Irena Sirena

Smell like you mean it.

Kdo je to?

20.02.2017

Oujea, spet smo sredi ponedeljka, ki v resnici sploh ni tako slab, ker je že skoraj pomladen. Kakorkoli, raje mi povejte, čigave ustnice so na fotki … Za večno slavo in čast, seveda.

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod kdo je to? | 7 komentarjev

Linktajm

19.02.2017
YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod linktajm | Ni komentarjev

Tedenska diareja

18.02.2017

(Ne)potrebne novice tedna:

  • Po dobrem letu se v Playboy vračajo nagice. So ugotovili, da z goloto ni nič narobe, da morajo samo spremeniti svoj pristop do nje.
  • Sploh nisem vedela, da je noseča, pa je Zoe Saldana rodila že tretjega otroka. Ime mu je Zen. Morda ironično, heh.
  • In še ena čisto nepričakovana: Nicole Kidman in Lenny Kravitz sta bila leta 2003 nekaj časa zaročena.

Kulinarična dobrota tedna:

  • Ni plačana reklama, dejansko sem zadnja dva tedna čisto navlečena na kislo mleko od Bogatajevih. Pa še embalaža je perfektna, da lahko pol popijem, v ostalo polovico pa stresem še ovsene kosmiče. Never change!

Glasbena podlaga tedna:

  • Lee Fields, Wish You Were Here. Saj pravim, to je muska zame.
YouTube slika preogleda

Tečnost tedna:

  • Stvari izveš, če se slučajno spotakneš vanje. Ker nihče ne more vedet, da ti ne veš, a ne. Resno, a je to normalno?

Dejstvo tedna:

  • Jokat lahko začnem v petih sekundah, če sem pod stresom v štirih, če sem živčna v treh sekundah, če sem živčna in utrujena pa v dveh sekundah.
  • Nikoli ne podcenjujte moči stopljenega sira. Na pici, na primer. Ali v toastu. Mislim, samo primeri …
  • Pozitivnost je noro utrujajoča. Ampak menda se izplača.

Ugotovitev tedna:

  • V življenju ti dosti pomaga, če imaš doma prijazno osvetlitev in ogledalo. Kar je zunaj, pa tako ali tako ni pomembno, ker so ogledala na splošno precenjena. Na Waldorfski šoli že vedo, heh.

.

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod tedenska diareja | 1 komentar

Petkova bizarka

17.02.2017

“Zdravljenje izgube las in spodbujanje rasti las še nikoli ni bila tako lahko, hitrao in sofisticirano,” pravijo v oglasu za laserski tretma naglavnega dlakovja, pri katerem boste bili v najboljšem primeru videti kot lik iz Star Trek, v najslabšem pa se boste samo izkašljali za 770 evrov. Ker “life is better with a great head of hair”! Ali pa če raje razčistimo pri sebi, da nam polna glava las, majhna rit, čvrsti joški, simetričen obraz in višina nad 170 centimetrov sami po sebi ne bodo prinesli večne sreče in zadovoljstva.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod petkova bizarka | Ni komentarjev

Posladek dneva

16.02.2017

“When a man shows his true colours, that’s when a woman has to make the decision to go or no go.”

~ Iz filma Larry Crowne, ki je v resnici čisto spodobna feelgood romantična komedija. Ali pa je komična drama? Oboje, bi rekla.

[vir]

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod kjepakdaj | Ni komentarjev

TOP 10 na rdeči preprogi nagrad bafta

15.02.2017

Britanske bafte so deležne čisto premalo pozornosti, verjetno tudi zato, ker jih podelijo na isti dan kot grammyje (čeprav z nekajurnim čezoceanskim zamikom). Vseeno pa gre za ene od pomembnejših filmskih nagrad pred oskarji in očitno so med igralci na najboljši poti do njega Viola Davis, Emma Stone in Casey Affleck. Jaz bi bila pri glavni vlogi sicer raje za Vigga, a jebiga. Pri stranski moški je tudi še kar odprto, največ možnosti imata očitno Mahershala Ali in Dev Patel, Michael Shannon je pa tako ali tako izjavil, da so vsi, ki so glasovali za Donalda Trumpa, pripravljeni za žaro, tako da se je verjetno samoizločil, heh.

Kakorkoli, vodil je Stephen Fry, kar je že samo po sebi razlog za ogled, ampak ker na kanalih, ki jih lovim, ni bilo prenosa, se lahko tolažim z izborom dvanajstih najboljših političnih izjav. Pa z gledanjem fotk z rdeče preproge, seveda, in te so mi veliko bolj pri srcu kot tiste iz grammyjev. Z lahkoto sem našla deset najboljših. Na primer Emily Blunt v obleki Alexander McQueen in krasnimi uhančki Lorraine Schwartz.

Lepa je bila tudi dama v nekako sproščeni zlati obleki Atelier Versace Penelope Cruz (ja, na fotki je videti srebrna, ampak v resnici je bila bolj zlata). Cenim krajše lase!

Za Michelle Williams imam že permanentno mehko točko; zamenjala bi ji čevlje, a sicer je v bleščeči oblekici Louis Vuitton prav luštna.

Nisem ravno navdušena nad Chanelom, ampak Emma Stone kar zna nositi obleko s hlačami. Pravzaprav so hlače spodaj ključne. Pa pričeska tudi.

Glede Thandie Newton (v obleki Osman Studio) se kar nisem mogla odločiti, pritisnjene joške me zelo motijo, a me vseeno kupi s temi lasmi in temno šminko, malo fatalna je. Cenim pravo mero temačnosti.

Enkrat za spremembo mi je všeč tudi povsem preprosta Felicity Jones (v obleki Christian Dior), kupila me je s čipkastim robom pri dekolteju in prečko v laseh.

Namesto Carmen Ejogo na razne sezname najbolje oblečenih postavljajo Naomie Harris, a meni se zdi Carmen v barviti obleki Emanuel Ungaro prav čedna.

Krasna je bila tudi Hannah, žena Eddieja Redmayna, v obleki Alexander McQueen, pravzaprav je to ena meni najljubših oblek večera. In seveda ne gre brez Kate Middleton, pardon, vojvodinje Kate, ki je prav tako nosila obleko Alexander McQueen.

Ja, v resnici imam top 11, ker nisem mogla izbrati le enega dečkota, ampak sta mi najbolj pri srcu kar dva: Ed Skrein in Dev Patel (v obleki Burberry). Oujea!

No, pravzaprav bi lahko sestavila dvanajstico, ker sem potem videla še Amelio Warner, ki je poročena z Jamiejem Dornanom, in se malo zaljubila. Viola Davis je bila medtem tokrat malo preveč risankasta zame, tudi skuštrana Nicole Kidman me ne gane na pravi način, navdušena nisem niti nad Amy Adams. Ah …

[vir DailyMail.co.uk, JusJared, Vogue.com]

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod fešn obsešn | 2 komentarjev

Modrost za začetek dneva

15.02.2017

“You can’t help everyone, but everyone can help someone. And sometimes that someone is yourself.”

~ Iz filma Better Living Through Chemistry

[vir]

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod kjepakdaj | Ni komentarjev

Posladek dneva

14.02.2017

Zdaj pa recite, če niso bili grammyji videti kot baby shower za Beyonce v vlogi Marije, heh.

Obvlada, ni kaj.

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod kjepakdaj | 11 komentarjev

Kdo je to?

13.02.2017

Ta je pa skoraj za polepšati dan, kajne? Povejte mi, kdo se nam smehlja s fotke in obljubim, da bo dan lepši. Okej, ne obljubim, ampak vseeno. Pošiljam pozitivne vibracije, heh.

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod kdo je to? | 7 komentarjev

New York, New York

12.02.2017

Nekdo mi je rekel, da je pet dni za New York več kot preveč časa, ampak ta nekdo očitno nima pojma. Tam sem preživela dober teden, pa bi potrebovala vsaj še en mesec, da bi vsaj približno zaobjela vse soseske. En teden pomeni dirkanje sem in tja, da na seznamu prečrtaš vse ta obvezne stvari, pri katerih se bojiš, da zanje morda ne bo več priložnosti, hkrati pa jih seveda ostane še ogromno, ker vendarle ne moreš 24 ur na dan samo dirkati levo desno.

Včasih se moraš ustaviti v Wholefoods in ob velikem oknu grizljati grahov smoki in piti njihovo različico majhne kave, ki bi bila pri nas velika. Gladko. Ameriška kava je sicer kot narejena zame, ki nisem resna kavopivka – zredčena in polna mleka. Lahko bi jih popila pet in z njimi nadomestila vsaj en obrok. Na poti nazaj sem se na Frankfurtskem letališču po dveh običajnih kavah kar tresla. Moja običajna reakcija na običajno kavo.

Nekdo mi je prav tako rekel, da moram rezervirati hotel na Manhattnu, pa da se moram nujno zapeljati s helikopterjem nad mestom. Naredila nisem ne enega, ne drugega. Hotel sva imela v Queensu in bil je super, s postajo podzemne za dvema vogaloma, trgovino v sosednji ulici in razgledom na Queensboro Bridge in Upper East Side, pa tudi na Empire State Building. Za isto ceno bi bila hotelska soba na Manhattnu manjša, pa tudi stranišče bi bilo verjetno deljeno. Prestara sem za te štose. Sorry, not sorry.

Tudi helikopterju sem se mirno odpovedala, sem pa dobila krasen razgled na Manhattan tako pred pristankom kot po vzletu z letalom. Ne samo to, tudi na nobeno razgledno točko za 30 eur ali več se nisem povzpela in Kip svobode sem videla le na zastonjski vožnji s Staten Island Ferry. Tako ali tako bi me bolj zanimal otok Ellis, a tudi ta je padel v razdelek pomanjkanja časa. Ne moreš videti vsega, ne v enem tednu.

In ko smo že ravno pri stvareh, ki so mi ušle, tudi nakupovanja ni bilo veliko, saj sva si ga potencialno prihranila za zadnji dan, potem pa sva raje obrnila še finančno četrt, ker se pač težje uprem temu, da prehodim še eno ulico kot temu, da pokukam v še eno trgovino. Če nisem pri volji za nakupovanje, in to sem tako ali tako redko, potem nima smisla.

Knjigarne so izvzete, po teh lahko brskam kadarkoli in nimam nobenega občutka izgubljanja časa, tudi če ne kupim nič. In vsekakor bi se z veseljem še vrnila v knjigarno The Strand, kjer imajo vse, VSE, pa še odkrito izražajo podporo beguncem, ljubezni ne glede na spol in zafrkavajo Trumpa. Tudi otroška knjiga s parodijo na Trumpa že obstaja, heh.

Letalske karte za ZDA so bile sicer kupljene takrat, ko sem bila še prepričana, da bo na volitvah zmagala Hillary Clinton, saj je bilo to edino logično. A zgodila se je highly illogical zadeva, Hillary ni zmagala in obrazec ESTA (za katerega sem izvedela čisto po naključju, mislim, madoniš, kako pa vsi potniki v ZDA kar samodejno vedo, da obstaja nek obrazec, ki ga je potrebno izpolniti in plačati prek spleta?) je bil pred novim letom že oplemeniten z vprašanji o profilih na družbenih omrežjih, ki so za zdaj še optional. Ko ne bodo več optional tudi letenje v ZDA ne bo več opcija. Ker kar je preveč, je preveč.

Kljub strašenju z zasliševanjem na meji je bil prihod v ZDA sicer povsem brez posebnosti, za prstne odtise sem že vedela, tako ali tako pa sem jih pustila tudi na Japonskem. In nič ne pomaga, če imaš roko v gipsu, vseeno se moraš potruditi in pustiti odtise. Gips jih sploh ni ganil, le na poti ven so ga še posebno pregledali z dvema različnima aparaturama. Da ne bom tihotapila kakšnega strjenega kokaina, ali kaj jaz vem, heh.

Razen manjših protestov med mojim bivanjem v ZDA ni bilo čutiti kakšne tesnobe zaradi Trumpa. Bolj je bilo čutiti povezano skupnost ljudi vseh mogočih korenin, saj je New York res pisano mesto – v vseh pogledih. Nimam občutka, da bi lahko kdorkoli razbil tako raznoliko skupnost. Je pa res, da so me obkrožali oglasi o tem, kako je potrebno skrbeti za someščane (“If you see something, say something”) in da sem prebrskala čisto preveč liberalnih knjigarn, za povrh pa so bili vsi (in res mislim vsi in povsod, ne samo v strežbi) tako strašno prijazni, da bi si jih kar domov vzela. Občutek o skupnosti je torej morda nastal tudi zaradi tega.

Po enem tednu res ne morem navajati dejstev, samo vtise. In moj vtis je, da povprečen Newyorčan ni tiho in se ne pretvarja, da nečesa ne vidi. Za povrh pa toliko besed prosim/hvala/oprostite v tako kratkem času nisem slišala že vse od Velike Britanije. Kar domov si jih bom vzela, vam pravim!

Kakorkoli, lepo je bilo. Takoj bi imela eno vrstno hišico v soseski Greenwich Village, Chelsea ali Brooklyn Hights. Ja, seveda sem šla povohat tudi stavbo Carrie Bradshaw; stopnice so zaprte z verigo, ker so ljudje posedali po njih, heh. Hecno se mi je zdelo, da se večina trgovin odpira po 10. uri, medtem ko vikenda skoraj ne opaziš, ker ljudi ni nič manj, trgovine pa tudi niso zaprte. V Brooklynu sva se peljala skozi sosesko, ki očitno v celoti pripada ortodoksnim Židom; vsi moški so bili isti, otroci in dedki od nog do glave v črnem in s črnimi klobuki. Še šolski avtobusi imajo napise v hebrejščini.

Povsod se na veliko gradi, nikogar ne skrbi hoja čez cesto kjer ni zebre, tudi če greš naravnost mimo policijskega avtomobila, in vsa prevozna sredstva so ogromna, še rešilec je enkrat večji od naših. Še nikoli nisem videla toliko veveric v tako kratkem času, pa tudi okrasnega zelja na ulicah ne, da ne omenjamo vseprisotnih bund Canada Goose. Napitnine v resnici niso tako begajoče kot sem se bala, ves dan bi lahko fotkala ljudi v galeriji, edina znana oseba, ki sem jo videla, je bil Paul Dano, Times Square me je pustil povsem hladno, in v Centralnem parku so že pognali zvončki.

In še vedno se sprašujem, ali je blizzard za Američane pač vsaka kombinacija snega in vetra. In zakaj točno večina zemljevidov NYC pokriva samo Manhattan, kot da Brooklyn, Bronx in Queens sploh ne obstajajo? Kakorkoli, postaje podzemne imajo dokaj strme stopnice in včasih presenetljivo malo prostora na platformi, potniki pa so ali prilepljeni na svoj telefon, ali pa z nosom v knjigi, kar je kar fino. In vse postaje imajo wifi. Sicer pa sem opazila, da imajo wifi po novem tudi nekatere avtobusne postaje v Ljubljani …

Lepo je bilo. In malo naporno, ker pač hočeš videti čim več v omejenem času. Očitno pa nama vedno uspe potovati tako, da pot domov traja 24 ur ali več svaljkanja po letalih in letališčih. A vesela sem, da sva vsaj v eno smer uspela ujeti letalo, ki je bilo na pol prazno in si se lahko razkomotil na treh sedežih. Na letalu tako ali tako ne morem spati, ampak vseeno sem dokaj nemirna pri sedenju in ljubim prostor. Prostor je tisti pravi luksuz, za vse ostale priboljške prvega razreda mi je vseeno, samo prostor mi dajte. Pa ekranček s filmi in reden dotok vode, heh. Nikoli ne bom razumela, kako lahko ljudje na letalu pijejo alkohol; že tako ali tako sem malo dehidrirana od vsega skupaj.

Ja, lepo je bilo. Vse fotografije so sicer z mobitela, tistih s fotoaparata sploh še nisem uspela pregledati in naložiti … Vse ob svojem času, vse ob svojem času. Do prihodnjič!

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod foreign ekspedišn | 23 komentarjev

Starejši zapisi »