Irena Sirena

Smell like you mean it.

Petkova bizarka

29.07.2016

Torej … kako naj to povem. Obstajajo tekmovanja v vzdržljivostnem žgečkanju in obstaja tudi dokumentarec o tem. Novinar, ki se ukvarja s čudaškimi in bizarnimi prispevki, se ga je odločil posneti po tem, ko je povsem informativno kontaktiral podjetje, ki se ukvarja z organizacijo žgečkljivih srečanj, nazaj pa dobil žaljiv, homofobičen odgovor in resno grožnjo s tožbo. “This tickling empire is way bigger than we ever imagined.” Komaj čakam, da vidim to bizarko leta!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod petkova bizarka | Ni komentarjev

Povej jim, John!

28.07.2016

En mini maraton Johna Cusacka bi bil kar dobrodošel, začenši v osemdesetih s Say Anything in Better Off Dead, potem pa lahko nadaljujemo na konec devetdesetih z Grosse Pointe Blank in High Fidelity. Vem, da so tam še Being John Malkovich, Identity in Thin Red Line in še marsikaj, ampak ne paše v moj mini maraton, žal.

[vir, vir]

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod kjepakdaj | 1 komentar

Posladek dneva

27.07.2016

“I’m 44 years old and I’ve been around for a really long time. You can’t be good if you’re just playing a mom and it’s four scenes and you just have to be lovely. Lovely isn’t a playable action, and if you keep doing those roles you can stay famous and you can absolutely be serviceable, but you can’t score.”

Malo sem zatreskana v Amando Peet. Že kar nekaj časa.

[vir]

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod kjepakdaj | Ni komentarjev

K Soči!

26.07.2016

Če bi mi kdo že hotel podariti kakšno vikendico, mislim, da bi jo raje imela tam okoli Kobarida in Bovca, kot pa ob morju. Pa še najlepše krave imajo gor. In upam, da ni bilo veliko prič mojemu cviljenju, ko so krave zasedle cesto na Vršič – če pa je bila še kakšna priča, jo lahko pomirim, da sicer nisem čisto čez les, ampak samo malo. Pri kravah in psih (in še kakšnih živalih) pač takoj pridem v stik z otrokom v sebi, heh.

Kakorkoli že, roadtrip je super zadeva; malo manj za voznika, malo bolj za sovoznika. Že celo večnost nisem šla po cesti čez Vršič in Ruska kapelica je bila v mojem spominu veliko večja, v resnici pa je vse skupaj kot en Minimundus. Kapelica je bila  zaprta in nič ni pisalo, pod kakšnimi pogoji si jo lahko ogledaš od znotraj, ampak kot otrok sem že bila notri in bila povsem očarana. Verjetno sem prvič videla priprošnje na listku, malo morje priprošenj.

Leseni viseči mostovi so skoraj tako kul kot škratovski gozd, obložen z mahom zgoraj in spodaj. Še posebno poleti. In še posebno, če ni žive duše naokoli. Samo še košara za piknik in knjiga sta manjkali.

Mimogrede, bila sem prepričana, da italijanske kostnice še nisem videla, pa sem se že na cesti proti njej spomnila, da sem bila tam s šolo. Od daleč je veliko bolj impozantna, sedeča tam na hribu nad mestom. In avtomobili imajo to neverjetno sposobnost, da pokvarijo čisto vsako fotografijo.

Zgoraj je Tolmin, spodaj Most na Soči; če bi izbirala, bi raje še enkrat Tolmin. Ne zaradi metalcev, prisežem.

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod instagram | 6 komentarjev

Kdo je to?

25.07.2016

Ja, vem, zadnje čase rada ponedeljke začenjam z nasmehom. Morda bi to morali početi vsi. Aaaaampak. Mene vseeno zanima, čigav nasmešek sploh je na fotki?

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod kdo je to? | 10 komentarjev

Modrost za začetek dneva

25.07.2016

Prejšnji teden je umrl režiser, producent, scenarist (in še marsikaj) Garry Marshall, ki ga kritiki res niso imeli noro radi, ampak Garry ni bil od muh. Pa ne samo zaradi smisla za humor in prijaznosti, za katero so se mu zahvaljevali tisti, ki so imeli priložnost delati z njim. Gifi so iz njegovih filmov (ali serij), citati pa so njegovi.

“It’s always helpful to learn from your mistakes because then your mistakes seem worthwile.”

“Have the right shoes. Without the right shoes your feet hurt, everything hurts. Before I directed my first picture I talked to Francis Coppola and he put his arm around me and took me for a walk and I waited for all these genius things about filmmaking and he said, ‘Change shoes at lunchtime.’ Remember, you got to have two different pairs of shoes or else you’ll die altogether.”

“I played a lot of ball and got hurt, stitches and this and that. That, sometimes they said, built character. I don’t think it built anything.”

[vir, vir, vir]

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod kjepakdaj | Ni komentarjev

Linktajm

24.07.2016
YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod linktajm | Ni komentarjev

Tedenska diareja

23.07.2016

(Ne)potrebne novice tedna:

Glasbena podlaga tedna:

  • Michael Kiwanuka, One More Night. Michael je definitivno odkritje tedna! Poprej ga še nisem poznala, zdaj imava pa zelo tesno romanco.
YouTube slika preogleda

Kulinarična dobrota tedna:

  • Končno sem si uspela skombinirati instagramabilen zajtrk, heh. Ovseni kosmiči + quark + žlica domače nutele + borovnice. Nasitna mala prasica.

Vprašanje tedna:

  • Vedno se sprašujem, če ljudje, ki ob pomoči svojih prijateljev mešetarijo naokoli, dejansko kdaj z njimi govorijo o tem načrtu, ali jim je sprenevedanje in zadrževanje informacij samodejno, pa se tako pač zavohajo med sabo. Sploh ne potrebujejo ozavestiti vsega skupaj, ker so na avtopilotu.
  • Ni mi čisto jasno, kako deluje tisti štos z iskanjem humorja v vsemu. A to deluje samo v ednini? Ker včasih je meja med smehom kot takim in tem, da se smejiš nekomu, zelo tanka. Morda jo določa ego, kaj pa vem.

Ugotovitev tedna:

  • Ugotavljam, da obstaja možnost, da imam bitch resting face. Jaz, ki skoraj ne znam pozdravljati brez nasmeha! Pfff … (Štos je v tem, da me zadnje čase čisto preveč ljudi sprašuje, če imam slab dan, pa se sploh nič posebnega dogaja;mislim, razen tega, da mi obraz razpada zaradi novega izbruha najstništva ali kaj jaz vem, ampak ta trapasta kombinacija staranja in najstniškosti je nekaj bolj za v tečnost tedna.)

Tečnost tedna:

  • Morda pa se dolgoletna praksa izvinov gležnjev zadnje čase kaže v tem, da moji izvini niso več tako brutalni, da potem najmanj en teden sploh ne morem stopiti na nogo, ampak lahko že precej hitro začnem šepati naokoli. Ja, vem, šepanje ni kul, iz ravnovesja vrže celotno telo. Imam eno povsem trdo mečno mišico, ki me zelo boleče opozarja na to.
  • Tisto, ko si kar malo ponosen nase, ker si se uspel privleči do doma preden je popustil jez in si začel jokati. Kar patetično.
  • Kakšen mindfuck je to, da ne moreš biti dobre volje brez nekega pritajenega občutka, da izzivaš? Da kar kličeš nesrečo, ker si drzneš misliti, da je vse okej.

.

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod tedenska diareja | 4 komentarjev

Petkova bizarka

22.07.2016

Končno ples, ki ga lahko obvladam tudi jaz! Veliko mahanja z rokami in malo prestopanja. Prava zvezda spota pa je seveda plešoči redneck na sredini, ki sicer deluje malo leno, ampak v resnici obvlada vse korake. Njegov živahni trebuh je kar hipnotičen. Buljim.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod petkova bizarka | 3 komentarjev

Manj hiphopa, več klasike

21.07.2016

Prebolela sem Empire (razen Cookie in smeha Terrenca Howarda, ta je vedno zmagovalen, tip ima najbolj deško iskren smeh kdajkoli) in zdaj imam že novo ljubezen, Mozarta iz džungle. V bistvu Mozarta v džungli. Mozart in the Jungle. Manj hiphopa, več klasike.

Plus, ta druga sestra Kirke (Lola) mi je še bolj pri srcu kot prva (Jemima). Oziroma mi je tretja bolj všeč kot druga, ker prva sestra Kirke je Domino. Sama zabavna imena.

Vem, noro počasna sem pri gledanju serij. Imam jih na radarju, ampak k ogledu se ponavadi spravim šele takrat, ko jih imam dobesedno pred očmi. Preveč jih je, da bi jih človek kar vsepovprek vlekel z neta (in kot sem povedala že stokrat, če imam na računalniku, jih lahko pogledam kadarkoli, in če lahko pogledam kadarkoli, potem jih ponavadi ne pogledam nikoli).

Kakorkoli že, Mozart in the Jungle je malo resna, malo komična in malo glasbena polurna serija narejena za Amazon in z Gaelom Garcio Bernalom v vlogi ekscentričnega dirigenta, čudežnega dečka sveta klasične glasbe, medtem ko Lola Kirke igra oboistko, ki sanja o tem, da bi bila del zelo ozkega kroga uspešnih glasbenikov newyorškega simfoničnega orkestra. V seriji mi je (za zdaj) poleg klasike najbolj pri srcu ona (in njeno občasno preklinjanje), ampak itak sem šele sredi prve sezone. Bernal pa je za vlogo dobil zlati globus. In posamezne dele gledam čisto do konca, do zadnjih napisov. Ker glasba.

Klasična glasba je – še posebno za nekoga brez vsakršnega posluha – res en skrivnosten, magičen svet. Občutek, da ničesar ne razumeš, pa te vseeno gane, je nekaj najbolj krasnega. Ne verjamem, da moraš vse ozavestiti in osmisliti. Včasih stvari samo so.

[vir, vir]

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod kjepakdaj | Ni komentarjev

Starejši zapisi »