Irena Sirena

Keira Knightley za revijo Elle, marec 2010. Spet je najgrozljivejša fotografija na naslovnici, čeprav mi tudi lutkasta poza na drugi fotki ni preveč všeč, a vseeno. Naslovnica zmaga. Roka v primerjavi z glavo izgleda, kot da je dve številki premajhna, kaj si mislim o njenem šobljenju je pa že znano. Vzamem tretjo fotko, ker polomljena poza deluje vsaj malo zanimivo. In četrto, ker se gospodične Knightley na njej še najmanj vidi.

Znanih je tudi že nekaj citatov iz spremljajočega intervjuja, a me niso preveč pritegnili. Preberete si jih lahko tukaj (na istem linku se lahko pozanimate tudi o znamkah oblačil).

Fotografije je za Elle posnel Carter Smith.

Hm. Fanny pack zveni bolje, ampak samo zaradi plesne skupine v mislim da prvi sezoni MTVjeve oddaje America’s Best Dance Crew. Ampak ne bi vedela, vedno mi uspe ujeti samo ponovitve. Kakorkoli že, Rihanna in Tyra Banks sta za nekaj čudnih minut dejansko mislili, da so torbice za okoli pasu sprejemljive tudi kot fešn stejtment in ne le kot pripomoček za turiste. Ne. Ne, ne, ne, ne in ne, Louis Vuitton ali Gucci gor ali dol.

Manekenke so se s torbicami okoli pasu sicer sprehodile že na modni reviji za Vuittonovo pomlad 2010. Zaenkrat se zadeva še ni preveč dobro prenesla na ulice in upam, da se tudi ne bo.

Anastassija Makarenko. Njeno ime sem zapisala tako, kot ga ima v svojih arhivih FMD. Manekenka, punca Mickeyja Rourka.

Vir: FMD

Vem, da je to čisto v nasprotju s še enim dobrim tekstom Mihe Mazzinija, objavljenim v prejšnji Sobotni prilogi, ampak jaz bi vseeno res rada imela svoje stanovanje. Čisto svoje štiri stene. “Stanovanje mora biti sredstvo, ne cilj.” Vem. Pa vseeno bi ga imela. Čisto svojega. V bistvu o njem sanjarim že odkar vem zase in ga v glavi opremljam vedno znova. Še več - prestavljam stene, menjam lokacije, včasih gradim sanjske podeželske hiške, včasih krasne bolj ali manj steklene enonadstropne hiše z razgledom na to in ono, spet drugič imam staro meščansko vilo v centru Ljubljane in tako dalje. Čeprav v bistvu nočem hiše, samo dobro izolirano stanovanje. Open planned. Če bi bila bogata, bi imela tudi malo zasebno fitnes sobo. Moja težava s telovadbo namreč nikoli ni bila telesna aktivnost sama, ampak vse ostalo, še posebno kakršnokoli timsko delo ali pač prevelika udeležba drugih ljudi. V bistvu, če sem iskrena, je vsaka udeležba drugih ljudi prevelika.  Stalnica v domišljijskem domovanju so samo ogromna okna. Čisto moja. Samo moja.

V mojih sanjarjenjih pač nikoli ni sostanovalcev, ljubimcev, otrok. Nobenih drugih ljudi. Jaz in moj martini s tremi olivami. In včasih vodka-martini. Z olivami, seveda. Asocialno bitje sem, ne morem pomagati in drugi ljudje me obremenjujejo, pa sploh ni pomembno, kako rada jih imam in če se sicer z veseljem družim z njimi. Rada imam svoj prostor. Prostor brez kompromisov, prilagajanj, vprašanj, govorjenja.

Res mi ni jasno, kje me je zgrešila tista sorodstvena dobra vila, ki bi mi v bližnji prihodnosti obljubljala kakšno podedovano stanovanje. Počutim se res do konca plehko, malenkostno, sebično, nepomembno in še marsikaj, a vseeno si v življenju želim le lepih štirih sten, ki bi bile samo moje. In mesečne rente. Lastno stanovanje in zagotovljeni dohodek bi bila res nebeška. No, sedaj sem že zahtevna … Če bi lahko izbrala le eno, bi vzela rento, kar je tudi Mazzinijeva prioriteta, a vseeno. Miha verjetno ne bi bil zadovoljen z mojo malomeščanskostjo. Sploh ne.

Verjetno so se moje vrednote in prioritete napačno razvijale že od malega. Vedno sem hotela biti puščavnica v lastnem stanovanju, s službo, ki jo lahko opravljam od doma, z razvlečeno karirasto flanelasto haljo in cigaretom, ki ga prižigam s prejšnjim. Ker to pač nosijo in počnejo takšni in drugačni asocialni pisci. Tako sem si zapomnila iz filmov, ko sem bila mala. Pa sploh ne kadim. Kaj ni smešno, da sem med štirimi stenami, sploh če gre za osnovni bivanjski prostor, precej neodporna do cigaretnega dima, a se mi kajenje vseeno zdi kul? Včasih mi je kar malo žal, da mi ni do kajenja. Moja kratka, enoletna ljubezenska afera s tobakom ni bila preveč ljubeča, končala pa se je s preprostim prehladom. Ne razumem ljudi, ki lahko kadijo z zamašenim nosom in bolečim grlom. Sicer pa ne razumem niti ljudi, ki kadijo med jedjo (meni je postalo kvečjemu slabo - hujšanje s kajenjem?) in verjetno je teh nerazumljivih malenkosti, povezanih s tobakom, še veliko.

Kakorkoli že, je minimalistično okolje združljivo s kupom knjig? Pri meni bi bilo. In poštar bi mi vedno prinašal cele zavitke pisem, razglednic in revij, za morebitne klice bi skrbela telefonska tajnica (tudi to se mi je v filmih vedno zdelo nadvse posrečeno), naokoli bi se potikal maček in se zatikal v mojo razvlečeno karirasto flanelasto haljo, jaz pa bi čepela pred računalnikom s cigareto v eni roki in kavo v drugi (ironično, tudi kave ne pijem) ter poslušala gramofonske plošče. V resnici bi imela le nenehno prižgan televizor, pa vse ta diskretnejše luči tudi. Že to je dovolj. Vse prižgano, tako kot mi je všeč in nikogar, ki bi ga s tem lahko motila. Moj mali svet v moji mali glavi. Nikoli nisem trdila, da sem kaj drugega kot frivolna tepka. Lahkomiselne in neresne hruške imajo lahkomiselne in neresne želje. Tudi obnašajo se lahkomiselno in neresno. Hruškasto. Tepke, pač.

Mislim, da današnja praznična uganka ne bi smela biti pretežka. Kdo je dečva na fotki?

Anthony Mackie. Tisti 30-letni igralec, ki ga lahko trenutno gledamo v The Hurt Locker. Nastopil je tudi v Million Dollar Baby in Half Nelson. Med drugim.

Vir: IMDb

Kaj je hujše kot mrzel nedeljski dan? Mrzel in vetroven nedeljski dan. Nedelje resnično niso na vrhu seznama meni najljubših dni. Rada imam delujoče trgovine in običajen mestni vrvež. No, saj sem se navadila na obvezno dopoldansko kavo, a vseeno. Ko bo naokrog znova prišla pomlad, bo bolje. Danes je bilo sicer na bolšjaku vseeno več ljudi kot januarja in kar hitro sem se navadila na novo pozicijo stojnic na Bregu, Cankarjevo nabrežje pa zanemarjam na račun Hribarjevega. To je levi breg Ljubljanice. Cankarjevo nabrežje je desni.

Sprehod po mestu sicer ni bil popolna izguba časa, saj sem počohala precej nezainteresiranega psa, medtem ko v osemtedenskega labradorca kljub prijazni lastnici nisem drezala, saj se je vsakih deset metrov nekdo vtaknil vanj. He sure was cute, though … Psi so en in edini razlog, ki osmišljujejo sprehajanje. Okej, pri mestu naredijo izjemo še grafiti. In pač mesta sama. A brezciljno stopicljanje je vseeno mučenje.

Cocta boy? In ja, to je modna pista. Saj je vendar ulica, heh!

Kdo bi si mislila, da ima Rupert Grint kot Weasley iz Harryja Potterja toliko oboževalcev, da je pridelal kar svojo grafitno štampiljko. (V bistvu sem Weasleyja poguglala, s Potterjem nisem preveč seznanjena.)

Novica dneva je v bistvu to, da sem odkrila nov idealen lokal za nedeljsko kavo. Moj šiptar namreč zaradi prenove stavbe začasno ne obratuje, ostali bari v njegovi bližini pa mi niso všeč. Pri kavarnah sem precej izbirčna. Danes sem pomolila nos v Maximal, ki ima od preseljenega bolšjaka verjetno največ koristi, pa si nisva bila preveč všeč. Z nekdanjim vrhovnim poglavajem, ki se nenehno čudi, kako je kava povsod cenejša kot pri šiptarju (razen na Pločniku, seveda), sva tako odmaširala dalje in se ustavila šele v bližini stolnice, v Kolovrateatru. Takoj mi je bil všeč. Težko je opisati, zakaj, ampak s prostorom sva se takoj razumela. Še natakar me je tikal na povsem neprisiljen in spontan način, zato me sploh ni motilo. Včasih zna biti tikanje zelo moteče. Vikanje tudi, v bistvu. Vse je odvisno od načina.

Okoli zadnje mize so kot črne vrane na skrivnem sestanku sedeli duhovniki in skoraj-duhovniki. Ko so odhajali, so v svoji črnini in dolgih krilih izgledali prav filmsko. Kakšni trije bi bili celo zelo primerni za koledar. O ja, kar malo sem zatreskana v tale Kolovrateater …

Ja, who the fuck je Adam Lambert? Dečko, ki je bil drugouvrščeni v osmi sezoni oddaje American Idol, a je trenutno bržkone bolj slaven kot zmagovalec Kris Allen. Dečko je pač malce bolj možata (khm) različica Billa iz nemške skupine Tokio Hotel, za nameček pa so ga imeli konec lanskega leta v zobeh, ker je med nastopom na American Music Awards poljubil enega od glasbenikov na odru. Pritožbe gledalcev so deževale, televizijska mreža pa je pri ponovitvah poljub cenzurirala. Punce se pač lahko lupčkamo med sabo tudi na prireditvah, ki jih v živo prenaša televizija (kajne, Madonna in Britney?), fantje pa ne.

Kakorkoli že, do tipa ne gojim neke posebne naklonjenosti, a ob pogledu na njegovo srednješolsko fotografijo (levo) lahko ponovim samo včerajšnje besede gospodične Devon: I did not see that coming.

Carre Otis. Ameriška igralka in manekenka, ki je bila v devetdesetih sedem let poročena z Mickeyjem Rourkom in imela še večje težave kot on (alkohol, heroin, anoreksija, depresija, you name it).

Anne Hathaway za britansko revijo GQ, marec 2010. Hm, ja. Anne ima tako ogromne oči, ogromna usta, da se mi vedno zdi, da je potrebno prav posebno paziti, kako jo fotografirati, da pač izpade dobro. Naslovnica mi je dojajno grozljiva in to zgolj zaradi poze. Zato pa je zadnji parček fotografij prav lušten, sploh leva fotka mi je od vseh najbolj pri srcu. Tudi predzadnji parček še gre skozi, ampak poza z naslovnice je pa res grozljiva. Samo v njeno podpazduho buljim in razmišljam, zakaj deluje tako nenaravno. Senčenje, ki optično še stanjša roko, ne pomaga. Ima pa zato krasne lase.