Irena Sirena

Smell like you mean it.

Taku.

1.03.2019

Blogosu se očitno ne ljubi več ukvarjat s samim sabo, poleg ostalih tehničnih težav se zdaj tudi fotografij in gifov ne da več nalagati. Vsaj pri meni. In meni se tega ne ljubi nikomur sporočati. Tako, kot se mi sinoči ni ljubilo sporočiti, da mi doma internet SPET ne dela (škoda, ker meni bančni račun za plačevanje računa za storitev vedno dela, kajne?) in sem poskušala objavo urediti s pomočjo hotspota na telefonu, dokler se mi na koncu ni vse skupaj zdelo tako trapasto, da sem raje povezala svojo utrujenost v culico in šla spat.

In tako se posledično prvič po ne vem koliko letih odpravljam na blogerski dopust. Vse skupaj je pravzaprav zelo nenavadno, tudi kadar sem dejansko šla na dopust, sem vedno poskrbela za objave. Hm. Zdaj je dopust malo prisilni, ampak mogoče potrebujem ravno takšnega, da si končno vzamem čas in uredim svojo domeno. Zdi se mi, kot da že deset let čakam na dogodek v mestu Gogi. Pravzaprav sploh ne vem, kam je šlo deset let. Kam jih je šlo dvajset? Žalostno je, da ne znam sama zamenjati preproge, ampak jo mora nekdo potegniti izpod mojih nog. Vem, da si v življenju ne smeš želeti biti nekdo drug, ampak vedno sem si želela biti človek, ki zna prepoznati, kdaj je čas, da zamenja preprogo in to tudi storiti. Mogoče potem ne bi imela te težke megle zataknjene nekje med grlom in prsmi. Ne gre le za blog, seveda, nikoli ne gre samo za eno samo stvar, gre za celoten vzorec, vtkan v to preprogo, ki sem si jo sama razgrnila. Postlala.

Vsaj en vzorec bom poskušala spremeniti, splesti niti v drugo smer, z drugimi barvami. Mogoče bo sledil še kakšen. Ampak začnimo pri enem.

Stay tuned.

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod deep shit | 41 komentarjev

Benigni oskarji

26.02.2019

Letos sem res prekinila verjetno 20-letno tradicijo spremljanja podelitve oskarjev v živo. In nekako mi niti ni žal. Mislim, če je naslednje jutro glavna novica to, da sta si bila Gaga in Bradley na odru zelo, zelo blizu, potem verjetno nisem zamudila nič takšnega. Ker pa sem radoveden človek, sem si vseeno pogledala vse skupaj za nazaj in ugotovila, da bi bilo potrebno ljudem zapleniti papirje in mobitele ter jim s tem ukiniti možnost branja govorov. Če imaš papir za oporo, prav. Če imaš cel prosti spis, ga objavi kasneje na svojem profilu na kateremkoli družbenem omrežju že, na svoji spletni strani, karkoli. Rečemo lahko samo hvala bogu za Olivio Colman, nagrajenko za najboljšo glavno vlogo (v filmu Najljubša), morda kar hvala bogu za Britance nasploh. Vedno prinesejo nekaj osvežujočega “pravega življenja”, ali kako bi človek temu rekel. Nimajo tako dobro izdelane fasade in previdnega besedišča z omembo boga v vsakem drugem stavku, kot ga imajo ameriške zvezde.

YouTube slika preogleda

Olivia Colman je razlog, zakaj bi človek gledal oskarje. Če bi jih vodile Maya Rudolph, Tina Fey in Amy Poehler, bi bile razlog tudi one. Več sem pričakovala tudi od famoznega pevskega nastopa, pa me je v bistvu bolj očarala obleka Lady Gaga (in začudil trumpovski ten njene kože), bolj kot zelo tesno prepevanje balade pa me je navdušil krasen paž Bradleyjeve Irine. Koga briga, kakšna je bila njena reakcija na duet, resno. Gagin govor ob prejemu oskarja za najboljšo pesem je bil veliko bolj zanimiv. Pa mali reunion Wayna in Gartha iz Wayne’s World. Schwing! V resnici je bil bolj zanimiv že Chris Evans, ki je Regini King gentlemansko pomagal na oder, podobno kot je Sam Rockwell pomagal šokirani Olivii Colman. Pa nad Barbro navdušeni Richard E. Grant. To so tiste male zadeve, zaradi katerih ne maram skrajšanih posnetkov, ampak raje gledam v živo.

Medtem ko je bila večina govorov precej nezapomljivih, sta za enega boljših poskrbeli nagrajenki za najboljši kratkometražni dokumentarni film Period. End of Sentence., ki govori o proizvodnji biorazgradljivih in cenovno dosegljivih menstrualnih vložkov v manjšem indijskem mestu in posledično seveda tudi o detabuizaciji menstruacije. “I can’t believe a film about menstruation just won an oscar,” je kar krasen stavek. Period. Zanimiv je bil tudi govor nagrajenca za kratki igrani film Skin, čigar starši so preživeli holokavst, sam pa je v ZDA prišel iz Izraela. “The bigotry that they experienced in the Holocaust, we see that everywhere today, in America, in Europe,” je dejal in seveda sem se avtomatično spomnila na Palestino.

Kakorkoli, na koncu se bom raje vrnila k Olivii, ki je bila s svojim zahvalnim govorom dejansko vrhunec letošnjih Oskarjev. Za še enega bi lahko poskrbeli, če bi uvodno točko s Queeni in Adamom Lambertom začinili … pravzaprav s čemerkoli. Vse skupaj je bilo tako benigno kot je benigna Zelena knjiga, zmagovalni film, ki je res lušten, ampak glede rasizma ravno toliko učinkovit ali drzen kot povprečen oglas za Benetton.

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod dogaja se | 5 komentarjev

Linktajm

24.02.2019
  • Ja pa iii, no!
  • Mačje lestve so nekaj najboljšega kdajkoli. Fotografinja Brigitte Schuster jim je posvetila celo knjigo!
  • Ena za smeh: Chrissy Teigen ima eno tako noro nerodno zgodbo, da je noče deliti z nikomer, ampak ljudje na tviterjih niso tako sramežljivi.
  • Leto je naokoli in spet lahko glasujemo za Bodečo Nežo – torej za najbolj seksistično izjavo leta.
  • Sicer se ne strinjam, da vsi zanikamo, da gledamo Emo (jaz si na primer na koledarček napišem datum in to tudi mirno priznam) in ne maram argumentiranja, da dokler sam ne narediš ničesar res velikega (ne zase, za vse ostale, seveda), si lahko samo tiho, ampak vseeno. Še malo o Emi: “Če želiš zares spoznati človeško naravo, vrzi med Slovence nekaj tako banalnega, kot je evrovizijski predizbor.” (Denis Živčec, vecer.com)
  • “Ne verjamem v dobre in slabe ministre. Verjamem, da obstajajo le taki, ki zavihajo rokave in morajo po hitrem postopku oditi, ter tisti, ki spoznajo, da je še najbolj smiselno vestno opravljati naloge socialnega delavca v kulturi.” Mojca Pišek, Borisa Kobala za kulturnega ministra! (via delo.si).
  • “Nenehno merjenje produktivnosti in odmevnosti znanstvenega dela je pripeljalo do tega, da se marsikje akademsko raziskovanje odvija le še s ciljem, da se ustvarja videz raziskovalne produkcije in uspešnosti. Končni cilj znanstvenikov tako pogosto ni več iskanje resnice, ampak zmaga v tekmovanju, kdo bo svoje delo v luči algoritmov za vrednotenje dosežkov prikazal kot več vredno.” Sašo Dolenc, Bullshit Jobs: delovna mesta, namenjena sami sebi (via kvarkadabra.net). Lahko preslikamo tudi v druge, neznanstvene delovne sfere.
  • “Lani je bilo denimo v Ljubljani zgrajenih 199 stanovanj, katerih povprečna velikost je znašala 122 kvadratnih metrov, leto prej so v Ljubljani zgradili 171 stanovanj s povprečno površino 178 kvadratnih metrov. Stanovanja se gradijo le še za elito.” Borut Mekina, Stanovanje = sanje (via mladina.si).
  • Jutranje minute v kopalnici so edine, ko lahko poslušam razne podcaste in predavanja, večina jih je mimobežnih, Jordan Raskopoulos ni ena takšnih, res je dobra in predstavi anksiozne motnje na drugačen način. Za vsakega je drugače, ona nima težav z nastopanjem na odru, ima pa težave s pogovorom ena-na-ena z ljudmi, ki jih ne pozna. Frizerji. Taksisti. Na primer. Zaradi takih ljudi se počutim malo bolj normalno, ker znajo razložiti stvari, ki se marsikomu zdijo banalne.
YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod linktajm | Ni komentarjev

Tedenska diareja

23.02.2019

(Ne)potrebne novice tedna:

  • Darren Criss se je poročil (če ste ga zgrešili v Glee, ga v Versaceju niste mogli), poročila se je tudi Miranda Lambert, Lady Gaga pa je razdrla zaroko.
  • V nedeljo ponoči bodo podelili oskarje (prenos na Pro7 brez komentarja, na HTV s komentarjem), jaz pa mislim, da bom prekinila svojo več kot 20-letno tradicijo in tokrat raje izbrala posteljo. Nabor nominirancev me ne podžiga, filmov skoraj nisem pogledala … in utrujena sem. #oldage

Glasbena podlaga tedna:

  • Tame Impala, New Person, Same Old Mistakes. Finally taking flight, I know you don’t think it’s right, I know that you think it’s fake, maybe fake’s what I like.
YouTube slika preogleda

Prehrambena razvada tedna:

  • Včasih je vse, kar potrebuješ, en kakav s smetano.

Ugotovitev tedna:

  • Zadnje čase dosti razmišljam o tem, da se do neznancev obnašamo lepše kot do ljudi, ki so nam blizu. (Kaj šele do sebe.) Poznam nekoga, ki bi trdil, da je to zato, ker nosimo maske – pred neznanci, seveda. Ampak ne vem, kaj imata dober odnos in prijetno obnašanje veze s pretvarjanjem. Meni se to bolj zdi osnovna mera spoštovanja, ki je plodna podlaga za naprej. Mogoče ljudi, ki so nam blizu, jemljemo preveč za samoumevne. For granted.

Dejstvo tedna:

  • Čohalno urico s psom rabim. Dejte mi pse. Psi so edini, na katere lahko človek računa. Samo kepo dlak mi dajte in ne pogovarjajte se z mano. Lahko mi samo podate robček, ko bom začela puščat.

Tečnost tedna:

  • Tisto, ko se hočeš na koncu tedna spomniti ene stvari, ki si jo čez teden naredil zase, in se ne moreš domisliti ničesar. Ampak verjetno je to stvavr perspektive. Navsezadnje je lahko tudi prehranjevanje in skrb za higieno nekaj, kar si naredil zase.

.

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod tedenska diareja | 2 komentarjev

Petkova bizarka

22.02.2019

Menda je pred nami še april in verjetno tudi kakšen dež. Če za kakšen dan skrijemo gležnje, smo lahko videti še bolj trapasto po zaslugi rožnatih gumijastih škornjev z visokimi petkami znamke Miu Miu. Ampak! Zadevščina je vendarle znižana, če jih kupite zdaj, boste zanje odšteli samo 345 evrov. It’s a bargain!

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod petkova bizarka | Ni komentarjev

Ema 2019 ni za Kaos, zato smo zanj poskrbeli sami

18.02.2019

Zdelo se mi je, da je šel slovenski izbor za pesem Evrovizije mimo precej nepretresljivo, za presenečenje sta poskrbela le zmagovalna droida (to – ne boste verjeli – ni mišljeno cinično, ampak simpatično), pa tisti Lein izraz ob razglasitvi s spremljevalno izjavo, ki bi morala biti zasebna, a je po zaslugi prižganega mikrofona postala javna, ampak vse skupaj se mi je zdela bolj hrana za tviterje kot kaj drugega.

Potem pa sem v nedeljo celo v napovedniku Dnevnika slišala najavo, da je “zmago zasenčila izjava Lee Sirk” in zdaj sem še sama malo sitna, ker mi gre tole napihovanje Leine izjave, ki je bila resda trapasta, a ne škandal nad škandali, in celo enačenje pomembnosti tega kiksa s samima zmagovalcema, kar malo na živce. Tudi če ni zmagal Kaos, smo sami poskrbeli, da je na koncu zmagal kaos. Na žalost.

Se lahko nehamo pretvarjati, da ni bila celotna prireditev izvedena kot pot do zmage Raiven, še celo voditeljica jo je najavila skorajda kot zanesljivo zmagovalko? In a se lahko nehamo pretvarjati, da nam ni bil Lein pogled ob razglasitvi vsem zabaven, ob vsesplošnem presenečeneju smo se celo poistovetili z njim?

Čeprav je Pižama dve skladbi v finalu krasno opisal kot boj “melodije brez energije in energije brez melodije”, se nam je nekako vsem zdelo malo logično, da bo zmago odnesla teatralnost, ker tako ponavadi pač je, še posebno pri Evroviziji, ki je od nekdaj bolj šov kot vsebina. Razen letos. Letos je bil že sam nabor desetih nastopajočih precej nekičast. Edina, ki bi lahko ogrozila Raivenino leto, je bila poskočna Raayeva šolarka Ula Ložar. Potem pa sta se zgodila Zala in Gašper.

Umirjena, nežna Zala Kralj in Gašper Šantl sta presenetila, očitno tudi Leo Sirk, katere izjavo smo v iskanju škandala in pregovorne “kuhne” pograbili kot da je s tem direktno zmanjšala vrednost zmagovalne pesmi. Ampak je ni. Tudi jaz “nisem mogla faking verjet”, da so ljudje izglasovali pesem Sebi, sem pa prijetno presenečena.

Prvič kdajkoli se je zgodilo, da imam več možnosti  zmagovalno pesem Eme slišati na radiu Študent kot pa na komercialnih radijskih postajah. Prvič kdajkoli se je zgodilo, da se bo urbani mladini komad za Evrovizijo dejansko zdel kul, če ne komad pa vsaj normcore nastopajoča.

Če smo povsem iskreni, sta Zala in Gašper kar osvežujoča. Brez ličil in brez nastopa, brez maškare in brez pretvarjanja. Samo sta, onadva in njuna glasba. Morda najboljši dokaz o pomanjkanju “kuhne”, če pa je bila celo članica žirije prepričana, da bo zmagala Raiven. (Bi se nam zdelo manj grozno, če bi Raiven dejansko zmagala in bi ji Lea s prižganim mikrofonom prišepnila “saj sem ti rekla”?)

In če smo še bolj iskreni, bi morali letošnjo Evrovizijo tako ali tako bojkotirati, čeprav bo kar  zabavno gledati vsa sporočila o ljubezni in miru sredi dežele, ki Palestincem odreka osnovne pravice. Sampravm.

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod dogaja se | 5 komentarjev

Linktajm

17.02.2019
YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod linktajm | Ni komentarjev

Tedenska diareja

16.02.2019

(Ne)potrebne novice tedna:

  • Richard Gere je dobil še enega sina, prvega z ženo Alejandro, sicer pa je že ata 18-letnemu Homerju.
  • Katy Perry in Orlando Bloom sta zaročena.
  • Cardi B je kot prva samostojna reperka dobila grammyja za najboljši rap album, ampak pogrom, ki je sledil, je bil tako obsežen, da je izbrisala svoj profil na Instagramu.
  • Amazon bo snemal serijo po knjigi Mi, otroci s postaje Zoo. Meni sta se zdela knjiga in nemški film iz leta 1981 kar perfektna, oboje smo brali in gledali v osnovni šoli. Bi to danes šlo skozi?

Glasbena podlaga tedna:

  • Johnny Cash, If You Could Read My Mind. If you could read my mind love, what a tale my thoughts could tell.
YouTube slika preogleda

Kulinarična dobrota tedna:

  • Babičin vrt! Sladica, narejena za fotkanje, v resnici pa le vanilijev sladoled s smetano in zdrobljenimi piškoti za povrh. Nič posebnega – razen videza, seveda, zato jo vseeno cenim. Cenim tudi to, da uporabljajo prave lončke za rože, spodaj je luknjica, heh. Snedeno v Tloftu na Gosposvetski v Ljubljani.

Tečnost tedna:

  • V resnici je precej težko najti res dobro bonboniero po dokaj normalni ceni (torej takšni, pri ne doživiš šoka zaradi stroška, ampak samo zaradi sladkorne bombe). Priznam, da imam precej stroge kriterje glede tega, kakšna je dobra bonboniera. Nisem navdušena nad nugatom in mlečno čokolado, ker sladkor pač ni veljaven okus in Milka ni čokolada. Rada imam alkoholne zadeve in marcipan in še najraje alkoholizirani marcipan, ampak vseeno bi rada, da se okusi pralin ne ponavljajo preveč, zato da lahko poskusiš takšno in drugačno ter študiraš, katero si boš pustil za na koncu. Bonboniere so za razvajanje in igranje. In redko naletim na takšno, ob kateri se res razveselim.

Ugotovitev tedna:

  • Najbolj mi manjka trme. Najbolj zavidam trmo. Ker je nimam kaj dosti, imam samo užaljenost, pa še ta se precej hitro razkadi (res, enkrat me lepo poglej in pogladi v pravo smer, pa sem prodana, ko pes). In ker nimam trme in je v resnici ne razumem, se je bojim. Zraven trmastih ljudi ne moreš nikoli biti zares povsem sproščen. Ne veš, katera beseda bo padla na napačno mesto. Zraven trmastih ljudi moraš paziti. Še dobro, da sem rojen blažilec, kajne? Mah …

Dejstvo tedna:

  • Ne moreš nenehno početi iste stvari in pričakovati drug rezultat. Saj to moramo vsi vedeti, kajne? Zakaj je potem tako težko to upoštevati?

.

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod tedenska diareja | 1 komentar

Petkova bizarka

15.02.2019

Če slučajno ne veste, kako bi zapravili dobrih 400 evrov in niste navdušeni nad sistemi za prepoznavanje obraza, potem se lahko pretvarjate, da ste strašno modni in si kupite diamantni pajčolan znamke Sheridan Tjhung.

Imam teorijo, da modne znamke zanalašč skrbijo za takšne bizarke, da se znajdejo v potencialni viralki. Slaba reklama ne obstaja, pa to, družbeni mediji pa tako ali tako vladajo svetu.

Videno na tviterjih, kupite lahko na openingceremony.com. I won’t judge. Much.

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod petkova bizarka | Ni komentarjev

George.

14.02.2019

“They’re just chasing Meghan Markle everywhere, she’s been pursued and vilified. She’s a woman who is seven months pregnant and she has been pursued and vilified and chased in the same way that Diana was and it’s history repeating itself. We’ve seen how that ends.”

~ George Clooney za avstralsko revijo Who

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod kjepakdaj | Ni komentarjev

Starejši zapisi »