Irena Sirena

(Ne)potrebne novice tedna:

• Rob in Kristen sta šla tokrat zares narazen. Selena in Justin sta pa menda zares spet skupaj. Kdo bi sledil …
• Bah, Seth MacFarlane je zavrnil ponudbo, da bi ponovil vodenje Oskarjev.

Glasbena podlaga tedna:

• Depeche Mode, Precious. Ta pesem mi nikoli ni bila prav posebno všeč, ampak na koncertu je čisto drugačna. S petjem množice. In s pasjimi prijatelji na video wallu, heh. Precious and fragile things need special handling.

Kulinarična dobrota tedna:

• Mali princeskrofki. Najraje ne bi povedala, kje sem jih kupila, ker mi boste spet vse pobrali, heh! Ampak res so kul, veliko boljši kot njihovi veliki sorodniki. Vsaj lažje so obvladljivi.

Dejstvo tedna:

• Bolj sem odzivna prek mejla kot prek telefona. Tako je. Pač nismo vsi priraščeni s telefonom v roki in si ne dovolimo motenj kadarkoli se komerkoli zahoče. Ja, mejl je veliko manj invaziven kot klic. Jebiga.
• Multitasking je zabloda. In malokaj me zna narediti tako živčno kot je poskus žongliranja pet stvari hkrati in klavrn polom, ki sledi v moji s kratkimi stiki prepredeni glavi, če ne drugje.
• Komunikacija z ljudmi, ki jim ob poudarjanju lastne drugačnosti verižno prihaja, sodi v posebno kategorijo utrujajočega.
• Ljudje pogosto precenjujejo svoje sposobnosti branja med vrsticami. Pogosto? Skoraj vedno. Izjeme so ponavadi naključne.
• Niso ljudje prek mejla in družabnih omrežij tisti, ki najbolj motijo naše delovne procese, ampak ljudje zraven nas. Sampravm.
• Going out of your comfort zone is total bullshit. Vsakič, ko se prepričam v nekaj še posebno zato, da grem malo ven iz zone udobja, mi je žal. So fuck this shit.

Ugotovitev tedna:

• Občutek imam, da ima vsako razmerje (ljubezensko, prijateljsko, poslovno, kakršnokoli) med dvema človekoma enega, ki mu je bolj vseeno in enega, ki mu je manj vseeno. Enega, ki ga manj skrbi in enega, ki ga bolj skrbi. Enega, ki ima manj koristi in enega, ki ima več koristi. Enega, ki mu gre manj za nohte in enega, ki mu gre bolj. Enega, ki ima bolj rad in enega, ki ima manj. Ne verjamem, da je čisto enakovredno. Vedno je nekdo, ki ga bolj skrbi. Ki bo preboleval dlje. Ki bo jokal močneje. Vedno je en, ki mu je manj vseeno. In včasih si res želim biti tista, ki jo zadeve manj prizadanejo. Ki ji je bolj vseeno.

Tečnost tedna:

• Cmih cmih teden.
• Ljudje so hecni. Delijo nasvete, ki jih nočeš in za katere nisi prosil, potem pa se čudijo, ko jih steraš v kurac. Nasveti niso isto kot denar, ne gre jih deliti naokoli kar tako.
• Če delo ignorira mene, bom tudi jaz ignorirala delo. Temu se reče vikendaška odločitev.
• Tisto, ko človek misli, da se bo par ur po nekem tvitu pošalil iz tega in da boš ti kar vedel, o čem govori. Ljudje iz vsakdanjega življenja, meni je zelo žal, če imate težave s tem, ampak jaz vas res ne povezujem s svojim spletnim delovanjem. Povsem druge frekvence so to.
• Ne maram izkoriščanja za zastonj reklamo. Saj jo pogosto delam tudi sama, ampak po svoji izbiri in volji. Včasih velja prej vprašati.
• Tisto, ko odpiraš radiator, ampak zaman. Brrr.
• Pojma nimam, zakaj se morajo vsi prepiri vedno zreducirati ne neko jebanje v glavo, kdo je kriv za kaj in kdo je rekel kaj. A lahko kar takoj priznam, da sem kriva in se opravičim, pa bo, lahko zaključimo potem zgodbo? Aja, ne, ker takoj, ko si pripravljen priznati vse, to pomeni, da igraš žrtev. Ne moreš zmagati, res ne moreš. Če ne sodeluješ v tem prepucavanju si lahko samo užaljen ali igraš žrtev. Ni rešitve.
• Jaz menstruiram, kaj je pa tvoj izgovor?

Nasvet tedna:

• Try a little tenderness. Resno, poslušaj strica Otisa.

-

Marina Abramović. “Babica performansa”, pa to. Jebeno karizmatična ženska. Priporočam ogled dokumentarca The Artist is Present, še posebno za tiste, ki ne vidijo smisla njene umetnosti.

[via Santiago & Mauricio za V Magazine #83, Summer 2013]

Danes sem malo brez energije, zato sem pri volji le za dobre stare Japonce. Nanje lahko človek vedno računa, ko gre za bizarkice. Luštni so. Tudi kadar svoje manga bejbike pošljejo tekat po ulici s toastom v ustih. Številke na obrazih so malo strašljive, vse ostalo pa je samo bizarni presežek cukra. Ravno prav za tole deževje. Kandi kandi, čui čui čui. Saj vidim, kaj poje, ampak meni gre to po glavi.

Mislim, da sem uradno prestara (beri: premalo strpna) za gužvanje v parterju. To, da sem bila že od nekdaj izjemno netolerantna do gnečastih dogodkov, je že tako ali tako jasno. In ne, na koncertih se pač ne morem v celoti posvetiti samo dojajanju na odru, ker sem v preveč neposrednem stiku z dogajanjem pod odrom in nimam dovolj izurjenih jedijevskih sposobnosti, zato mi lahko enkrat za spremembo nehate skakati v hrbet s tem, kako se ukvarjam z nepomembnimi stvarmi. Jebiga, vsi pač ne moremo biti razsvetljeni. Hecno je, da obenem vsak drugi človek vehementno poudarja, kako ne prenese množice – ampak kdo pa se rad sardelira pod odri? Mogoče kakšni fetišisti, ampak to je že druga zgodba.

Kakorkoli že, koncerti so zelo grenko-sladki dogodki. Sladkost je na odru in odtehta morje grenkobe pod njim. Naporno je, no. Vse tisto buljenje v morje ekrančkov, morda celo v kakšnega snemalca z iPadom (true story, ljudje hodijo z iPadi na koncerte in snemajo), naskakovanje od zadaj, komolci od strani in vedno kakšen big giant head spredaj. Še posebno ljubim ljudi, ki kadijo v že tako ali tako zadušljivi gneči (sploh v dvoranah, kjer je to za nameček še prepovedano) in tiste, ki mirne pesmi preživijo ob glasnem govorjenju, živahnejše pa ob dretju (ne petje) besedila, ki preglasi vse ostalo. Morda izkoristijo koncerte za sprostitev kakšnih čustev, kaj pa jaz vem. In ja, tudi jaz pojem zraven, a ne tulim (razen ob aplavzu, heh). Nočem slišati sebe, še vedno hočem slišati pesem. In nočem fotografirati in snemati, ker hočem biti prisotna v trenutku. Nekaterim tiste slabe fotke in posnetki očitno pomenijo veliko, meni ne. Vsakomur svoje. Še ta posnetek na YouTube sem izbrskala le za dodatek k temu zapisu. Mimogrede, posnetki na video wallu, ki so spremljali koncert, so bili fantastični.

Koncerti v Kinu Šiška in v Križankah so me razvadili. Tam si lahko praktično vedno izboriš sprejemljivo mero osebnega prostora in še vedno dobro vidiš na oder. A na velike koncerte tako ali tako hodim tako redko, da me vedno znova premami, ko pridejo v bližino kakšni Depeche Mode, na primer. Glasbeno smo se ljubili že tretjič, kar je moj rekord pri ponavljajočih se koncertih (sledijo Pearl Jam in Nick Cave s po dvema koncertoma, čeprav je res, da je bil en Nick v okviru projekta Grinderman). Če bo dano, se bomo gledali tudi četrtič (in petič in šestič …), ker, kot rečeno, sladka stran teh grenko-sladkih izkušenj s koncerti odtehta implozijo živcev zaradi ljudi. Ali tehno glasbe pred koncertom (resno, kako težko je zvočno kuliso v dvorani prilagoditi napovedanemu dogodku?).

DM so še vedno profiji in šarmerji. And i just can’t get enough. ♥

Mark Killeen. Ajde, še en novejši iz Game of Thrones, da ne bom spet ponavljala cele serije GoT posladkov, heh. Pogledala sem njegove fotke, ampak všeč mi je samo na teh iz GoT. Sicer je imel več gostujočih vlog v različnih serijah, pa tudi njegove filmske vloge so bolj stranske. Zelo stranske. “Airport cop” v The Dark Knight Rises pa to.

[via IMDb]

Vedno pozabljam; Kitajci pišejo priimek pred imenom in Zhang Ziyi je v bistvu ime Ziyi? V glavnem, izkazalo se je, da je bila tista kratka pričeska lažna in da punca vendarle nima kratkih las. Kot članica žirije se pogosto sprehodi tudi po canski rdeči preprogi, vsekakor pogosteje kot Nicole Kidman. Nazadnje je Ziyi v Cannesu pokazala Chanelovo obleko. Nisem prepričana glede vlečke, a punca je eno tako pravo Chanelovo dekle; narejena za njihove kroje.

Še bolj mi je bila všeč v Carolini Herreri (levo), prava princeska je. Res, noro mi je všeč v tej obleki in z zmagovalnim nasmehom. In tudi oblekica Giambattista Valli, v kateri je pozirala pred fotografi (desno), ni slaba. Dobre noge. Totalno se je odkupila za tisto zadevo na otvoritvi.

Nicole Kidman (levo) se torej niti ne kaže prepogosto, videli smo jo še v njeni priljubljeni L’Wren Scott. Tokrat mi je manj pri srcu, nisem navdušena ne nad vzorcem, ne nad barvo, pa še preprosta oblika nekako zvodeni pri tem preobilju vsega ostalega. Žal. Če smo pri močnih potiskih, potem imam raje včerajšnjo Millo v Chanelu. Na sredini je nepretresljiva Kirsten Dunst v obleki Michael Van Der Ham (zakaj se drži kot pločevinasti vojaček?), desno pa črno-bel trend nadaljuje Jennifer Lawrence v Diorju, kakopak. Elegantno in prečiščeno, a prav tako nepretresljivo. Životec ji lepo stoji.

Dita von Teese (levo) in Jessica Biel (desno) sta po rdeči preprogi stopicljali v krajših krojih s širokim krilom in obe sta bili skoraj perfektni. Dita v rdeči obleki Elie Saab, Jessica v svetli Marchesi s kačo okoli vratu. Sicer mi je Dita bolj všeč kot Jessica, ampak vzamem obe.

Kača.

V Cannesu je prisotna tudi Jessica Chastain, ki je na rdeči preprogi najprej pokazala Versacejevo belino (levo), nato pa še vijoličnega Givenchyja. V belini je prav kraljevska. Nedotakljiva. Z velikim safirjem okoli vratu. Givenchy mi je manj všeč, a v resnici ji nič ne manjka.

Vzamem Jessico C. v belini in Ziyi v Carolini.

[via CelebUtopia, JustJared, IB Times]

Nathalie Emmanuel. Prej je bila v rodni Veliki Britaniji bolj znana po žajfnici Hollyoaks, zdaj je tista iz Game of Thrones, ki govori 17 19 jezikov (njen lik, ne ona, da ne bo pomote). 24 let.

A veš tisto, ko greš v Maxija pogledat, če so po ne vem koliko mesecih le uspeli nabaviti Häagen-Dazs belgian chocolate in ker ga niso (pravzaprav v petih hladilnikih zdaj nimajo nobenega okusa HD sploh, ker je očitno nabava v tem stoletju cela znanost celo za trgovino, ki se skuša furati na nek višji standard), pa si zato za tolažilno nagrado kupiš dvojni munchmallow, ker že dolgo nisi jedel ta velikih in se ti zdi fino, potem pa doma enega vtakneš v usta, pričakujoč mehko penico, a v resnici ugrizneš v neko nedoločljivo kompaktno peno in jo po hitrem postopku izpljuneš ter šele nato preveriš datum.¹

Očitno ni cela znanost le obnavljanje zalog, ampak tudi preverjanje tistih, ki jih imaš v trgovini. Pri mlečnih izdelkih, jajcih, mesu in podobno, sem navajena preverjati datum, ampak pri sladkarijah pa priznam, da nisem tako pozorna. Mogoče bom zdaj veliko bolj. Ker tole ni en dan ali dva, tole sta skoraj dva tedna. Ew.

1. V enem stavku, punči! [↩]

No, pa skočimo spet malo v Cannes, kjer je na filmskem festivalu seveda znova prisotna tudi indijska igralka in nekdanja miss sveta Aishwarya Rai. Skoraj obvezen obraz canske rdeče preproge. Držala se je predvsem širokih, princeskastih krojev, kot je na primer ta znamke Elie Saab:

Podobno široka obleka Abu Jani (desno) je bila preveč enolična in vzorčkasta zame, prijetno pa je presenetila v Gucciju (levo). Pravzaprav Aishwaryo rada vidim na rdeči preprogi, ker ni manekenska trla in se mi zdi, da mora malo bolj premisliti o krojih. Ampak ta na desni mi res ni všeč, pa čeprav je videti kor princesa iz predprejšnjega stoletja.

V Cannesu je tudi Emma Watson, ki predstavlja film The Bling Ring Sofie Coppole. Pred fotografe je prišla v mladostni oblekici Christopher Kane (levo), za premiero pa se je preoblekla v Chanelovo črno-belo kombinacijo (in prav lepo pasala skupaj s Sofio v Louisu Vuittonu). Nikoli nisem blazno navdušena nad njeno pričesko, iz neznanega razloga mi na njej vse deluje pretirano preprosto (mogoče je to drugi pol tistih obrazov, pri katerih vse deluje preveč polno vsega), ampak ta obleka je lepa na njej. Sofiin Vuitton je medtem v isti kategoriji kot Jacobsove pižamice – nekaj, kar mi na njej zelo paše, na večini drugih pa mi ne bi.

Od zadaj je bilo vse skupaj videti takole …Pa tri uhančki za povrh.

Tudi brez Eve Longorie seveda ne gre in čeprav se mi je v obleki Atelier Versace sprva zdela presenetljivo … skromna, mi je kar hitro prirasla k srcu. Všeč so mi takšni kroji, sproščeni in skoraj nekako ležerni, pa vseeno subtilno seksi. Evina polt poskrbi, da jo punca odnese tudi s to sladoledno barvo; je pa celoten videz precej preprost za Evo, ki v Cannesu ponavadi razkazuje čim bolj glamurozne zadeve.

Vsekakor mi je zgornji Versace  bolj všeč od zlate obleke Zuhair Murad spodaj, pa čeprav je veliko bolj podobna tistemu, kar bi oblekla “stara” Longoria. Lepa je, a raje gledam njen hrbet.

Milla Jovovich (v Cannesu je kot L’Orealovo dekle) po novem nosi frfru z zelo temno obrobljenimi očmi, kar mi je pri spuščenih in kvazi skuštranih laseh veliko bolj všeč kot pri spetih. Morda mi je tudi zato bolj všeč v Chanelu (levo) na premieri filma Blood Ties kot v Pradi (desno) na premieri Kleopatre. Groza. Res, tale prtiček čez prsi in tisto spodaj – groza.

V Cannesu je tudi Zoe Saldana, ki predstavlja film Blood Ties in če me njena Valentinova večerna obleka (desno) dolgočasi, tega ne morem reči za črno-belo zadevščino Emanuel Ungaro (levo), v kateri je prišla pred fotografe. Fabulous!

Z istim filmom (Blood Ties) je v Cannes prišla tudi Marion Cotillard, ki je nosila malo oblekico Antonio Berardi, pri kateri mi je bolj všeč dolžina pričeske kot kaj drugega, za rdečo preprogo pa čisto svežega Diorja. Zanimiva je.

Jaz sem za Zoejiniga Ungara in pogojno za Evinega Versaceja ter Emmino Chanelko.

[via CelebUtopia, JustJared, Times of India, Hollywood Reporter]

Ed Skrein. Britanski igralec in glasbenik, ki je očaral mamo zmajev v 8. delu 3. sezone Game of Thrones. No, ne vem, če je on očaral njo, vsekakor pa je ona njega. Preplaval je Rokavski preliv, star je 30 let.

[foto Gavin Watson]