Irena Sirena

Še malo, pa bo popoln krog dlake.

Zlobni ljudje sprašujejo, kdaj smo nazadnje videli mačkove noge, ampak mati prisegajo, da še vedno obstajajo in so menda tudi v uporabi. Če ne drugega, je maček eden redkih, ki je pripravljen na sibirsko zimo. Pa ne mislim na prihodnost z novo vlado, ampak na temperature, ki nam jih obljubljajo za prihodnje dni. Že danes je čisto preveč brrr.

Še dobro, da imam novi muf! (In ne, s tem ne mislim na mačka v naročju, ampak na dejanski muf. Muf je zmaga na več nivojih, na imenskem in ogrevalnem; sploh za nas, ki nam prsti zmrznejo do stopnje občutka amputiranosti.)

• Lolcat tedna!
• Kozmetika MAC bo sodelovala z Beth Ditto in čeprav si jo še vedno lahko samo želimo v Sloveniji (eno in drugo), se navdušujem že nad prvo promo fotko.
• Split leta 1985 ali Kako so se oblačile splitske lepotice pred 27 leti?
• Tadej Zupančič is back! W00p w00p!
• Šest lepotnih napak, ki jih ne smete početi. Lepotnih napak? Okej, napak v zvezi z nego obraza. Tako.
• In namesto, da se vedno zgražamo nad zvezdniki, ko so brez ličil (okej, morda se ne zgražamo, ampak vsekakor se čisto preveč radostno naslajamo), lahko kdaj cenimo tudi njihovo naravno lepoto. Brez mejkapa. Poleg Snooki je tudi Kim Kardashian videti bolje brez mejkapa, if you ask me …
• Še enkrat so znanstveno dokazali, da petke škodijo nogam, mišicam, vsemu in še več. In še vedno jih bodo prodajali in še vedno jih bomo kupovale.
• Evropejka leta bije bitko za hrano.
• Vem, da se nam pod Sauronovim vodstvom obeta hiter gospodarski vzpon in pomanjkanje služb ne bo tak problem, ampak za zdaj za nekatere še vedno velja, da je dobiti službo podobno kot zadeti na lotu. Zavod za zaposlovanje pa je očitno v veliko pomoč. Not.
• Mimogrede, Fetalij še vedno išče službo. Dan 27. I’d hire him.
• Skrbeti nas bi moralo, da si je parlament prisvojil oblast nad ljudstvom. Boris Jež v Sobotni o tem, če smo docela pokopali demokracijo. Smo jo sploh kdaj imeli?
• Najbolj zabaven video, ki sem ga pogledala minuli teden, je bil zagotovo ta o desetih napačnih domnevah. Za kakšni dve sem sicer prvič slišala, dve sta preveč logični, pet jih je zanimivih, ena je pa ogabna. Že vnaprej se opravičujem za zvoke gneva, ki jih boste izustili, ko se boste srečali z najbolj ew napačno domnevo …

Jamie Bell. Se spomnite mulca, ki bi plesal balet? Billy Elliot je zdaj star 24 let (marca bo 25) in zaročen z Evan Rachel Wood, s katero sta se spoznala na snemanju videa Wake Me Up When September Ends skupine Green Day. Pri nas smo ga sicer nazadnje videli v novi Jane Eyre, slišali pa v Tintinu.

(Ne)potrebne novice tedna:

• Eh, Heidi Klum in Seal gresta očitno res narazen. Pa Aretha Franklin je tudi preklicala svojo zaroko.
• Bryce Dallas Howard je rodila punčko, ki sta jo z možem poimenovala Beatrice Jean. Sicer imata že sina Thea.
• Kristin Cavallari je noseča. Tisti, ki ste gledali Laguna Beach in potem še The Hills, že veste, kdo je.
• Kdo hodi na rehab zaradi “izčrpanosti”? Zvezdniki, seveda. Demi Moore, na primer.
• Nagrado hasty pudding, ki jo vsako leto podelijo harvardski študenti, sta letos dobila Jason Segel in Claire Danes.

Glasbena podlaga tedna:

• Chet Baker, Angel Eyes. Ta pesem mi je spet padla v uho v Ides of March. Ne v Chetovi različici, ampak meni je všeč Chetova različica. Excuse me while I disappear.

Kulinarična dobrota tedna:

• Suši! I love you, i miss you! Tale je sicer take-away od Moysushija, sicer imam raje Sushimamo.

Ugotovitev tedna:

• Mislim, da imam krizo. Že nekaj časa. Ne vem, kakšno. Ne vem, zakaj. Verjetno zaradi let – leta so vedno dober razlog za krize. Potrebujem restart, pa se kar ne morem dokopati do gumba. Edini gumbi, ki so nenehno pod pritiskom, so moji.
• Tisto, ko imaš krizo, pa tega ne moreš deliti z najpomembnejšimi ljudmi, ker jih nočeš obremenjevati za to, ker nočeš, da bi sploh kdajkoli – niti za delček sekunde – pomislili na to, da so kakorkoli sokrivi za tvoje stanje, ali se počutili nemočne, ker dejansko ne morejo pomagati.
• Nujno se moram nehati primerjati z drugimi ljudmi. Nujno. To je najbolj toksična razvada/navada v mojem življenju. Imam svojo pot, imam svojo pot, imam svojo pot. #mantratedna
• Sem magnet za nelogične mejle, na katere ne znam odgovoriti.

Dejstvo tedna:

• Pred nekaterimi ljudmi se bom do konca pretvarjala, da ni nič narobe. Ljudje smo čudaško egocentrična bitja in potem začnemo iskati razloge v sebi, pa nočem, da bi se kdorkoli krivil za karkoli. It’s not about you, it’s about me. Zbegana sem nad tem, kako lahko stvari tako štimajo, pa to še ne pomeni, da jaz tudi štimam.
• Nostalgija ni meni najljubše čustvo. Mogoče zato, ker je najpogostejše. Čas je čudna zadeva; preteklost, sedanjost, prihodnost. Begajoča zadeva. Spremenjene okoliščine. Drugo življenje, a vendar isto. Begajoče.
• Najraje imam tiste ljudi, ki so videti kot accident waiting to happen. Preveč dela imajo s sabo, da bi se ukvarjali z mano.
• Ta kratke žličke, čajne, so najmanj uporaben kos pribora. Popolnoma nepotrebna zadeva. Dolge žličke ali nič!

Tečnost tedna:

• Ne morem pomagati, ampak ko ljudje, ki so mi najbližje, z mano ne delijo določenih informacij, pa čeprav nimajo nobenega opravka z najinim odnosom, to čutim kot neko mini izdajstvo in ga moram preboleti. Mislim, težko se odpiram in vse take malenkosti spet malo zapirajo vrata. Ker sem težka in tečna, žal.
• Tisto, ko se nekdo boji tvoje tretje, četrte, pete in šeste plati, ti pa mu zagotavljaš, da jih ni. (Seveda so. Ampak nočejo se igrati.)
• Zoprno je vedeti vse odgovore, ki pa jih ne moreš vedno upoštevati. Da ne omenjamo trenutkov slabosti, ko jih sploh ne moreš videti. Pa veš, da so. Da bodo. But it does not make it any easier.
• Včasih ne vem, ali bi morala biti na blogu še bolj iskrena, bolj dobesedna, ali se umakniti iz tega. Nehati razkrivati. Ampak vsi vemo, da je to moj ventil. Včasih se počutim, kot da bi morala “odrasti”, ali karkoli, in nehati pisati o vsem, kar hočem. O menda preveč osebnih stvareh. O stvareh, v katerih se potem prepoznavajo vsi po vrsti, čeprav vsi, ki me res poznajo, vedo, da ne maram branja med vrsticami.
• Naravnost ljubim, ko se dva tedna ukvarjam s tujo idejo, ki je slaba, ampak se pač moram ukvarjati z njo, dokler ne propade (tako, kot sem predvidela, da bo, ampak sem se vseeno morala ubadati z njo). Čez dva meseca bom pa v kolektivnem spominu jaz tista, ki jo bodo povezovali s propadlim projektom, čeprav sem vse predvidela in se nisem hotela ukvarjati s tem. Itak.

Michelle Pfeiffer is not amused. 53 let in, mimogrede, Scarface je posnela takoj za Briljantino 2. Letos pričakujem, da bo s pomočjo Tima Burtona spet posnela omembe vreden film (Dark Shadows).

Seveda ne morem prezreti najnovejše pesmi iz grla našega ljubega kuća-poso-poso-kuća “pevca” Ekrema Jevrića. Še vedno se kar malo kremžim, ko gospod zapoje, ker njegovo petje res zveni kot muka umirajočega človeka. Komaj davi tisti glas iz sebe. Blazno me zanima, kaj se dogaja za kamero, kamor nenehno buljita ta leva punca in tudi Ekrem, kadar nima na sebi očal. In cenim bližnje posnetke, ker novi zobje pač niso kar tako. Cenim tudi dečvi, ki (in ker) nimata 45 kilogramov, pa čeprav jima uspe pred kamero vsaj dvakrat povleči obleko navdol. Na splošno tole poplesavanje deluje kot zelo težko delo. Sploh če te Ekrem drži za podlaket.

Stil Amy Winehouse nikoli ni bil videti bolje, pa čeprav se je Jean Paul Gaultier odločil, da bo prevzel bujno pričesko in črno črto nad vekami, ne pa tudi mornarskih tetovaž in balerink. Ne vem, kje sem ujela del njegovega intervjuja, kjer je razlagal, da je imela Amy noro dober smisel za modo, predvsem za kombiniranje, sama pa se ne morem znebiti občutka, da je njen stil dober šele zdaj, ko punce ni več, in da je bil dodelan bolj izjemoma kot pa praviloma. Ampak okej, imela je  zelo značilen slog in temu ne more oporekati nihče, trashy pa je bil pač del tega sloga.

Gaultierovska vizija Amy mi je bolj všeč kot mi je bila Amyina vizija Amy. Tudi, kadar je kopija tako popolna, da je skoraj maškara in tudi, ko jo ima na sebi moški. Bjonda na desni je Andrej Pejić. He pretty.

Amy v barvah (oranžna Karlie Kloss in vijoličasta Lindsey Wixson) in kot črna vdova – silhueta na levi mi je naravnost grozljiva. Pajkovka.

Gabriel Mann. Še en dečko iz serije Revenge. 39-letnika smo lahko videli tudi v več filmih (The Bourne Supremacy, The Life of David Gale) in serijah (Mad Men, ER).

Foto: David Shields

Taylor Swift za revijo Vogue, februar 2012. Nisem ravno Taylor fan, ampak Mario Testino se je tokrat izkazal, Tonne Goodman, ki jo je modno obdelala, pa tudi. Okej, pozabimo na rahlo nenaravne oči. Dečva mi ponavadi pač ni všeč, zato se mi je z dokaj spodobno naslovnico še kar priljubila, dodatno pa še zaradi svojih izjav v intervjuju, kot je na primer: “I think I am smart unless I am really, really in love, and then I am ridiculously stupid.” Čeprav nimam ne vem kakšnega razumevanja do jamranja nad srednjo šolo; vsaj ne, ko si enkrat star 22 let in uspešen, kot je ona. “All of my favorite people – people I really trust – none of them were cool in their younger years. Because if you know how to be cool in middle school, maybe you have skills you shouldn’t. Maybe you know how to be conniving, like, naturally. There’s always that seventh-grade girl who looks like she’s 25. And you’re like, How do you do it? How do you do it, Sarah Jaxheimer? Why is your hair always so shiny?!” Treba je sicer omeniti, da je bilo vse tole izrečeno s smehom in teatralno, a vseeno. A obstaja zvezdnik, ki v vsakem drugem intervjuju zatrjuje, kako lepo se je imel v srednji šoli in kako priljubljen je bil? Vsi imajo samo travme.

Več.

A veste tisti grozni puloverji, ki smo jih nosili, ko smo bili mali in nismo imeli pravice do glasovanja o tem, kaj bomo oblekli? No, včasih še nismo imeli pravice do glasovanja, novodobni otroci si menda sami izbirajo svoje stajlinge, njihove mame pa o tem ponosno razglabljajo v intervjujih. Kakorkoli že, zahvaljujoč hipsterjem so ti puloverji očitno prišli nazaj iz globočin omar, kjer bi morali ostati. Že pri dvojčicah Prusnik sem se v zadnji Misiji Evroviziji čudila, od kje je ena od njiju privlekla svoj vzorčast pulover. Prisežem, da imam nekaj podobnega na sebi na fotki iz osnovne šole. In nisem ponosna na to.

Ker ti puloverji niso stvar mode, ampak so preprosto grdi, sem se jih že davno znebila, nekateri pa pač radi podoživljajo občutek tistega kičastega prazničnega puloverja, ki nam jih mame menda podarjajo za božič (čeprav se to v resnici dogaja samo v filmih). Še posebno filmski festival Sundance je s svojim zimskim okoljem več kot primeren za razkazovanje malega, slabo oblečenega hipsterja, ki se skriva v nas. Če pri Elizabeth Olsen (desno) zadevo še razumem, potem mi pri Liv Tyler (na sredini) res ni jasna. In Liv bi morala biti dovolj stara, da se spomni osemdesetih in devetdesetih. Christina Hendricks (levo) medtem preprosto ne bi smela iti ven iz hiše.