Irena sirena

Odkar je familija Jackson spet bolj prisotna v medijih, znova ugotavljam, da so imeli očitno vsi po vrsti kakšno operacijo nosu. Pri Janet (levo) si glede tega tako ali tako nikoli nisem bila na jasnem, medtem ko pri LaToyi (desno) ni nobene dileme o naravnosti njenega vohalnega organa …

Nos Randyja Jacksona (levo) morda govori v prid avtentičnosti Janetinega nosu, medtem ko Jermaine (desno) ne izgleda preveč pristno.

Pri mami Jackson lahko ponovim isto kot pri Randyju, na desni strani pa je papa Joe.

Sicer pa je skupina Jackson 5 nekoč izgledala takole (zgoraj na levi je Marlon, na desni Jackie, spodaj levo pa Tito in desno Jermaine; v sredini je seveda Michael). Nice afro …

… sedaj bratje (brez Michaela in Jermaina) izgledajo takole (od leve proti desni: Tito, Jackie, Marlon in priključek v obliki Randyja):

Tito, Jackie in Marlon izgledajo še kar avtentično, Jermaine je pa čisto druga oseba.

V glavnem, jaz še vedno mislim, da s to familijo že v osnovi ni vse okej … In ko smo že ravno pri Jacksonovih - v dneh, ko vsi na veliko perejo umazano perilo kralja popa je neverjetno zanimivo opazovati poročanje medijev. Vsi so na primer pograbili poročilo o avtopsiji, le malokdo pa je poročal o tem, da je mrliški oglednik v uradnem sporočilu za javnost zanikal avtentičnost objavljenega dokumenta in dejal, da so nekateri podatki notri povsem napačni (na ta demanti sem še sama naletela zgolj po naključju). Itak, to ne bi bilo zanimivo.

Počitnice ljudje dojemamo različno. Zmelkoow in Bit imam sicer zelo rada, ampak vseeno - ne potrebujem plaže, sonca in morja. V bistvu so plaže prav stresne. Počitnice so zame tisti dnevi, ki so prosti stresa, kar posledično pomeni, da je okoli mene čim manj ljudi in da me čaka čim manj obveznosti. Potovanja so nekaj drugega, uživancija v smislu brezdelja in brezskrbnosti tam ni v prvem planu. Prave počitnice se zame odvijajo v udobju in domačnosti lastnega doma, kjer lahko izklopim vsa sredstva komunikacije, se v znucanih pičkastih spodnjih hlačkah in nogavicah s slončki sprehajam po kuhinji, se kot veter hitro in brez zastojev premikam okoli vogalov, lulam pri odprtih vratih, pustim pošto na mizi in vem, da me bo počakala točno tako, kot sem jo položila, vso nedolžno in potrebno (pozornosti), moj Beograd¹ prazen ali poln premikam z menoj iz sobe v sobo dokler ga po kakšni trikratni uporabi le ne odložim v umivalnik in ga utopim v vodi, na kavču pustim na pol prebrano revijo, na fotelju pa knjigo, če se mi bo zahotelo bom imela v daljavi kot ponavadi prižgan televizor, če pa ne, bom sama z zvokom nohtov, ki udarjajo ob tipke in s prometom na drugi strani okna, ki ga sploh ne slišim več. Živim poleg precej prometne ceste, a vendar me najbolj od vsega moti predirljiv glas frizerke na drugi strani, ki s cigaretom redno visi na vhodu v salon in glasno klepeta po telefonu.

In potem, ko se mi bo ljubilo, si bom umila lase in pustila vrata od kopalnice znova na stežaj odprta, ker me ne bo strah, da bi kdorkoli prišel notri in me presenetil, ko ga zaradi vode sploh ne bi slišala. Zlahka se ustrašim, sploh doma, ker načeloma slišim in vem vse. Človeka označim že v trenutku, ko stopi skozi vrtna vrata in dokler je v hiši vedno vem, kje približno je. Slišim premikanje zgoraj in slišim premikanje spodaj. Prav zato je povsem drugače, ko si popolnoma sam. S seboj. Ko praktično ni možnosti, da bi kdorkoli v kateremkoli trenutku prišel skozi vrata. Ni realne možnosti za nepričakovane situacije. Samo jaz in večno prisoten mrčes, ki se pametno skriva in briga zase.

In Zofi, seveda. Ona ima dovoljenje za vdiranje v zasebni prostor, tudi ko se ta razteza na nekaj deset metrov. Tudi mačke sprejemam na čohalne urice, ampak brez vrabcev, prosim. Na pol potepuška črna mačkolina je po steriliziaciji odkrila svoj morilski nagon in v gofljici redno prenaša mala pernata bitja. Sedaj je veščin lovljenja vrabcev naučila še svojega sineta in tako se zgodi, da se po ulici sprehajata dve mački, vsaka s svojim vrabcem med zobmi. Hm.

Uuu, what does this button do?

W00t? Dis my raspberry!

1. beri: skodelico za čaj [↩]

Allison Mack. Chloe iz Smallvilla. The girl next door.

Madonna je še drugič pozirala za modno hišo Louis Vuitton, kolekcija jesen 2009. Temu se reče močno obdelane fotke … Neonska obdelava mi je načeloma všeč, fotke ponekod delujejo kot na pol negativi, ampak vseeno bi to zame delovalo le v primeru, da ne bi šlo za reklamo, ampak za umetnost. Recimo. Sicer so pa včasih tudi reklame umetnost, hihi.

Objavo o Michaelovem navdušenju nad ženskimi kolekcijami sem imela v mislih še preden nas je prejšnji teden (v bistvu prav pred enim tednom) presenetila novica o njegovi smrti. Gospodu Jacksonu so bile očitno precej pri srcu Balmainove obleke, za povrh pa se vmes najde še kakšen Givenchy.

Kako veš, da je svet res zajela balmainija? Tako, da njihovo kolekcijo nosi še celo kralj popa. Hihi. Mogoče so mu pa obleke pošiljali zastonj, ker je služil za inspiracijo pri nastanku kolekcije.

Nad hlačami na spodnji fotki sicer sploh nisem navdušena (že na manekenki so obupne), suknjič pa je ravno prav flashy zanj. Škoda, ker ga ni nosil s črnimi hlačami, kot ponavadi …

Prav idealna zanj (glede na njegov stil v preteklosti) pa se mi zdita Givenchyjev suknjič in majica z zlatimi dodatki (levo). Na desni fotki ima Michael na sebi Balmainovo majico. Zanimiv komentar, ki sem ga zasledila na spletu, je prav luštno povzel zadevo: Who knew cross-dressing could look so chic?

Prva kombinacija je sicer vzorčni primer slabe izbire, drugi dve pa sta prav narejeni zanj.

Justin Chambers. Tale nekdanji maneken ima z ženo, s katero sta poročena za Hollywood prav dolgih 15 let, pet otrok. Najbolj znan je seveda po vlogi dr. Kareva v Grey’s Anatomy.

Ameriškim medijem se sicer zdi, da se Mariah v preobleki raperčka norčuje iz Eminema, jaz pa mislim, da bi le rada dokazala svojo oh in sploh predanost projektu in resnost pri igri. Fotke so sicer nastale na snemanju novega videa za njeno pesem Obsessed, v katerem bi moral moško vlogo sprva prevzeti Adam Samberg, a je sodelovanje odpovedal, njegovo delo pa je prevzela kar gospodična Carey.

It’s freaking me out. Očitno je dečva v filmu Precious (spodaj), za katerega je odvrgla svoj večno prisotni umetni oklep kvazi glamurja (in verjetno prvič po ne vem kolikih letih odstranila fasado mejkapa), prišla na okus. Njena “preobrazba” bi se mi celo zdela posrečena, če ne bi Careyjeva na premieri filma v Cannesu natrosila nekaj prav neumnih izjav. Se mi zdi, da ji to vedno uspe …

Mah, saj navijam za Mariah. (V kvazi resnični verziji, ne v moški verziji.) Imam šibko točko zanjo še iz dni, ko je bila nakravžljana.

Nič ni lepšega kot kup svežih, dišečih revij, ki komaj čakajo, da jih razdevičiš. Res ne. No, še lepše bi bilo, če bi dejansko imela čas, da jih razdevičim z vso skrbnostjo in pozornostjo, ki si jo zaslužijo, ampak ne smem biti preveč pikolovska, kajne? (Pa kaj še, se oglasi tazlobni.)

Kakorkoli že, v trenutnem paketku me poleg ostalih shiny & glossy zadevščin čaka tudi malo manj glossy novi Ekran. Saj veste, tista revija za film, za katere obstoj si občasno slišal, ampak v bistvu si jo videl redkeje kot nasmeh na obrazu Victorie Beckham (ja, Vicky lahko vkomponiram kamorkoli). Nič čudnega, saj je bila zadevščina naprodaj le na določenih točkah, povrh vsega pa jo je obkrožala gosta megla oh in sploh intelektualizma. Alergična sem na smarty farty zadeve, pa če jih razumem ali ne - gre za način, kako se določena vsebina podaja, ne za vsebino samo. Raje imam artsy fartsy. (A ne v filmskem smislu; artsy fartsy v kontekstu filma me straši skoraj tako kot so me včasih škripajoči in razpadajoči stoli v Kinoteki. Cela grozljivka.)

Stoli v kinoteki so sedaj tihi, črni in relativno novi, nov pa je kljub svojim letom tudi Ekran, ki je od danes dostopen na vseh bolje založenih prodajnih mestih, vključno s povsem anti-smarty farty trafikami. Dostopnost je namreč ena od Ekranovih novosti in čeprav se spričo novega uredništva in uredniške politike to ne zdi zelo pomemben podatek, je dostopnost vendarle nadvse pomembna. Skoraj toliko kot to, da se morajo, če hočejo dejansko osvojiti širši krog kupcev in bralcev, znebiti nehvaležnega pridiha “artističnosti”, ki je sposobna omamiti le ožje kroge poznavalcev. Prav artističnost je komponenta, za katero je novi urednik Gorazd Trušnovec dejal, da jo hoče izpustiti in se raje posvetiti trem drugim a-jem: angažiranosti, ažurnosti in atraktivnosti. Hm. Priznam, da sem revijo bolj prelistala kot prebrala, ampak atraktivnost se je iz strani v stran skrivala pred mano. Mogoče pa si drugače predstavljamo, kaj naj bi ta beseda - v konceptu revije, seveda - pomenila.

Nočem tečnariti, res ne (khm) in morda edino pravo slovensko filmsko revijo (medtem ko naj bi nepravi bili brezplačna Premiera in Kinotečnik) podpiram že a priori, zaradi ideje, ampak zadevščina niti pod razno ni … privlačna na pogled. Estetika se mi pri revijah zdi zelo pomembna, ker brez nje vsebina sploh ne bo dobila prave priložnosti. Papir in tisk Ekrana sta podobna kot nekdaj pri reviji Študent, medtem ko je tekst na straneh razporejen tako, kot da je vsebina tam zaradi papirja in ne obratno. Ne vidim celote. Težko se pripravim do branja tekstov, ki mi že vizualno niso všeč, tako kot se le stežka pripravim do konzumiranja izmučene paperback knjige z miniaturnimi črkami, pa naj si še tako želim njene vsebine. Embalaža je pomembna, žal. In ko tako s pogledom ošvrknem odprto revijo poleg računalnika se mi zdi, da vidim neko strokovno revijo za grafiko, arhitekturo ali pač katerokoli rahlo umetniško in ozko usmerjeno območje. Ekran je morda res na voljo v povsem običajnih trafikah, a s svojim nastopom deluje vse prej kot dostopen.

Enivej. Jaz bom dala reviji še drugo in tretjo priložnost (razen “22 razlogov, zakaj je Grossmannov filmski festival najbolj zabaven festival na svetu” in uvodnika tako ali tako nisem še ničesar prebrala v celoti), za uho sem si zapisala tudi spletno stran revije, ki ima ambicije postati osrednji filmski portal v Sloveniji (jaz pa pravim, da ji za kaj takega zaenkrat manjka zdrava doza “hollywoodskosti” - pač malo blišča in ščepec popkulture, pa še zalogaj interaktivnosti za povrh; saj je lušno, da je s tvojim delom zadovoljen filmofil iz vzhoda Moldavije, ampak a ne bi bilo bolj smotrno privabiti širši krog ljudi?).

In če mi kdo izda program 5. Grossmannovega festivala, ga kušnem direkt na levo lice. Zombi paraaaadaaaaaaaaa!!

Me LOVES zombies!

Sarah Wayne Callies. Sarah Tancredi iz Prison Break.

Bruce Willis in njegova mlada žena Emma Heming za revijo W. Hot hot hot. Čakam “protiudarec” Demi in Ashtona, hihi. No, saj vem, da se dobro razumejo, a vseeno. Vroče fotke Demi in Ashtona ne bi škodile.

Enivej, če pozabimo na Emmin ponekod preveč plastično izgledajoč obraz (mejkap + fotošop) in strašljive čevlje, so mi fotografije prav všeč. Sploh četrta s super joškicami, šesta z zamegljeno glavo in predzadnja, seveda. Klovni na drugi in tretji fotki pa tako ali tako zmagajo.