Irena Sirena

Smell like you mean it.

Poletno priporočilo: Vegova

25.07.2017

Poletje je čas, ko verjetno res vsak dojame pomen odraslih in zdravih dreves, še posebno v mestu. Žal mi je, da jih ni še več. In poleti točno vem, kje bo sprehod do doma najbolj blagodejen, kje je največ dreves. Na primer na Vegovi, ki je ena krasna ulica, pa čeprav zaparkirana. Avti pokvarijo vsako fotko, heh. Nekateri si z Vegovo delijo srednješolske spomine, meni so bolj všeč glasbene šole nasproti in velike bukve z mojim najljubšim parčkom sredi poti.

Kipi in drevesa menda ne gredo najbolje skupaj, ampak jaz mislim, da kipi ne bodo zamerili. Jaz bi raje imela drevo kot kip. Alma Karlin je že vedela; na žalost so drevo, ki je raslo na njenem in Theinem grobu, lani posekali. Kar tako, meni nič, tebi nič. Ker je šlo nekomu, ki je skrbel za sosednji grob, na živce, da je moral čistiti še vse, kar je drevo pustilo za sabo in se mu je zdelo popolnoma samoumevno, da lahko drevo poseka, ker veje pač segajo tudi nad njegov grob. Noro. Slovenci smo res en Marjan Jerman narod. Sploh si ne predstavljam, kako ti lahko pade na pamet, da sekaš karkoli, kar raste na tujem grobu. Še posebno drevo. Drevo je pravzaprav najbolje, kar se lahko zgodi kateremukoli grobu, življenje iz smrti.

Kakorkoli, vrnimo se k Vegovi. Plečnik si je Vegovo zamislil kot kulturno os, v okviru katere je zasnoval tudi dvignjen park. V arhitekturnem vodniku piše, da je dal zasaditi topole, a skoraj stavila bi, da so v prvi vrsti bukve, tudi breze so zraven. Ob glasbeni matici so kipi glasbenih ustvarjalcev, pred Nukom pa jezikoslovcev. Ste vedeli, da je na koncu, v smeri proti Križankam, tudi obeležje v čast Simonu Gregorčiču? Kip, postavljen kot pod kamnitim paviljonom. Moram priznati, da sem ga zadnjič prvič zares pogledala. Kar malo mi je nerodno, ampak res je. Neštetokrat sem že šla mimo, v najstniških letih smo posedali po tistih dvignjenih klopeh, ampak do pred nekaj dnevi si nikoli nisem zares ogledala spomenika Gregorčiču v Ljubljani.

In veste, kaj je še zelo dobro pri Vegovi? Bazilika na koncu. Ker tisti sladoled, ki ga prodajajo letos, je res vrhunski!

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod krneki | 2 komentarjev

Posladek dneva

24.07.2017

“I never appreciated my body or my looks when I was in my 20s. Now I’m like, Look at me! Look at you! Not in a conceited or arrogant way – I just appreciate myself in a way I didn’t when I was that age. And it’s not about perfection. I like the scars that I have.”

~ Jennifer Lopez danes praznuje 48. rojstni dan

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod kjepakdaj | Ni komentarjev

Linktajm

23.07.2017
  • Ja pa iii, no!
  • Mali in veliki štirinožci obvladajo mehčanje srčkov.
  • Ure na TR3 očitno ne bo nikoli več. Ker ni rezervnih delov.
  • Mislim, da je TW profil slovarja Merriam-Webster moj najljubši “korpo profil”. Neverjetno učinkovite tvite znajo servirati, nazadnje ob tem, ko so razglasili, da bo najnovejši Dr. Who ženska.
  • En intervju z Matejem Andražem Vogrinčičem na teden, odganja … ne vem, kaj, ampak nekaj slabega zagotovo. Govori tudi o svojem projektu na Tasmaniji, ki je vključeval ostrige: “Kipe sem pred enim letom v Glenorchy Art and Sculpture Parku naredil iz sto tisočih lupin ostrig. Do tako velike številke sem na svojo srečo in nesrečo gojiteljev školjk prišel zaradi globalnega segrevanja. Zaradi zvišanja temperature v zalivu za eno stopinjo se je razvil virus, ki je napadel plodove, zaradi česar se ostrige niso razvile.” Ena sama stopinja. Globalno segrevanje je nepomembno, kajne? (via siol.net).
  • Kako je videti življenje v Gazi? Slabo. In še slabše, kot se nam zdi.
  • “Slabih 16 let po začetku ameriške invazije na Afganistan so v ZDA dobrodošli le afganistanski roboti, nadarjene deklice pač ne.” Boštjan Videmšek, Roboti so dobrodošli, ljudje ne (via delo.si).
  • “First, the good news. Donald Trump has not started a war.” Six ways Trump is ‘dismantling’ the US after six months in the office (via theguardian.com).
  • “Računalnik, priključen na internet, ali pametni telefoni, ki so ves čas na dosegu naših rok, prstov in pogledov, oblikujejo naše misli in razmišljanja bolj, kot se tega zavedamo. So predvsem tudi velik ekosistem motenj. Ljudje zaradi teh naprav sicer berejo veliko več kot kadarkoli prej, vprašanje je le, kaj in kako zbrano. Živimo v dobi fragmentiranih misli.” Irena Štaudohar, Kdo bere moje misli? (via delo.si).
  • “A ‘biological annihilation’ of wildlife in recent decades means a sixth mass extinction in Earth’s history is under way and is more severe than previously feared”. Spodbudno. Meh (via theguardian.com).
  • Subtle sexism. 48 stvari, ki jih v življenju sliši skoraj čisto vsaka ženska. Da bom lahko spet poslušala, kako delam slona iz muhe, jebiga. Iz muh, ki nas pač spremljajo celo življenje. Pač.
YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod linktajm | Ni komentarjev

Tedenska diareja

22.07.2017

(Ne)potrebne novice tedna:

Kulinarična dobrota tedna:

  • Vse, kar se govori o sladoledu v Baziliki pri Križankah, je res. Vrhunski je!

Glasbena podlaga tedna:

  • Ki: Theory, Standy By Me. Zanimiva priredba, slišana ob koncu zadnjega dela 3. sezone Fear the Walking Dead pred poletnimi počitnicami, ali kako bi človek temu rekel. Mid-season finale, v glavnem.
YouTube slika preogleda

Tečnost tedna:

  • Vsako leto znova moram odkrivati, katera krila plezajo po nogah. No, vsako sezono, ker se to spreminja z najlonkami in golimi nogami, čeprav obstajajo tudi zahrbtna krila, ki plezajo v vsakem primeru. Zato sem pa alergična na obleke, katerih cena pride v trimestni številki, nimajo pa za podlogo.
  • Tisto, ko se ti na koncertu zdi, da si eden redkih, ki je plačal svojo vstopnico. In to ne prvič.

Dejstvo tedna:

  • Ples lahko reši marsikaj. Ples pa spanje.
  • Verjetno sem na koncertih klasične glasbe videti, kot da kinkam, ampak včasih se z zaprtimi očmi lepše sliši. Res.
  • Moje merilo za temperaturo je kokosovo maslo. Če je olje, potem je vroče. Če je maslo, potem ni tako zelo vroče.

Vprašanje tedna:

  • Tisto, ko prideš v prostor in se vedeš, kot da ti vse pripada. Kje to dobim?

.

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod tedenska diareja | Ni komentarjev

Petkova bizarka

21.07.2017

Vsi vemo, da je prava petkova bizarka ta teden samo ena. Ta, ki najbolje pokaže bebavost sodobnega časa. Napise na vrečkah, da se lahko otroci z njo zadušijo (a bejž) in na skodelicah za kavo, da je vsebina lahko vroča (a bejž), so še nadgradili nasveti Nacionalnega inštituta za javno zdravje o tem, kako ne pozabimo otroka v avtu. Najbolj genialna med njimi je ta, da moraš poleg otroka, ki ti povzroča amnezijo, položiti kakšen predmet, ki ga boš po prihodu na cilj res potreboval (in potem, ko ga boš vzel, boš opazil, da ups, tudi otrok je tam!) ali pa tista, da si moraš na telefonu nastaviti opomnik. Ploskam!

Tovrstni nasveti sicer niso nič novega, hitro guglanje te takoj pripelje do kar nekaj strani v angleščini, ki so verjetno služile kot vzor za tekst na NIJZ (mimogrede, obstaja tudi aplikacija za to). Se pa človek vseeno povpraša po zdravju naroda, ki mu Nacionalni inštitut za javno zdravje piše takšne nasvete. Ali po zdravju NIJZ. Morda pa imajo kakšnega sina ali hčerko na poletnem delu in le kaj daš takšnim za početi, kot malo prebrskati splet in napisati kakšen nasvet na aktualno temo?

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod petkova bizarka | 2 komentarjev

Posladek dneva

21.07.2017

“It’s not important what I’m like. There’s just my work. How I am is not very interesting. I’ve done it for 63 years, I can tell you it’s not that fascinating.”

~ John Malkovich na včerajšnji novinarski konferenci za Festival Ljubljana, na katerem je nastopil v vlogi bralca na koncertu komornega orkestra Solisti Aquilani. Vprašanje je bilo, katera vloga ga je najbolj zaznamovala. Ko je še naprej razglabljal o tem, je ugotovil, da je verjetno najbolj podoben liku iz Color me Kubrick. Ampak moti se. Tudi če pozabimo na celotno kariero, je na njem fascinantno vsaj to, kako popolnoma miren je. Dvomim, da obstaja vprašanje, pri katerem bi  zavil z očmi ali se razjezil.

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod kjepakdaj | Ni komentarjev

Posladek dneva

20.07.2017

“My family is from Nigeria, and my full name is Uzoamaka, which means ‘The road is good’. Quick lesson: My tribe is Igbo, and you name your kid something that tells your history and hopefully predicts your future. So anyway, in grade school, because my last name started with an A, I was the first in roll call, and nobody ever knew how to pronounce it. So I went home and asked my mother if I could be called Zoe. I remember she was cooking, and in her Nigerian accent she said, ‘Why?’ I said, ‘Nobody can pronounce it.’ Without missing a beat, she said, ‘If they can learn to say Tchaikovsky and Michelangelo and Dostoyevsky, they can learn to say Uzoamaka’.”

Ta zgodbica igralke Uzo Aduba mi je bila tako zelo všeč, da jo kar moram deliti. In vsa slava in čast mamam, ki znajo tako hitro odreagirati na takšne otroške tegobe. Res, čast in slava.

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod kjepakdaj | 2 komentarjev

Posladek dneva

18.07.2017

“I had the full princess fantasy: the white horse, the whole being saved from my life, which is ridiculous. What do I want to be saved from? My life’s great! But it’s just this weird thing that’s been hammered into my head culturally: that’s the only way to succeed, that’s the only thing that counts for a woman. I’m happy, but the fact that I’m not married and don’t have kids – it’s taken me a long time to get to a place where I actually am OK with that, where I actually don’t feel like I’m some sort of loser.”

~ Rashida Jones

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod kjepakdaj | Ni komentarjev

Martin. In George.

17.07.2017

Prejšnji teden sta se poslovila Martin Landau (20. junij 1928 – 15. julij 2017) in George A. Romero (4. februar 1940 – 16. julij 2017). Slednji bi moral biti letos častni gost Grossmannovega festivala, kar bi me vsekakor pripeljalo v Ljutomer, a on je odpovedal zaradi zdravja, jaz pa zato, ker nisem bila pri volji. Volja je heca reč. V luči velikih ljudi, ki se potiho poslovijo, izpade kot najbolj trapasta kaprica.

George je tisti, ki ga nihče ne omeni brez naziva “oče zombijev”. Tudi zame je bil. Ko sem kot najstnica prvič videla Night of the Living Dead (in da pohvalim televizijo, za to izobrazbo je poskrbela nacionalka), sem bila čisto paf od strahu. Mislim, da me še nobena grozljivka ni dejansko navdala z grozo. Seveda ne samo zaradi prizorov, ko se hodeči mrtveci pulijo za črevesje, ampak zaradi vseh podtonov. “This extraordinary thing is happening and people are still arguing about upstairs downstairs, who’s the boss. They’re still arguing about their own agendas instead of facing the problem.

Zanimivo je, da je bil temnopolti glavni igralec prej naključje kot ne; scenarij sta z Johnom Russom napisala z belcem v mislih, a Duane Jones je bil najboljši igralec med prijatelji, heh. Kakorkoli, z Night of the Living Dead je bila moja ljubezen do zombijev rojena, še posebno do tistih pravih, počasnih, ki se nikoli ne nehajo valiti naprej. Tukaj se z Romerom povsem strinjava, zombiji ne morejo teči, pa pika. Stavek “They’re coming to get you, Barbara,” pa mi še vedno nažene strah v kosti.

Martin in George nikoli nista posnela filma skupaj, pravzaprav Martin Landau sploh ni bil reden gost grozljivk, pa čeprav ga bodo verjetno najpogosteje omenjali v povezavi z vlogo Bele Lugosija v filmu Ed Wood, saj mu je prinesla oskarja. Igral je tudi v Hitchockovem North by Northwest, seriji Mission: Impossible in komični drami Woodyja Allena Crimes and Misdemeanors. Na televiziji smo ga v zadnjih letih videli tudi v serijah Entourage in Without a Trace. Med drugim, seveda. Pri tako dolgi karieri je vse samo en drobec. Jud iz Brooklyna, ki ni nikoli igral Juda. Aktiven do konca, en film je imel v predprodukciji, enega v postprodukciji. “My mantra is ’stay perpendicular’. Horizontal is not as good. Half the people that came along and up with with me are either gone to another dimension or don’t remember what they had for lunch. I’m fortunate. I don’t know why. I just want to have a good time,” je povedal v intervjuju lani, ko mu je bilo 88 let.

“What is considered good acting today isn’t necessarily good acting, because everybody knows what they are doing. Doubt is an important part of the human being. Trust has to be attained.”

“I’ve turned down a lot of roles. Some of them made stars out of the people. I have no regrets. Sergio Leone came to see me when I was doing “Mission Impossible.” He wanted me to do “A Fistful of Dollars.” I turned him down. I didn’t want to get stuck as a stoic Western movie star. My career has been wonderful.”

  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod kjepakdaj | Ni komentarjev

Linktajm

16.07.2017
  • Ste vedeli, da pitoni gledajo tv? In zehajo?
  • Jaz se kar prepoznam v tem.
  • Moj OCD in čut za estetiko kar padata skupaj od vsega lepega!
  • Andy Murray je kralj, na več načinov. Pa sploh nobenega pompa ne dela, samo mentalno je v 21. stoletju, mnogi pa še niso.
  • “Our brains respond better to difficulty than we imagine. In schools, teachers and pupils alike often assume that if a concept has been easy to learn, then the lesson has been successful. But numerous studies have now found that when classroom material is made harder to absorb, pupils retain more of it over the long term, and understand it on a deeper level.” The Uses of Difficulty (via 1843magazine.com).
  • “Yes, the common wisdom suggests that spending on experiences will make you happier, but new data serves as a reminder that these scientific theories might not be as strong as we think.” Lušten pomislek o tem, da srečo prinašajo smo izkušnje, ne stvari. Ampak je treba prebrati do konca, ker je tudi zaključek primerno trezen (slate.com).
  • Vsi lažemo, tudi sebi in anketam, ampak stvari, ki jih sprašujemo na spletu, ne lažejo. “Google search data and other wellsprings of truth on the internet give us an unprecedented look into the darkest corners of the human psyche” (via theguardian.com).
  • “Ko sprava o med- in povojnih dogodkih ne bo več pomenila nabiranja poceni političnih točk ter zastrupljanja javnega diskurza, pač pa dejansko pomiritev in odpuščanje, bo nastal presežek politične, medijske in družbene energije, ki bi ga z lahkoto porabili za kak prebojni projekt. A ker bi to pomenilo ukinitev poceni in učinkovitega mobilizacijskega in manipulacijskega orodja, so možnosti, da se kaj takega zares zgodi, tako rekoč nične.” Aljaž Pengov Bitenc, Spravni peskovnik (via delo.si).
  • “Popolnoma nesprejemljivo je, če spravo, pa čeprav zgolj delno in posredno, razumemo kot izenačevanje fašizma in antifašizma. To je v popolnem nasprotju z jasnimi opredelitvami, na katerih sloni evropsko povezovanje, pa tudi v nasprotju s civilizacijskimi vrednotami, v imenu katerih si je Slovenija izborila svojo samostojnost.” Matjaž Gruden, Spravimo se (via vecer.com).
  • Ko Andy Serkis kot Golum bere Trumpove tvite. Umrla.
YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor irena, zapisano pod linktajm | 6 komentarjev

Starejši zapisi »