Irena sirena

(No, mogoče ne ravno strpnosti, ampak potrpežljivosti.)

Danes se je pač zgodil 11. ljubljanski maraton, busi so vozili čisto zmešano, ampak to je bilo za pričakovati. O samem maratonu nimam kaj pametovati - zavestno sem se spopadla s prometnim kaosom, da bi lahko prisostvovala štartu, ne ker bi tekel nekdo, ki ga osebno poznam, ampak ker sem pač hotela. The Stroj so bili fantastični kot vedno, oni so taki tako ali tako že po defaultu. Ni mi uspelo pofotkati najbolj  zanimivega prizora - nog tekača, ki je imel na levi meči od zadaj tetoviranega kojota, na desni pa roadrunnerja. Beep-beep. Čeprav je meni ta zvok v bistvu vedno bolj zvenel kot mik-mik. No ja. (Mimogrede, ali ste vedeli, da je meče ženskega spola? Jaz nisem. Tista meča. Ednina. Zanimivo.)

Enivej, z avtobusom priti v mesto v bistvu niti ni bilo težko; pot nazaj je bila pa nekaj drugega. Kot sem že rekla - jaz sem vedela, kaj približno lahko pričakujem, ampak očitno sem v veliki manjšini, kar se tiče potnikov na avtobusih. Toliko negodovanja namreč človek ne sliši dostikrat (kljub temu, da so potniki, oz. uporabniki česarkoli in negodovanje dve poglavitni zakonitosti te družbe). Pa sploh ni šlo za to, da ljudje ne bi vedeli, da Ljubljana gostuje maratonce, ampak so vse pritožbe zvenele nekaj med “pa kaj težijo s tem maratonom” in “če imajo avtobusi obvoz, zakaj potem ne vozijo po tem obvozu?”. Sej sem hotela dragi gospe povedati, da avtobusi dejansko vozijo po obvozih in da je nemogoče obvoziti progo maratona, ki poteka praktično po celi Ljubljani, ampak se mi resnično ni dalo. Negativne energije imam že sama dovolj, ne rabim drezati še v tujo.

Kdor bere moj blog (ali pa me pozna) ve, da sem en velik nergač in živim od pritoževanja, ampak čakanje me pa resnično redko spravi ob živce. Ko grem v banko pričakujem, da bom stala v vrsti in me ne moti. Ko se odpravim na avtobus na dan, ko poteka maraton, pričakujem, da bo pot trajala. Ko grem plačati račun za mobitel kar v njihovo poslovalnico pričakujem, da bom čakala v vrsti. Res, problema s čakanjem v vrsti nimam. Izjemne okoliščine seveda ne veljajo, urejanje raznih nujnih zadev in zamujanje na pomembne sestanke ipd. Bolj kot čakanje v vrstah me ponavadi moti nekultura ljudi pred in za raznimi okenčki (no, večinoma pred), ampak to je dolg esej za drugo priložnost.

No, da ne bom samo pametovala, bom nalimala še par slikic. Tale gospod v uniformi je bil prav dostojanstven, a v bistvu ne vem, kdo je bil in kaj je predstavljal. Zanimiv je bil, pa sem ga pofotkala.

In še The Stroj: