Irena sirena

Smell like you mean it.

« Če ima ta deklič več kot 45 kilogramov … | | Posladek dneva »

Praznična depresija in sfaljena darila

31.12.2006

Že par dni sem tečna kot vrag zaradi tega decembra. Minil je kot bi mignil, sploh nisem uspela opraviti ničesar in januar bo še hujši. Januar je pač že po defaultu najbolj depresiven mesec leta.

Piko na i temu zateženemu mesecu, ko se večino dni zaradi sitosti ne morem premakniti, so dodala darila. Očitno sem res hudo težek primerek za obdarovanje, pa čeprav se mi zdi, da je večkratna glasno izražena groza ob pogledu na cenene naušnike z malimi plišastimi živalskimi glavicami dovolj, da tega potem ne dobiš zavitega pod jelko. Z resnimi nameni, ne za zbadanje. Pa v bistvu ni problem v darilu, problem je v tem, da ti je pri odpiranju darila takoj jasno, da je to nekdo kupil na hitrico, brez premisleka in pač na silo. Da človeku pač dol visi zate in za tvoja darila, važno, da je nekaj kupil in zavil. Drugič se javim za doma pečene piškote, marmelado ali kaj podobnega, bom to veliko bolj cenila.

Paradoks pri sfaljenih darilih je seveda tudi v tem, da svojega razočaranja ne smeš pokazati. Zakaj? Ker je logično, da boš potem ti nesramen. Ne tisti, ki je porabil pet sekund za nakup darila ampak ti, ki ne znaš pokazati hvaležnosti. Ker se nisi zmogel pretvarjati. No, se opravičujem, že dve desetletji se smehljam, ni problema res, čisto sem avtomatizirana, ampak če sem že tako ali tako bolj pri koncu z živci, bo pa bolj težka. Sem pa vseeno ponosna nase, da ob pogledu na naušnike nisem začela jokati. Bilo je blizu.

Ampak ni panike, sej sem samo jaz nehvaležna, tako kot vsi, ki ne cenijo svojih daril. Preprosta enačba. Simpl ko pasulj.

Drugič se bom pač malo manj zanašala na to, da me kdo kdaj pa kdaj dejansko posluša (sej razumem, zahtevam pač tako veliko energije od ljudi) in se malo bolj zanašala na preproste in niti malo romantične sezname. Ker se mi resnično zdi, da me ni tako težko razveseliti, samo kaj, ko imajo nekateri ljudje čudne predstave o obdarovanju in ti tako radi kupijo nekaj, kar oni mislijo, da bi moral nositi/jesti/uporabljati, ne pa nekaj, kar dejansko (rad) nosiš/ješ/uporabljaš (npr. bele majice za ljudi, ki se radi oblačijo v temne zadeve).

In če človek pri meni res ne ve, kaj mi kupiti, je par nezgrešljivih. Uhani - res bodo večino leta stali na polici, a bodo vseeno ljubljeni do zadnjega šraufka. Dokler ne bodo pisani plastični ali pernati, seveda. Beležke in zvezki. Karkšnikoli. Veliki, mali, najraje z ozkimi razmaki med črtami, mahnjena sem na zvezke. Trenutno imam ogledane bojda kultne Moleskine, tudi omenjene (in preslišane) dežurnim dedkom Mrazom. Knjige. Klasiki, new age vržem v glavo komurkoli, ki si mi drzne to zaviti, ostalo dobim pa v knjižnici. Samo klasiki so primerni za trajno mesto na knjižni polici, vse ostalo je po uporabi passe. (Male) “tehnične” zadeve. Mp3 plejerji, dvd plejerji, snemalniki, predvajalniki, whatever. Meni se tega resno ne ljubi kupovati, zato bi bilo darilo dvojno. Puzzle. Letos sem težila za njih. Razumem, da se po trgovinah najde samo glupe ravensburgerje, ki redko zmorejo kaj bolj domišljenega, a vseeno. Dobrih sestavljank, ki bi bile všeč meni, očitno ni več moč najti. Le kdo si želi sestavljati fotografijo treh muck praktično iste barve? (Mimogrede, a še kje prodajajo unicefove puzzle?) Vsaka druga stvar iz Inkognita (štacuna v stari Ljubljani), fajn dišeča mleka za telo in/ali geli za prhanje (nikoli jih ni preveč), naročnina na praktično katerokoli revijo ali časopis (razen Avtomoto ali Direkt, heh) itd. Res, pri meni je takih bedarij malo morje. Če se človeku ljubi malo pomisliti, seveda.

Toliko na hitro. Tako ali tako moja mama bere moj blog in bo sedaj dvojno užaljena, zaradi moje nesposobnosti smehljanja se pa verjetno lahko poslovim lagodnemu obdarovanju za vse prihodnje rojstne dneve in nova leta. Ker jih bo strah, seveda. Tako da si delam medvedjo uslugo, ker sem si privoščila trenutek šibkosti. Razpoko v nasmehu.

Ampak sej ni važno. Sem pač nehvaležna.

Sedaj je pa čas, da naredim moje yummy bolike, da bodo določeni ljudje za kakšen moment gledali manj užaljeno okoli sebe. Fotka sledi jutri. Bolik, ne pogledov, čeprav bi bili slednji morda bolj zanimivi.

 

Avtor irena, zapisano 31.12.2006 ob 15:51 pod deeeeep. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

7 odgovorov na “Praznična depresija in sfaljena darila”
  1. chef - 31.12.2006 ob 16:55
    chef

    Zanimivo… očitno bi bila mojega darila ti bolj vesela, kot ga je bila moja punca. Mogoče bi moral zamenjat :(

  2. notnow - 31.12.2006 ob 17:05

    heh. ;) Če hočeš res dobiti darila, ki bodo res tisto, kar si želiš, si moraš kar sam nabavati in se osrečiti. ;) Vsaj do takšnega zaključka sem sama prišla. Sem pa zato vseeno vesela kakršnega koli malenkostnega darila za rojstni dan, ob drugih priložnostih se itak ne obdarujemo.
    S tem, da je januar depresiven mesec že sam po sebi se pa strinjam.

  3. irena - 31.12.2006 ob 19:32
    irena

    Chef, kaj pa si kupil punci? :)

  4. Ka - 1.01.2007 ob 23:04

    Mi smo take zagate resli z (ne)romanticnim pismom bozicku (mama ga zahteva :)). Ti si ga tudi pravkar naredila, naj si sprintajo…Nekje na dnu omare mi namrec se zdaj dela slabo vest draga trenerka, ki je prinesla razocaranje in opub na obeh straneh - joj, samo to je bilo kljub natancnemu opisu v “pismu”. Avtomatiziran nasmeh pri puloverjih od babice…Moj problem je v bistvu ful slaba vest, ko mi nekaj ni vsec…

  5. irena - 2.01.2007 ob 00:20
    irena

    sej imam jst tudi slabo vest, če mi nekaj ni všeč, samo kaj, ko je ta slaba vest še veliko hujša, če dam vedeti, da je zadeva zgrešena… oh ja.

  6. mitja - 2.01.2007 ob 15:08

    irena… samo to: srecnega in zdravega ;)

    moleskini so pa itak zakon - hemingway je tudi vanje pisal :)

    cau, M.

  7. Morena - 2.01.2007 ob 18:43

    Irena, ti si direkt za ožent, jaz bi te kuj. =)
    Pa čimbolj nagajivo in prešerno leto 2007 ti želim! ;p

Komentiraj