Irena sirena

Nina je že prav fino popisala letališke izkušnje in predvsem hrano, ki naju je na precej dolgočasnem letu pač še bolj zabavala kot ponavadi. Predstavila je tudi najini gostiteljici, mački abesinki. Nekako se ne morem pripaviti, da bi mačke klicala po imenih, ker mački so pač mački. Sej jih zato nič manj ne cenim, ampak mačke so preveč samosvoja mala bitja, da bi imela ime. Nekako jim ne paše.

Kakorkoli že, ko naju je Irena (moja soimenjakinja, ki trenutno živi in dela v Oslu) v zelo dolgem tekstu opozorila na vse navade in razvade omenjenih mačk, sva se z Nino hudo nasmejali, ker je bilo vmes tudi poglavje z naslovom mačji terorizem. Notri je popisano vse od zgodnjega izsiljevanja za hrano in vsi postopki, ki jih je potrebno prevzeti, če hočeš mačko odgnati in še malo spati (vključno s tem, da mačke ne smeš pogledati, ker potem bo prav dobro vedela, da veš, kaj hoče, prav tako pa ne smeš iti na wc, ker bo še podvojila svoje mjavkanje - kar pač dobro vidi, da si pri sebi), ker pred 8. zjutraj pač ne smeta jesti, ker potem bosta pričakovali hrano vsak dan tako zgodaj. Posebno opozorilo je letelo tudi na lociranje mačk, ko odhajaš iz stanovanja. Tamali se znata prav dobro skriti - tole na fotki je spodnji konec temne omare, kjer se še posebej ta spodnje mačke sploh ne opazi:

Razumeta se pa tudi na blending in with the furniture …

Mački sta resnično pravi mali kraljici svojega prostora.

No, če se vrnemo še malo nazaj k samemu odhodu v Oslo … Novi terminal na Brniku me ni posebej impresioniral, sem pa zato tam videla prvo kadilsko komoro. Potrebovala sem sicer kar nekaj trenutkov, preden sem dojela, zakaj nek človek stoji v stekleni kocki, potem pa ga nisem hotela fotkati, ker je bilo čisto dovolj že to, da sva se začeli z Nino smejati. Človeka pač ne moreš res čisto do konca zadepresirati. Zato sem raje slikala kocko na letališču v Muenchnu, čeprav mi sploh ni jasno, zakaj jo potrebujejo, če pa lahko 30 metrov stran v baru mirno kadiš v majhnem ograjenem (a nikakor zaprtem) delu, namenjenem kadilcem.

Na Brniku, ki ti postreže z eno samo trgovinico, sva občudovali širok nabor majic s slovensko tematiko. Ampak kje je I feel Slovenia? In kaj je pravzaprav narobe s sloganom Surprise yourself, visit Slovenia?

V enem dnevu sva tako videli tri letališča in tri letališka stranišča - Brnik glede na čistočo in urejenost totalno zmaga. Sploh stereotip o čistih Skandinavcih se razbije takoj, ko vidiš štalo od letališča v Oslu. Med potjo od letališča do samega mesta sva videli predvsem zeleno, zeleno in še enkrat zeleno. Norveška je neverjetno zelena in polna brez.

In še dve opazki o Oselčanih (seriously?!) - ženske imajo hudo rade legice (ipak živijo na Norveškem, človek jim mora odpustiti), EMO otroci s hlačami, ki imajo hlačnici s trakom privezani eno na drugo, so v razcvetu, večina Indijk najraje nosi tradicionalna indijska oblačila, nikjer pa še nisva videli državnih trgovin z alkoholom. Zanimivo. Sej ne, da bi radi kupovali pijačo (sva prišli opremljeni kot pravi Slovenki, doh), bi pa rada poslikala kakšno ceno. Kljub temu, da že vsi vemo, kako je Norveška draga, je preračunavanje v evre res prav boleč postopek. Ne zaradi številk, ampak zaradi rezultatov. Za liter mleka sva odšteli nekaj manj kot 2 evra, za enkratno karto za avtobus malo manj kot 3 evre, za prevoz iz letališča do Osla pa 40 evrov. Ah ja. Imajo pa zato hudo dobro izgledajoče mafine in pecivo nasploh. Degustiranje bo sledilo …