Irena sirena

Z Nino sva torej srečno prispeli nazaj v Ljubljano, kjer naju je pričakalo neprijetnih 28 stopinj (ah, kje je oselskih čudovitih 20+ … ) in miniaturno brniško stranišče. Na Pučniku lahko lulata le dve ženski naenkrat, ravno toliko pa jih lahko tudi - glede na velikost duty freeja ob prihodu - nakupuje.

Kakorkoli že, čeprav sem se dan pred odhodom v Oslo sprehodila pod lestvijo, je bila celotna norveška izkušnja hudo neproblematična. Nobenih pretiranih komplikacij z letali, s prtljago (no, če odštejemo tovorjenje kovčkov v četrto nadstropje po ozkih zavitih stopnicah), s transportom po mestu, z iskanjem stvari na zemljevidu (pri tisti avtobusni liniji, ki je povsem napačno vpisana na zemljevid, bomo zatisnili oko) ipd. Oselčani so bili bolj prijazni kot ne, najpogostejši stavek pri komunikaciji z njimi je bil “we don’t speak Norwegian” (nakar so praktično vsi spregovorili angleško) in teroristične mačke so se nama kar prikupile.

Tipka (temnejša mačka) je popolna. Drži se vzvišeno in se briga sama zase, ko pa se ji zaželi muckanja, pride in vključi svoj predilni strojček. Najin vzdevek zanjo je bil sicer slut, ker si se moral le približati predalu, v katerem je njena krtača, pa se je ekspresno teleportirala na lice mesta in predla ter se ovijala okoli tebe. A total slut.

Lepotna kraljična Xena je medtem mali razvajeni otrok. Hoče hrano in hoče jo sedaj! Saj je luštna, a njeno mijavkanje in zaletavanje v vrata ob 6. uri zjutraj ni bilo. Presti sem jo slišala le enkrat, ko sem zaradi njenih izpadov vstala ob 7h, ona pa me je nato skušala na vse prijazne in neprijazne načine prepričati, da bi ji morala dati jesti pred 8. uro. It didn’t happen. Pa čeprav je celo zapredla.

Mački sta sicer najraje bivakirali na Ninini postelji, njuno dlakovje pa je po prvem pranju še vedno prisotno na oblačilih. No ja, saj po dveh letih, odkar nimamo več psa, tudi še najdem kakšno (resda osamljeno) pasjo dlako.

Kakorkoli že, Oslo je fajn. Kljub temu, da sva predvsem zadnjih nekdaj dni opazili kar nekaj sugar daddyjev (beri: tipov v srednjih letih, ki pod roko držijo veliko mlajša temnopolta ali azijska dekleta), da nikjer v bližini ne bom več našla tako dobrega sladoleda, kot je bil njihov low fat jabolčni s cimetom in pinjolami (bom sploh še kje kdaj našla kao low fat sladoled, ki je dejansko dober?!) in da tam ne poznajo vnaprej pripravljenega in zmrznjenega testa za pice. Po dolgih mukah sva v supermarketu le odkrili tole:

Moka za pico. Zelo bi pomagalo, če bi Norvežani v deklaraciji na izdelkih kdaj pa kdaj uporabili tudi angleščino, a vseeno sva po dolgem iskanju le odkrili moko, ki ji je bilo potrebno dodati le vodo, da je nastalo testo za pico. In po obdelavi tega pocastega testa …

… je na koncu nastalo tole:

Mmmmm, dobra je bila. Ja, Nina je res za oženit (če ste mogoče še vedno prav nespametno negovali kakšne dvome).

Mimogrede, ljubim Lufthanso. Po celem muenchenskem letališču je posejala kavomate, ki zastonj točijo kavo ali vročo vodo za čaj. Ah, luksuz … In jaz sicer sploh ne pijem kave, a očitno imam neka nagnjenja do poštenih porcij kave iz avtomatov, ki jim lahko potem po želji sam dodaš mleko in sladkor. Ja, včasih sem res easy to please …

To je sicer tudi edina dobra stran sterilnega letališča v Muenchnu, ki se je uvrstilo na četrto mesto med naj svetovnimi letališči (videno v Mladini, lestvica pa je nastala po izboru World Airport Awards). Oselsko letališče se mi je zdelo veliko bolj user friendly, pa čeprav prostor, namenjen prihodom in prevzemu prtljage, spominja na štalo. Pri odhodih je zgodba povsem drugačna. Ali pa sva bili le midve preveč zadeti od hudo nenavadnega stanja budnosti ob zori …

In še en “ali ste vedeli” trenutek - kreme Neutrogena imajo na embalaži morda res norveško zastavo, a gre za ameriško znamko s sedežem v Los Angelesu. Jaz sem pa tako naivno mislila, da bi bila Neutrogena idealno darilce, pravi norveški proizvod. Yeah, right.