Irena Sirena

Danes je na Gospodarskem razstavišču potekal dobrodelni bazar SILA, ki me je spet prinesel naokoli. Na plakatih je namreč pisalo, da se prostor odpre ob 10. uri, ampak ko sem petnajst minut pred navedeno uro stopila z avtobusa, so nekateri ljudje že odhajali z vrečkami v rokah. Nesramno. Na bazarju je pač potrebno biti takoj po odprtju, ker najboljših stvari vedno hitro zmanjka. Sicer ne razumem, zakaj so ljudje tako nori na bumerange, a tako pač je. Tudi plišaste koale in kenguruje so Avstralci precej hitro razprodali, prav tako so bile razgrabljene rože iz Južne Afrike in nizozemski tulipani (nek gospod za menoj je celo menil, da jih delijo zastonj, ker so šli tako hitro), pa tudi BiH je kar hitro ostala brez burekov in sladic.

Bazar imam rada, pa čeprav je gneča vedno skoraj neznosna. Plus letošnjega leta so definitivno brezplačna garderoba za obiskovalce ter spremljajoče prireditve (sama sem preverila kondicijo srbskih folkloristov), minus pa si zaslužijo nekatere manjkajoče države (Irska, Velika Britanija, Švica). Na gnečo se nekako navadiš. Za tisto dobro urico skleneš kompromis, da boš dobre volje, pa čeprav me na začetku vedno mami, da bi se prepustila tečnobi, ki renči nekje v kotu glave vsakič, ko zagleda brezglavo množico ljudi. Odločilen je verjetno prvi stik z drugim človekom in tokrat je bila to neka prijazna dama, s katero sva družno kukali v notranjost torbice, ki je čez dobro minuto postala moja. Ja, še ena torbica, ampak hej – šlo je za dobrodelne namene!

Lani sem ugotavljala, da so največja nadlega babice, ki svojo torbico uporabljajo kot orožje, tokrat pa so se za najbolj neobzirne izkazale fine gospe, ki so menile, da jim draga torbica in plašč iz kamelje dlake avtomatično kupita tudi meter osebnega prostora okoli sebe. Žal. Denar vseeno ne more kupiti vsega in pred tistimi stojnicami smo vsi na istem, Hermes rutka gor ali dol.

In še vedno ne vem, ali naj starše z majhnimi otroki občudujem ali gledam postrani, ker se z dvema otrokoma in vozičkom spravijo v takšno gnečo.

Ponudba je vsako leto precej podobna, človek bi si želel le več avtentičnih stvari, ki bi res predstavljale dotično državo, namesto da na slovenski stojnici npr. prodajajo čokolado After Eight, ker so jim jo sponzorji pač podarili, Italijani pa so medtem ponujali predvsem izdelke Barilla in Mulino Bianco, ki jih lahko tudi pri nas kupimo v vsaki trgovini. Saj razumem, da je vse odvisno od sponzorjev, a nekaj izvirnosti in domišljije tudi ne bi škodilo in rože, ki jih v sodelovanju z Lufthanso pripeljejo naravnost iz Južne Afrike,¹ niso popularne samo zato, ker so lepe. Gre za neko avtentičnost in tipičnost.

Kakorkoli že, letos niti nisem zapravila toliko denarja. Nadvse zadovoljna sem z novo torbico in uhani iz školjk iz Filipinov, mama je dobila domačo brusnično marmelado iz Švedske, domov pa sem pritovorila še nek indonezijski zeleni kolač (seveda sem ime takoj pozabila) in finsko slivovo pito. Pri slovenski stojnici sem hotela kupiti še majico I feel Slovenia, pa jim jih je že zmanjkalo. Resno sem se spogledovala tudi z rdečim dežnikom z istim napisom, a me navsezadnje ni premamil. Tako patriotsko razpoložena pa spet nisem.

Ostanek nizozemskih tulipanov:

Ostanek južnoafriških rož:

(Mimogrede, Nevenka Črešnar Pergar je MILF!)

Zelenko (beri: zeleni indonezijski kolač). Kolikor sem razumela, je zelen zato, ker je zraven neka roža (začimba), ki ga pač tako obarva. Okus je sicer precej običajen, kolač kot kolač.

Torbica se mi zdi zelo posrečena. Ni ravno velika, sestavljena je iz dveh dokaj trdih polovičk, ki se zgoraj na sredini seveda razpreta, gumb za zapiranje je luštno skrit, Irena pa zaljubljena.

O bazarju tudi 3nity.

1. Vsaj lani ali predlani je bilo rečeno tako. [↩]