Irena sirena

Vem, da sem en patetičen potrošniško usmerjen osebek, ampak deževne nedelje so v Ljubljani veliko bolj uporabniku prijazne, ko trgovine obratujejo. December bi bil nasploh čisto moreč, če ne bi bilo lučk, stojnic in trgovin. Tudi knjižni sejem pomaga. Sploh, če domov prineseš svežo in dišečo knjigo.

Ampak pojdimo od začetka. Famozna jelka, ki se je upirala prihodu na Prešernov trg, že stoji pod kilometri lučk. Jaz sicer navijam za umetno jelko, ker res ne vem, čemu je potrebno posekati tako ogromno drevo za tisti mesec lučkanja.

Po Prešernu se vedno vidi, kaj se dogaja v Ljubljani. Ob kulturnih praznikih dobi rože, ob dnevu mrtvih svečke, ob žurkah ima v roki pivo, ob dnevu boja proti aidsu pa pentlje. Jutri bo France verjetno spet prejel kakšen šopek rož, ker ima gospod pač rojstni dan. 207 let. Kar dobro se drži, ni kaj.

Podhod Maxija je končno prenovljen in skoraj v celoti obratuje. Jutri bodo verjetno odprli tudi precej obetavno izgledajočo čokoladnico.

Kaj si želim zagledati pod jelko:

(Ciljam na psa, seveda.)

Knjižni sejem sem obiskala z napačno družbo, ki mi ni dopuščala petnajstminutnega stanja ob posamezni stojnici, a vseeno. Vsaj denarnica ni preveč trpela.

Ne vem, zakaj morajo v Cankarjevem domu čisto vsako leto odpreti le tiste garderobe, ki so najbolj oddaljene od vhoda in ne razumem, zakaj imajo določene založbe svoj kotiček v vseh treh nadstropjih, ampak okej. Da smo le napolnili tri nadstropja.

Kuharska knjiga by Kuhar.

Naslovnica knjige Svetlane Makarovič se mi zdi prav posrečena, pa čeprav je uporabljen tak precej preprost trik.

Tale lepotička je odšla z mano:

Naslovnica novega Houellebecqa se mi sicer zdi grozljiva, a kaj morem. Houellebecq je vseeno en meni najljubših sodobnih pisateljev, pa jih nimam veliko. Takih res mojih, mislim. Veliko bolj vesela bi bila, če bi bilo knjigo moč kupiti skupaj z ostalimi njegovimi prevedenimi za kakšno znižano ceno, a tale je žal edina Houellebecqova knjiga, ki je izšla pri Beletrini. Res žal, ker mi gre njihov tip črk malce na živčke. Skoraj toliko, kot njihovi dežurni prodajalki. Ko sem ju vprašala, ali imajo tudi novega Houellebecqa, sta me gledali kot tele nova vrata.

“Koga?”

“Houellebecqa.”¹

Spogled. Premor.

“Katero knjigo?”

“Njegovo najnovejšo, Možnost otoka.”

Spogled. In nato se eni končno posveti, o čem govorim in mi milostno pokaže dve knjigici, ki sta še ostali.

Domnevam, da je Beletrina letos izdala vsaj 200 leposlovnih del. Le to bi pojasnilo, da dve prodajalki neke založbe očitno prvič slišita za Houellebecqa. Ne, v bistvu vzamem nazaj. Tega ne more pojasniti nič. Vseeno gre za prodajalki v knjigarni in pričakujem, da poznata še kaj drugega kot Stephena Kinga in Dana Browna. In Houellebecq je vendar Houellebecq.

1. In ja, vem, kako se tole izgovori. [↩]