Irena sirena

Hvala bogu za celulit na manekenskih zadnjicah. Vsaka ženska bi morala vsaj enkrat na tri mesece dobiti vabilo za kakšno modno revijo spodnjega perila, ker je to blagodejno za dušico (celulita pa ne odpravlja). In čeprav sem po Liscini modni reviji hvalila necelulitično rit Irine Osypenko, sedaj ugotavljam, da tudi ona ni imuna nanj. Ali pa so bile luči resnično, resnično zlobne. A nič ne de, ker celulit na manekenkah vidim kot pozitivno stvar, heh. Nekoč bi rada v živo videla  modno revijo Victoria’s Secret (kdo je pa ne bi?), da vidim, ali se tudi pri tako dragih manekenkah v pravem pomenu besede vse trese in ob hoji razkriva celulit. Zaenkrat namreč mislim, da so vrhunske manekenke mala božanska bitja, sestavljena iz redko dobljenega koktajla pravih genov in visenja v fitnesu. Ker čeloveško telo se ob hoji pač trese, pa čeprav ga je skupaj samo za 50 kilogramov.

Kakorkoli že, na včerajšnji modni reviji spodnjega perila Yamamay se v bistvu nismo zbrali zato, da bi videli perilo, ampak da bi videli Almo. Vsaj sklepam tako, ker je platno na ozadju večkrat razsvetlil napis Alma kot pa kaj drugega. Dečva je pač odprla svojo modno agencijo Alma Agency in res ne vem, zakaj tega niso ovekovečile kamere. To bi bil čudovit odgovor na ameriško modno agencijo Janice Dickinson, pa še bolj zanimivo bi bilo. Strupene Janice se mi pač sploh ne ljubi gledati, njena nesramnost je zanimiva ravno pet minut.

Enivej, Brdžanovićeva, ki je daleč najbolje izkoristila svojo reality tv slavo, je sicer res pokazala luštno zeleno oblekico, to pa je v bistvu vse. Če deset minut pred napovedanim pričetkom prideš do destinacije (dvorana Laguna na Ježici) in tam ob pogledu na gručo čakajočih na rdeči preprogi ugotoviš, da sploh še niso odprli vrat, že veš, da zadeva ni ravno na nivoju Lisce. Dvorana sama je bila kolikor toliko urejena, a dejstva, da gre za športno dvorano in posledičnega občutka cenenosti ji pač ni uspelo zakriti. Vsaj tisto uro pod stropom bi ugasnili …

Osypenkova je bila edina znana manekenka na modni pisti in še vedno edina, ki obvlada nastop. Modno perilo samo je večinom izgledalo tako, kot da so ga manekenske prinesle same, najbolj zanimiva pa je bila v bistvu čivava, ki je iz naročja manekenk dvakrat izkusila razgled na občinstvo. Da ne omenjamo dveh moških manekenov, od katerih je bil en odločno prenizek za ta posel (dvomim, da je dosegel 180 centimetrov), drug pa je po pisti hodil kot da bi ga tašča nagega zaprla na od sonca razbeljeno teraso. Dečko je bil čisto zmeden, je pa vsaj poskrbel za simpatičen smeh. Njegov sprehod je tudi edini, za katerega mi je žal, da ga nisem posnela. Za Teoota bi morala fotkati manekenkico zgoraj brez, le s črnimi bleščečimi obliži čez bradavičke, ampak je pred menoj sedel “se vidiva na sodišču!” tip in njegova glava bi v vsakem primeru zakrila pol slike, meni se pa ni ljubilo truditi. Saj mu je Nina poslala blond glave iz vrste pred najino:

Jaz sem trio pravzaprav pofotkala zato, da lahko s prstom pokažem na modrček, ki ga na obleke z razkritim hrbtom pač ne moreš obleči. Pravilo je jasno: joškate babnice lahko nosijo dekolteje, manj joškate pa razkrite hrbte. Preprosto. Vsekakor pa ne moreš golega hrbta presekati z modrčkom. Niti prozornim. Pač ne gre. O scufanih laseh dame na sredini pa ne bom izgubljala besed, po odzivu prisotnih moških oči tako ali tako nič ne škodijo pri celotnemu vtisu.

Enivej, modna revija je bila prav neznosno amatersko izgledajoča. Manekenke so zamujale na oder, prevelikega vtisa razen parih tako ali tako niso pustile, glasbeni nastopi (Alya in Alenka Gotar z meni neznanim gostom) niso bili dobro inkorporirani v program, dvorana pa se je po reviji kljub zastonj martinijem in hrani precej hitro izpraznila. Za martinije se je bilo pač treba gužvati pri malem točilnem pultu,¹ hrana pa ni bila preveč primerna za finger food, ker si moral zadevo pač odgrizniti, kar zna človeka, ki bi rad izgledal fin, odvrniti. Bile so sicer tudi jagode in čokoladni fondi, a Nina je po hitrem postopku ugotovila, da je zadeva precejšnja packarija (kakšnih prtičkov pa seveda nikjer na spregled).

Martini je bil dober. Z dodatkom soka bi ga lahko pila kot sok. Če bi se dovolj napila, bi lahko Nejcu Simšiču podrobno razložila, da se priimek bratov Coen ne prebere s poudarkom na e. Nič bolj fensi ne zveni, samo narobe je, kot marsikaj, kar pride iz Nejčevih ust.

Moja neizpolnjena želja ostaja spremstvo vsiljivega profesionalnega fotografa, ki bi mu lahko s prstom kazala stvari in ljudi, ki jih mora ovekovečiti. Meni se z mojim trotlom res ne ljubi siliti, tako ali tako ne bi bilo nekega omembe vrednega rezultata. Dogodek je bil sicer kar dobro medijsko pokrit, poleg Simšiča iz Pop ina je bila tam (med drugim) še Manja Plešnar iz Družabne ter brdo fotografov. In Big Nina z mikrofonom, le katera televizija jo je postavila pred kamero?

Še vedno ne morem verjeti, da je Alma sposobna organizirati takšno prireditev (kljub kritiziranju sem čisto prepričana, da to sploh ni mačji kašelj, a v nasprotju z ustaljeno slovensko navado to dejstvo pri meni še ni noben poseben razlog za hvalo, če zadeva pač ne stoji skupaj tako, kot bi morala), ni pa skupaj spravila sodelovanja s kakšno televizijsko hišo, ki bi posnela zagon njene agencije. Stavim, da bi bilo slastno …

1. Vsakič, ko ne napišem šank, sem prav ponosna nase. Moram poudarit. [↩]