Irena sirena

Danes je bila res krasna nedelja. Prva nedelja po dooooolgih mesecih, ko me na obvezni dopoldanski kavici z vrhovnim poglavarjem, ki je svoji obvezni počasni hoji dodal še šepanje, ni zeblo. Niti malo. Je to sploh mogoče? Mene namreč tam na Cankarjevem nabrežju vedno zazebe, vsaj malo, vsaj enkrat. Danes pa bi kar sedela in sedela in sedela … Tam na soncu, pod vrbo, z izborjenim sedežem pri mojem najljubšem šiptarju, ki se je sicer prikazal šele nekje po 11. uri, ampak je izgledal tako povoženo, da bi mu človek mirno privoščil še dve uri spanja. Povožen je bil verjetno zaradi dela pozno v noč, ne zaradi ponočevanja bolj družabne narave kot večina ostalih kofetkarjev na bolšjaku. Minus turisti. Človek mora ceniti natakarja, ki dela cele dneve, izgleda utrujeno, pa še vedno streže s prijaznostjo in še presežkom le-te - z osebnostjo.

Bi morala ta zapis nasloviti oda mojemu najljubšemu natakarju? Mogoče. Ampak lahko napišem tudi odo mojemu najljubšemu sladoledu, ki ga streže moj najljubši šiptar. Pa še k mizi mi prinese eno samo kepico v lončku, čeprav imajo v ceniku napisano, da tega ne počnejo. Res, danes se je zgodilo popolno nedeljsko popoldne, upam, da jih sledi še več. Toplih. Sončnih. S sladoledom popackanih. Zima mi je res priskutila ta tedenski ritual z edino osebo na tem svetu, ki ji pustim, da me po ulici vodi počasneje kot hodijo babice s palčkami ali otroci, ki še niso povsem osvojili več kot trikratne ponovitve prestavljanja ene noge pred drugo. Res edini. Počasna hoja me spravlja ob živce. Ampak ne danes, danes me celo občasni obisk vetra ni motil.

Tam ob Ljubljanici bi lahko sedela ure in ure. Ljudi je bilo ogromno in opazovanje je vse, kar potrebujem za zabavo. Pa še sončna očala sem imela gor, tako da sem lahko med polurno razpravo o cenah koruze v različnih trgovinah z živili ali o razliki med canonovim programom za urejanje fotografij in photoshopom vsake toliko časa malo prikimala, izustila kakšem mhm, občasno navrgla pametno opazko, ki tako ali tako ni naletela na plodna tla, v resnici pa opazovala dogajanje.

Novinarji Nove bi lahko pol revije napolnili samo s prisotnostjo na bolšjem sejmu. Tam je bil nekdanji Čuk z ženo in podmladkom, nekdanja županja s hčerko, celo Magnifico se je sprehodil mimo, par politikov in Rac, ki je tako ali tako redni kofetkar na bolšjaku, pa še Nina Gazibara, ki je očitno obupala nad poskusi spremembe svoje trejdmark pričeske, kar je tudi edino pravilno. Nato je ata nekaj začel mencati (mencal je v bistvu že pol ure preden sem to blagovolila vzeti v ozir, ampak sem se odločila, da je nervoza na tako lepo dopoldne lahko le posledica kratke kave brez vode, ker mi še vedno ni jasno, kako sem lahko le jaz žejna kot Sahara vsakič, ko le pomislim na kavo), doma me je menda čakalo kosilo, pa sva mizo oddala v dobre roke. No, oddala sva jo Vesni Milek z otrokom v old school vozičku in ne preveč prijazno izgledajočemu očku. Ne morem se odločiti, katero težje prenašam, Vesno Milek ali Mojco Mavec. Mojco vizualno in slušno, Vesno pa pisno.

Kakorkoli že, na Prešernovem trgu stoji nova skulptura (Zmago Modic, i presume). Sporočilna vrednost je jasna. In tista gmota na tleh je menda cisterna.

Plastične lutke s plinskimi maskami, you gotta love it …

Na Cankarjevem nabrežju so sicer očitno odprli nov lokal (ali pa le prenovili starega). Stoli v prvi vrsti mi niso preveč všeč, ostali so pa obetavni …

Še izložbe so bile zanimive. Čeveljci za 560 evrov …

Tegale reveža, ki je zasidran pri Pošti, je pa vsak teden manj: