Irena sirena

Ne, nikogar nisem udarila. Sem pa bila triurni boj z oknom, ki ga od šoka, da zaščitni trak ne gre stran tako, kot bi moral iti, še nisem očistila. Očitno sem čutila, da sploh ne bo lahko, pa čeprav mi je dobra duša, ki se ji še nisem zahvalila (Primož iz Juvija) poslala vse pripomočke. Praskanje z nožki je dejavnost, ki bi jo morali nerodam prepovedati. Sploh, če se jim potem ne ljubi iskati vilice in se po kumarico v kozarec spravijo kar s prsti. Avč.

No, okno še ni povsem čisto, ker sem po treh urah in po odstranjenem traku obupala skupaj s soncem, ampak upam, da je najtežji del za menoj. Pomagala je tudi mama, ki je po pol ure in po desetih centimetrih odstranjenega traku vsaj desetkrat ponovila, da je s taistim trakom zaščitila vsa okna po hiši, ko jih je barvala, ampak česa takega pa še ni videla. Jaz tudi ne. A tako očitno vplivam na male tehnične prčkarije - zraven mene se odločijo marsikaj narediti prvič.

Danes je bil sicer popoln dan za sončna očala. Za skrivanje za temnimi lečami. Zbudila sem se po sedmih urah spanja, kar je zame veliko, pa še to potem, ko je v mojo sobo stopila mama. Odpiranje vrat me očitno zbudi veliko bolj učinkovito kot že eno uro tuleči mobitel tri centimetre od glave. In redko se zbudim z zabuhlimi očmi. Ob takih trenutkih se vedno počutim, kot da sem prejokala pol noči. Pa nisem. Vsaj ne da bi vedela. Sem pa sanjala nekaj izjemno zanimivega - tako zelo, da se sedaj ne spomnim več, o čem se je šlo. Prehitro sem se morala sestaviti in spraviti svojo rit do bolšjaka, kjer je mojo bolečino ublažila kombinacija na dušico pihajočega natakarja, kepice mojega najljubšega sladoleda in seveda temnih očal. Sončna očala so bila danes res nepogrešljiva. Sončna očala in sladkarije, v bistvu. Pomlad me je nehala zabavati in pričela utrujati. Nehote.

Zato se ne počutim krivo, ker se nisem javila na klic z neznane številke. Nisem pri volji. Sicer sem pa redko pri volji za neznane številke. Kontakt z njimi se ni še nikoli dobro končal. Mogoče bi morala enkrat razložiti moj zapleten love/hate odnos do mobitela, ampak trenutno sem preveč lena. Nisem pojedla dovolj cukra za konkreten sugar rush. In trenutno razmišljam bolj o tem, če je res nekdo v razmerju vedno alpha dog. Ta glavni.¹ Imam zoprn občutek, da nisem ustvarjena za to, da bi bila alpha dog, ker je vtis, da si lahko privoščiš veliko, tudi preveč, neznosno nezadovoljujoč. In utrujajoč. Včasih paše, a dolgoročno ne. Ampak tudi kot drugi pol nisem preveč dobro funkcionirala, kaj mi torej ostane? Trop mačk. Khm, psov. I’m a dog person.

1. Ja, spet sem se zabavala s Seksom v mestu, bite me. [↩]