Irena sirena

Bi lahko bil današnji dan še kaj bolj posrečen? I think not. Je pa res, da me ob zaporedju razveseljivih dogodkov vedno spreleti misel, da se bo pred koncem dneva zagotovo zgodilo še kaj slabega. Dnevi preprosto ne morejo biti dobri od jutra do večera. In moja volja tudi ne. To preprosto ni izvedljivo. Ampak po drugi strani … Če pričakuješ nekaj slabega, se bo to tudi zgodilo, kajne? Itak je vse odvisno od pogleda in odnosa do … sveta. Okej, dovolj filozofiranja, tako dobrega dneva pa spet nimam, da bi kar naenkrat prebolela sledi new age sranja. Imam alergijo na tovrstne zadeve. Izraža se v neobvladljivem zavijanju z očmi.

Torej, poanta je v tem, da je današnji dan hudo prijazen do mene. Včeraj me je moje njuškalo precej mučilo, sploh ko je prišlo v območje klimatizirane groze, zato sem se zvečer odločila, da zjutraj ne bom več prehlajena. Oziroma, da bom zjutraj zdrava. Jep, tu je razlika. Vztrajam. Kakorkoli že, lepo sem preoblekla posteljo, pogoltnila tabletko in zaspala. Ter spala, spala, spala. Prespala sem mojih pet alarmov (zbudila sem se z mobitelom tik ob glavi - povsem očitno je, da ima mala mašinca noge), klice moje sestre (ki bi tako ali tako morala biti v službi), sonce v očeh (celo spomnim se, da sem dala roko čez oči, to je pa tudi vse) in potem sem se zbudila. Ob 11.07. Kaj takega … To, da sem prehlajena sploh lahko spala skoraj 10 ur, je odličen znak. Nazadnje, ko sem spala tako dolgo, sem imela vročino in se po dolgem spancu zbudila relativno prisebna. Fizično in psihično. Bizarno.

Ker so dobre zadeve ravno tako družabne kot slabe (kar spet potrjuje teorijo, da z lastnimi pričakovanju krojiš srečo - oh, kako sem globoka danes), sem na poti do avtobusa (ki ga celo nisem zamudila in ki je celo imel klimo) na cesti naletela na enega od Gregorjev¹ in ga kljub čeladi prepoznala, ko me je vprašal, če se ga spomnim. Kako bi se lahko ne spomnila tega nasmeha?! Bolj čudno je to, da se je on spomnil mene in si pred rdečo lučjo celo vzel čas, da me razveseli. Ker to je pač s svojo gesto naredil. (Čeprav sem bila nazadnje prehlajena ravno takrat, ko sem ga spoznala. Naključje? Hm…) Res, parketarja Gregorja sta dva človeka, ki bi mi v vsakem primeru polepšala dan samo zato, ker sta tako prijazna in nasmejana. In širokoplečnata. Khm. Okej.

In potem je postalo še bolj luštno, ko sem ob prihodu na delo prebrala novico, da predvidoma 25. septembra k nam pride Leonard Cohen. Moje želje so bile uslišane! Samo še v Križanke ga dajte, ne v Halo Tivoli, pa bo popolno.

Ampak trenutno sem bolj v Roisin fazi, kar je povsem v stilu predpriprav na jutrišnji koncert, seveda. Pa še dve kul zadevi sta se zgodili, ampak vsega pa tudi ne morem izdati.

Apdejt: Sem že dočakala slabo novico - videla sem vremensko napoved.

1. Strašno prijazna in nasmejana tipčka, ki sta pred meseci poskrbela za moj parket. [↩]