Irena sirena

Bilo je lepo. Dokler je trajalo …

Ne razumem, zakaj sem tako nenormalno zaspana danes. Včeraj sem šla domov ob 3. uri zjutraj, kar je nekaj, kar mi redno neuspeva. Dejansko sem prehitela jutranjo svetlobo, ki jo tako izjemno in globoko sovražim; taksist me je v bližino doma (ne ljubi se mi jih usmerjati levo-desno-desno-levo, raje se odstavim pred tem postopkom) pripeljal dvajset minutk čez tretjo, si ogledal situacijo in ustavil na izbrani točki ter rekel: “Evo, tukaj, kjer ni luže.” Jaz pa sem se zarežala nazaj in rekla: “Ha, imam gumijaste škornje!”

Na potki do hiše je moj nasmešek že skoraj popustil, ko sem zagledala jumbo plakat s šejkom in se spomnila na Lawrenca Arabskega, ki se je sprehajal po Štirki. A to pomeni, da se mi bo spet začelo vse dogajati po dvakrat?

Odločila sem se, da je sobotna Štirka ob pravi izbiri glasbe moja nova najljubša luknja. (Oprosti, Orto, saj se bom vračala k tvoji rdeči steni, obljubim.) Zanimivo je, da gojim precejšen odpor do glasbe in mode iz 80. let, ampak najbolj se mi pleše ravno nanjo. Po dosedanjih izkušnjah sodeč, seveda. Ortova izbira glasbe v prvem nadstropju me pač že precej dolgočasi.

Mimogrede, ugotavljam, da imajo vsi klubi svoje lurkerje, ki gredo ven sami, tičijo v kakšnem kotu ali ob steni in togo opazujejo dogajanje okoli sebe. V bistvu je precej zanimivo opazovati njihov vzorec prestavljanja pri podpiranju različnih sten. Recimo. Nekateri so pač samo rahlo spooky.

Enivej, prav prijetno trezna in še vedno sita od izjemno slastnih sosedovih čevapov sem zjutraj smuknila v posteljo in se soočila z napadom pisanja. In ko rečem pisanja, mislim pisanja, ne tipkanja, kar je verjetno tudi razlog, da me je ta napad hitro minil, saj lahko tipkam veliko hitreje kot pišem. Vedno znova sem šokirana nad tem, kako počasno je pisanje. Če hočeš pisati količkaj čitljivo, seveda. Desetprstno slepo tipkanje je kul - najbližje, kar pridem zapisovalcu misli. In ne, diktafoni se pri meni ne bi obnesli. Ne maram poslušati svojega glasu. Med drugim.

Enivej, mogoče vzamem nazaj moje včerajšnje opozorilo tedna. Mogoče se ne bom spremenila v iceberg. Vsaj ne čisto. Ampak ni nujno. Preveč sem zaspana, da bi lahko sprejemala racionalne odločitve in mogoče je bil samo včerajšnji večer v družbi, ki mi je zelo pasala, luštna izjema, ki bo potrdila pravilo. In odtajam se prehitro. Prehitro …

Ah, I’m a tramp. Majčkeno sonca, majčkeno topline … In ljubim okrancljane mostove.

Posebej plezajoči čeveljčki so mi všeč. In sonce, seveda, brez njega bi vse skupaj izgledalo … žalostno. Ta voda obarva vse dneve v tak mračen odtenek. Mislim, da me je sonce prvič ta mesec kar dobro pokurbalo. Protestiram proti temu aprilu v preobleki! In to odločno.

Mimogrede, a samo jaz sploh ne razumem tega Robovoxa? Tako luštno je pripet, da si ga lahko kar predstavljam, kako se osvobodi vrvi in se malo sprehodi, samo razumem ga pa skoraj nič.