Irena sirena

Žal. Tale praznik mi čisto narobe hodi. Rabim dogajanje, ne pa dan, ko se vsi ljudje skrijejo nekam pod hladne kamne in ne prilezejo ven niti ponoči. No, vsaj upam, da ne bodo prilezli ven niti ponoči, ker bi rada tokrat na stendapu na Metelkovi dejansko sedela.

Enivej. Vročina mi še vedno zelo paše. Saj sem vsa prilepljena ob obleko, ampak vseeno. Paše mi večkratno tuširanje, paše mi še večja potreba po vodi, paše mi sezona lubenic, paše mi sedenje v senci in še bolj mi paše sladoled, ki se tako prijetno hitro stopi. Paše. Sedaj naj samo še moja koža dojame, da nisem pod stresom, da nisem več v puberteti in da uporabljam same kvalitetne kreme ter neha na sebi manifestirati raznorazne pojave, ki mi niso ljubi. Včeraj sem se zbudila celo z zatečenim očesom. That’s a new one … Okej, ne tako nov, a tudi ne tako pogost jutranji pojav pri meni. In krema nima nič s tem, vem. Moja soba tudi ne. Še vedno je čudovito prazna, potelja je čudovito prostrana in ob vznožju imam le računalnik in fensi šmensi glossy revijo, ki jo listam že vsaj tri dni. Tako ali tako premorem le eno ambietalno luč. Pajki so deložirani sproti, muh se uspešno otepam, locirala pa sem tudi drug najboljši kotiček (prvi je postelja, seveda). Moja relativno prazna miza, ki stoji pred oknom, je več kot idealne višine za sedenje na njej in gledanje v svet. Prvi sedež pri nevihtah je moj.

Sicer sem se pa prej zlagala. Mislim, da doživljam drugo puberteto. No, mogoče je pa to le konec mid-twenties krize, ampak če je, potem je sumljivo podoben drugi puberteti. Taki, rahlo zrelejši, a vseeno nihajoči v razpoloženju in na splošno … giddy. Prisežem, to je edina beseda, ki je primerna!

Ne vem kje sem pustila svojo couch potato naravo, ampak trenutno jo resnično zanemarjam. In potem je tu še to poletje, ko je temperatura ponoči čez 20 stopinj in bi se lahko po teh svetlobno onesnaženih ulicah sprehajala do konca sveta … Poletje je čas, ko začnem hoditi malo počasneje. Malo. Včasih.

Gabriella je mlajša od naše države. Huh … Bemti, ampak tiste reklame za Rexono pa ne morem več videti.

Zadnjič sem kupila šest značk (prava mera nikoli ni bila moja odlika). Manjka mi ena patriotska in še ena, na kateri bi pisalo isto kot piše na mojem hladilniku. I know I’m not perfect but i’m so close it scares me.

Danes mi paše tale značka:

Sedaj potrebujem le še I feel Slovenia majčko. Ne vem zakaj se mi nikoli ne ljubi do turističnega urada. Morda se mi zdi neumno, da so te majčke primarno očitno namenjene turistom. But I really do feel Slovenia! O lej, mogoče sem pa vendarle malce patriotska danes … Malo patriotizma nikoli ne škodi. Ob včerajšnji sicer že pregovorno abotni proslavi sem znova ugotovila, da imamo kar luštno himno.

.

Mimogrede - ste izobesili zastavo? Ali še bolje - ali brez pogleda na zgornji posnetek Zdravljice sploh veste, kako si sledijo barve na njej?¹

Enivej. Mislim, da se mi malce meša. Ampak nič hudega, krivim drugo puberteto. Prrrrrži! Posvojeno. Ampak mislim, da bom samo jaz vedela, kaj hočem s tem povedati.

1. Kako tipično zame, v sestavku o tem, kako se ne počutim patriotsko, sprašujem po barvah zastave … Ah ja. [↩]