Irena sirena

Festival Dobimo se pred Škucem sem skoraj povsem zamudila (časa je še do nedelje, jaz pa sem polna upanja), ker v bistvu niti nisem imela časa zanj. No, s Trnfestom se to ne bo zgodilo. Pa ne samo zato, ker bo trajal dlje kot en mesec in bi človek moral biti že resno ignorantski, da bi ga povsem zamudil. Ali resno nenavajen večernih izhodov pred 23. uro.

Enivej, Trnfest bodo začeli KUD Idioti, končali pa Melodrom in čeprav bi sama raje kot delavnice, razstave in filme videla (in slišala) več glasbene ponudbe, sem vseeno zelo vesela, da Trnfest obstaja. Pa čeprav bodo letos stregli pivo v plastičnih kozarčkih in čeprav že drugo leto zapored ne morem jesti (vedno predrage) koruze. Sicer pa tudi piva niti ne pijem, tako da ne vem, zakaj se oglašam. Khm. Bodo pa letos zato prodajali majčke in značke z logotipom festivala, z nakupom katerih se lahko seveda prav tako izkaže podpora zadevi. Značka stane 2 evra, jaz pa sem ravno globoko v značka fazi, pa čeprav jih nimam kam pripeti, ker večino majic preveč cenim, da bi jih luknjala.

Sicer imam občutek, da je bilo v preteklih letih na Trnfestu več raznolike glasbene ponudbe kot letos. Ameriške Kultur Shock bom na žalost zamudila, tudi KUD Idioti so zaradi delovnih obveznosti na stranskem tiru, zato pa mi ne uidejo Melodrom (doh), kakšna Brutal Polka iz Izraela, plesno-glasbeni performans Cana Flamenca & Laafi, zagotovo ruski Deti Picasso, francoski Trankileshe in hrvaški Radikal Dub Kolektiv. Glej ga zlomka, saj sem naštela kar nekaj potencialno zelo zanimivih glasbenih dogodkov… Nič se ne bi branila niti stendapa in skejtarskega tekmovanja, še za Noctiferio upam, da me vidi, ker pač človek takole na prostem, sredi mesta in še preden se dobro znoči, nima veliko priložnosti videti mnogo manifestacij tovrstne glasbe. (Zakaj se mi zdi, kot da sem ravnokar uporabila en kup evfemizmov?) Mimogrede, celoten program si lahko pogledate tukaj.

Včeraj je bil sicer nadvse lušten dan. Tak, za zaljubiti se. V dan, v mesto. In tisto, kar mi manjka, mi je še vedno manjkalo, ampak mogoče sem včeraj bolj zaupala usodi kot sicer. Pa čeprav se ob takšnih Danielle Steel stavkih kar naježim. Včasih je pač treba misliti, da se bo na koncu zaradi neke višje naravne sile, serendipityja, usode, whatever, pač vse poštimalo, ker sicer se krčiš navznoter in te demolacije zapuščenih stavb v mehki in vlažni notranjščini ne moreš ustaviti, samo zmanjkuje te, dokler te več ni. Šibki trenutki ostajajo. Množica njih, večkrat na dan, vsake toliko časa kakšen fatalen. Ampak včasih neham padati v praznino, v prostor vmes. Včasih mi uspe ne misliti na to. Okej - včasih mi uspe ne obsesivno misliti na to. Pa čeprav me mesto vedno znova spominja. Neverjetno, kako lahko stvari, ki jih ni, popolnoma zasenčijo stvari, ki so. 

In včasih pri pozabi pomaga tudi kakšna tacky torbica iz Zare, narejena prav zame, ki me čaka pod pultom v trgovini. Kočno nova torbica! It’s been waaaay too long …