Irena sirena

Danes sem (spet) ugotovila, da sem ista kot ata. Ko se počutim za kanček neugodno in skušam preusmeriti pozornost ter zapolniti tišino, začnem opozarjati na raznorazne kvazi zanimive stvari naokoli in metati pripombe sem in tja. “Si misliš, da imaš podjetje, ki se ukvarja s prodajo spominkov, ime pa mu je Formula?” “Dva varnostnika, pa vsak od različne firme.” “Lej, kako turisti dvigujejo denar na avtomatu.” And so on and so on. V bistvu je skušal preusmeriti pozornost z dejstva, da sva se od točke A do točke B premikala izjemno, izjemno počasi in je čutil, da sem nervozna, ampak v resnici me počasnost ni motila, ne zares, ker jo pač vzamem v zakup. Bolj me je motilo blebetanje, kar je prav neverjetno, ker so mi takšni napadi blebetavosti zelo znani. Z moje strani, seveda. Čeprav je res, da imam zadnje čase tudi epizode, ko govorim le s pogledi in se mi zaradi očitnih stvari skoraj ne ljubi odpreti ust. Mogoče se staram. Khm.

Enivej, po tem, ko sem novi torbici včeraj privoščila precej vremensko nehvaležen debitantski izhod, sva se danes pokazali še na soncu. Ugotavljam, da sploh nisem več navajena nositi torbice na rami, večinoma jo imam na komolcu ali v roki. Na novi pridobitvi so me seveda prepričali cofki. Narejeni so bili prav zame, res!

Vrečaste torbe sicer že dolgo nisem imela, ponavadi mi v oči padejo male buksaste torbice, primerne za čivavo ali dve. Cucka sicer nimam, pa tudi ko rečem mala torbica to v bistvu še ne pomeni, da moja torbica ni najtežja daleč naokoli. Notri lahko spravim vse od plastenke vode, denarnice, male kozmetične torbice, robčkov, kreme za roke, mobitela in ostalih drobnarij do jopice ali rute ter občasno še malice. Vse. Če nimam s seboj vsega, kar se mi zdi, da rabim, potem nisem srečna. Na žalost moja nova pridobitev izgleda veliko bolj luštno, če ni preveč polna. Potrudila se bom. Zaenkrat je tako ali tako še vedno v fazi preizkušanja. Aja, njena notranjost je močne rožnate barve in mi je všeč skoraj toliko kot cofka.

Danes je bila Ljubljana sicer v postdeževni volji. In jaz tudi.  Čeprav nehote, sem se na nov pristop k obhodu bolšjaka že navadila - namesto komolca vrhovnega poglavarja se držim sladoleda. Raje bi imela komolec. Mogoče bom naredila avdicijo za nadomestnega. Ampak dvomim, da bi kdorkoli ujel pravi tempo in udobno tišino. In trenutno sem med plavanjem po nabrežju Ljubljanice z mislimi tako ali tako nekje drugje.

Po polžjem premikanju med kopico ljudi, v katerih sem seveda spet videla samo tisto, česar ni, sem se odločila, da si zaslužim malo škatlico meni najljubše bonboniere. It’s been too long … Gospa v Cukrčku jo je hitela zavijati, ker je bila seveda prepričana, da sem jo kupila za darilo, jaz pa sem se po hitrem postopku odločila, da je v bistvu res darilo.  Zame.