Irena sirena

Že nekaj dni sem izjemno mobilne volje. Hodeče volje. Karkoli. Že tako ali tako sta meni najljubši transport gospodična Taleva in gospodična Tadesna, ki kljub gumi gležnjem odlično obvladata prehitevanje ena druge, v soboto pa sem bila znova dovolj nemirna (fizično, ne psihično - slednje je poglavje zase) in dovolj založena s časom, da sem brez prevelikega razmišljanja do doma šla lepo peš.

Do destinacije sem prišla v 35 minutah, pa se mi zdi, da sploh nisem hodila tako hitro. Lahko hodim hitreje. Mama bi morala pri mojem tempu tekati za menoj, ampak to mora tako ali tako vedno, čeprav ob njej hodim počasneje. Res. Se trudim. Kakorkoli že, ko sem se odpravljala domov, se mi ni ljubilo ustaviti na avtobusni postaji in čakati avtobus. Včasih bi samo hodila. Naravnost. Brez distrakcij. Glasba v ušesih bi prišla prav, ampak saj me moja dva radarčka tako ali tako bolita, tako da glasbena obloga fizično morda ne bi bila tako prijetna kot psihično. O lej, spet poudarjam razliko med tema dvema poloma, dvakrat v dveh odstavkih. Rdeča nit, očitno. Bygones.

Ko sem imela prejšnjič dovolj časa za hojo domov, sem potrebovala 45 minut, sedaj pa le 35. Prvič sem bila v supergah, drugič v japonkah. Prvič sem šla po avtobusni progi (Celovška, Šišenska itd.), drugič po bližnjici (Celovška, Vodnikova, Šišenska itd.). Na Vodnikovi je hlev s kravami, ki mi je blazno všeč. Krave so zakon! Imajo tako čudovito hrapav jezik … In rada imam vonj po tej živini. Domač je. Prav tako kot so domači glasovi lastovk, ki gnezdijo po hlevih in ki so verjetno edine ptice, katerih čivkanje prepoznam. Najboljši vonj na svetu je sicer le en - vonj po sveže pokošeni travi. Brez dileme.

Ne vem, zakaj se vsi branijo kmetij v Ljubljani. Mesto menda ne sme imeti hlevov. Zakaj pa ne? Mogoče je pa to naša posebnost. In tisti kup gnoja na Šišenski je praktično zaščitni znak okoliša. Verjamem, da ni prijetno živeti zraven, ampak če ga jutri ne bi več bilo, bi se ga vedno nostalgično spominjala. Na eni strani kup gnoja, na drugi pa mormonska cerkev. Khm. Kakorkoli že, ”v mestu” me bolj moti divjad, ki životari v ograjenem malem vrtu na Vodnikovi, za Zdravstvenim domom. Kolikor vem, je imeti divjad v zasebni lasti prepovedano. Tiste uboge srne, mufloni in ne vem kaj še, pa se prestavljajo po tistih tleh brez kančka trave in zabavajo mimoidoče. Poleg ceste. In potem nas motijo krave “sredi Ljubljane”.

Enivej, tokrat sem bila bolj pozorna na števec korakov in še vedno ne morem verjeti, da do doma prehodim le slabih 4 tisoč korakov, ki jih sicer naredim mimogrede, če grem v mesto “po opravkih”. Mobitel pravi, da je to 3,1 kilometra in 133 porabljenih kalorij. Pf … Samo tri kilometre stran od mesta živim? Zanimivo.

Ko sem prišla domov, mi je tako obupno zapasala PJ Harvey, da je prav neverjetno. V bistvu mi ni zapasala PJ, ampak par pesmi iz albuma Stories From the City, Stories From the Sea. Ljubim ta album. In obžalujem, da na youtube ni nobenega zadovoljivega posnetka pesmi The Whores Hustle and the Hustlers Whore, ki iz moje perspektive obvladuje vse ostale na ploščku. Ta nesramnica od gospodične Harvey mi je sicer dolžna še en koncert; enega - mislim, da bi moral biti pri Hrvatih - je pred nekaj leti odpovedala. Nesramno.

Skupaj s PJ je prišla tudi stara volja po delanju načrtov. Včasih sem prav odvisna od načrtovanja, pa čeprav je realizacij veliko manj. Načrtovanje paše. Nekaj upajočega je v njem. Optimističnega na odločen način. Z grenkim priokusom, a tega ne opaziš, ker si preveč zaposlen z delanjem načrtov. Ali grenak priokus sploh obstaja, če ga ne zaznaš?

(Slika krave je še en objekt poželenja izpod rok Jerce Šantej.)