Irena sirena

Tiskovne konference ljubljanskega filmskega festivala se vedno veselim prav po otročje. Sploh lani je bilo filmov, ki sem jih res hotela videti, toliko, da sem se ob koncu festivala nevarno bližala številki 20. Ni bilo lahko. Letos bo očitno lažje, saj sem spored pregledala prav sumljivo hitro. Sumljivo hitro, a vseeno sem se še pred Popkovo predstavitvijo programa takoj zapičila v sekcijo Ekstravaganca in v film Otto, gejevski zombi, ki ga je Popek kasneje označil za “enega najbolj radikalnih in eksplicitnih filmov” na festivalu ter primernega samo za tiste z dobrim želodcem. Idealno, torej. Ponavadi sicer bizarke rada najdem naključno, a pri “melanholični gejevski porno srhljivki s politično noto” se težko pretvarjaš, da greš gledati Moje pesmi, moje sanje. (Ki so bile sicer v nedeljo popoldne na televiziji, jaz pa sem jih zamudila. Kako nesramno … Za kazen sem se do konca dneva drla, da so the hills alive with the sound of music.)

Enivej. Ekstravaganca je torej moja. Poleg gejevskega zombija ta sekcija ponuja še tri filme: Snemaj! (ta španska srhljivka ima sicer letnico 2007, sem pa že slišala pohvale; režiser Jaume Balaguero je posnel tudi Los Sin Nombre in The Darkness), švedsko Vampirsko ljubezen in francoski Znotraj. Glede slednjega se sicer še odločam, ali se mi ljubi gledati 83-minutno krvavo jajcanje o tem, ali bo otrok ostal v trebuhu, ali pa bo na nenaraven način odšel z “maščevalno psihopatko”.

Nekako tu pa se moje navdušenje letos tudi konča. Lani se mi je smejalo ob vsaj desetih naslovih, letos bo evforična meja očitno precej nižja. Morda tudi nisem pri volji, ker sem za vse potencialno dolgočasne filme in tiste, ki so daljši od dveh ur, takoj vklopila še strožja merila. Nisem pri volji za zgrešene izbire. Sem pri volji za bizarke, sploh nepredvidene, za dolgčas pa ne.

Največ gledalcev bo verjetno tako kot ponavadi v sekciji Predpremiere. Jaz sem si med njimi izbrala brazilskega zmagovalca Berlinala Elitni vod, italijansko Gomorro, cannskega zmagovalca Razred, norveško črno komedijo Umetnost negativnega mišljenja, mehiško srhljivko Sirotišnica (producent je bil tudi Guillermo del Toro) in Vicky Christino Barcelono Woodyja Allena, ki je prav tako otvoritveni film, nič pa nimam proti tudi ostalim filmom iz te sekcije. No, le kakšno življenje bobrov me ne zanima kaj preveč in na Božično zgodbo bi me tudi bolj težko spravili, veliko gledalcev pa bo verjetno imel Scorsesejev dokumentarec o Rolling Stonesih, ki me osebno ne zanima. Ampak prepremiere vseeno ne štejejo, so preveč lahka izbira.

What else? Verjetno bom videla tudi belgijskega Ex bobnarja (še en film, katerega opis se začne s “surov, grob, brutalen in seksualno neposreden”), zagotovo novega Mikea Leigha (Kar brez skrbi), češke Nočne ptice in Julijo Ericka Zonce (Tilda Swinton!), ne bi se branila bratov Dardenne z Lorninim molkom in poljskih Štiri noči z Anno. O lej, saj se je kar nekaj filmov nabralo. A vseeno se mi zdi, da je bilo lani več tistih must see zadev.

Kakorkoli že, LIFFe bo letos malce krajši (potekal bo od 12. do 23. novembra - predprodaja se je začela včeraj). Zjezilo me je dejstvo, da se najzgodnejše predstave pričenjajo ob 11. uri v Kinodvoru, ker sem bila tako lepo navajena na filme iz sekcije Predpremiere v Viču ob 10. uri zjutraj. Pa tudi obiskani so bili. Že prvi pogled na urnik je razkril, da se seveda prekrivajo ravno tisti filmi, ki jih dejansko hočem videti in odkar so prenovili Kosovelovo dvorano je pri meni najmanj zaželeno platno postalo tisto v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Kosovelova je sedaj res super, moja guzica to z veseljem potrjuje.

Hm. Naštevanje filmov je blagodejno. Spet se počutim malce bolj entuziastično glede LIFFa. Čudovito!