Kulinarična stran Gruzije
23.01.2009Včeraj mi je vendarle uspelo preizkusiti jedačo in pijačo, ki jo ponuja gruzijska restavracija Zlato runo na Štihovi v Ljubljani. Čeprav me gostilne brez svoje spletne strani že vnaprej malo nervirajo, so za reklamo pravzaprav poskrbeli nekateri blogi, ki jih ob primerni iskalni frazi izpljune naš ljubi google.
Enivej, gostilna s klavstrofobičnim pogledom na čudaški trikotni blok, ki ga gradijo za železniško postajo, je sprva tudi sama delovala malce čudaško. Ena soba, par majhnih miz, nikogar nikjer. Ko se je prikazal simpatični gruzijski ata (resno, tip je neverjetno prijazen in deluje kot da bi ga najeli za predstavljanje “stereotipnega Gruzijca” – in s tem res ne mislim nič slabega) in naju po stopnicah popeljal v spodnje sobane, kjer se pravzaprav skriva primarni prostor gostilnice. Ambient je povsem preprost in kljub temu kuhinji primeren – povsod visijo runa, preprogice, rogovi, noži, tradicionalna pokrivala, a vseeno z ničemer ne pretiravajo, zvočna kulisa pa je prav tako primerno gruzijska. Tako popolno izdelanega in vseeno nevsiljivega ambienta po vsej verjetnosti nisem doživela že od Harambaše, kjer prav tako vedno postrežejo s čevapom in pleskam primernim okoljem in glasbo, hihi.
Gostilna ima (v spodnjem delu) le kakšnih šest, sedem miz in čeprav je bilo prostora v bistvu dovolj, se splača najaviti. Sploh če hočeš jesti purana v orehovi omaki, kot ga bom jaz prihodnjič! Vseh jedi nisem fotografirala in še vedno mislim, da fleš hrani na fotkah ne naredi nobene usluge, a vseeno. Najbolj fotografirana in naročana jed so verjetno hinkali ali gruzijski mesni žlikrofi (fotka spodaj), s katerimi sem se malo zasračkala, ker so pekoči, jaz in pekoče zadeve pa ne gremo dobro skupaj. Saj jih lahko mirno prebavim, a si obenem tudi uničim vso sposobnost okušanja česarkoli drugega; čutim le pekoče. Škoda.
Najbolj sem navdušena nad mesom, ki je bilo res okusno in nad nekakšno pito s sirom (hačapuri, če se ne motim), ki je bila res dobra, jaz pa sem tako ali tako mahnjena na razne zadevščine iz testa, sploh če so tople in tako lepo … žmohtne, heh. Drugič moram poizkusiti še različico te pite s fižolom – glede na obseg menija mu bom do dna prišla pri kakšnem tretjem obisku. Pogojno četrtem. Zadnje čase se mi zdi, da meniji v restavracijah postajajo čedalje bolj skopi, kar pravzaprav jemljem kot plus. Na živce mi gre, da imaš na meniju na primer petdeset različnih pic, ker je vsega preveč in bom nazadnje vzela “tisto, kar vedno vzamem”. Sem človek, ki jé praktično vse (razen pekočega, seveda) in me sploh ne bi motilo, če bi namesto mene naročal kdo drug.
Cene so glede na ponudbo, postrežbo in primerjavo z ostalimi restavracijami precej nizke. V bistvu sem pri sladicah kar malo pobuljila, ker se ne spomnim, kdaj sem nazadnje videla meni, kjer se cene sladic niso gibale tam okoli treh evrov in navzgor. Pri ljubljanskih Gruzijcih vse štiri sladice, ki jih ponujajo, stanejo en evro. Naročiti sem hotela vse, ampak tiste z domačim kostanjevim medom žal ni bilo, tako da sem se zadovoljila z ostalimi tremi.
In če omenim še ostale cene … Tisti žlikrofi so 3 eur, šašlik (meso na nabodalu, na fotki zgoraj) je 5,50 eur, hačapuri (pita s sirom) je 4,50 (mala) ali 5,50 eur, gruzijski kebab je 5 eur, meso v paradižnikovi omaki je 7 eur itd. Opazila sem tudi, da očitno strežejo zajtrk, kosila in večerjo s fiksno ceno (kosilo je bilo npr. 5 eur, zajtrk pa 3, če se prav spomnim …).
Na spodnji fotki je na vrhu pelamuši, levo je ptičje mleko, desno pa napoleon. Sicer nisem ravno navdušenka nad listnatim testom, ampak napoleon je pa kar dober; po okusu je še najbližje princes krofom. Sladica iz grozdnega soka je med tremi za nas najbolj eksotična in čeprav bi človek mislil, da je sadna in zato manj nasitna, jo je med tremi verjetno še najtežje pojesti do konca – pa ne zato, ker ne bi bila dobra, seveda.
Ah, Gruzijci me kmalu spet vidijo … Dolžni so mi tistega piščanca, pa tudi zelenjavne jedi sva praktično izpustila (jajčevci z orehi, mmm), medtem ko je bilo gruzijsko vino, ki ga je priporočil šef, zelo pitno in ga bo prihodnjič verjetno potrebno naročiti malce več, hihi. Največji plus je (poleg zelo dobre hrane, seveda) ravno domačnost, ki jo ustvari lastnik, gospod Nozadze. Za goste si vzame čas, po potrebi razloži kaj, mirno navrže še kakšno gruzijsko šalo ali rek in te nauči kakšno gruzijsko besedo. Čeprav mu povsem upravičeno delam reklamo, vseeno upam, da ne bo imel preveč gostov, ker bi bilo škoda zaradi naglice zamujenega smeha. No, nekako dvomim, da je naglica beseda, ki sploh najde svoje mesto v tej gostilni …
Še!
Če ne bi bilo slike menija, se v tekstu prebere kot da ena sladica stane 4 eur, kar ni laskavo za Gruzijce…..le dobronameren namig.
hvala za opozorilo! sem popravila, ker je bilo res malo nerazumljivo
dr00l
drool away, sugar, zdej bom nekaj cajta ljudi vabila v Gruzijo namesto v Riverja (okej, vsaj takrat, ko je več časa na razpolago), tko da kr špari cajt zame
Ravno včeraj sem šel mimo in buljil v tisto runasto ovčko nad vhodom, ker pa se mi je mudilo nisem preveril, kaj ovčka ponuja. No, zdaj vem.
Vau, hvala za poročilo, tole bomo poskusili.
Zanimivo pa je, da imamo Prekmurci tudi sladico ptičje mleko – v bistvu snežne kepe v jajčni omaki.
Te povabim kdaj, če imaš take žmohtne stvari tudi rada
mmmmm, looks njami in za smešno ceno! am, a bi lahko izvedla točn naslov?
Vse naštete jedi sem konzumiral že tistihmal, ko sem se potepal po Gruziji in okolici. Z veseljem bom tako obiskal tudi tole gruzijsko restavracijo, ko me pot zanese v prestolnico.
Ampak khinkali so pa res pekoči …
jep. pomoje so jih za Slovence malo omilili, ampak vseeno
@sinčica, pazi, jst kulinaričnih povabil nikoli ne pozabim!
imam še vse zapisano za ušesom, kdo se je takrat pri komentarjih važil s tiramisujem … s Sosedom na čelu!
@Sara, Štihova ulica 2 je, na vogalu s Hacquetovo
O, bo treba malce preveriti. Od Gruzije mi je malce znana samo njihova ljudska glasba, za katero je značilno zelo polifono petje.
mmmm.
@nevenka, tudi ljudske glasbe je veliko slišati v tej gostilni
Ampak hrana na 1. Sliki zgleda ”čudno”
in ja irena krivim te
Ampak mogoče je pa res mobi kriv
Ker sem zdej nujno potrebna neke sladice
Jeej! Bom jedel! Meso brez je moja najljubša hrana – medene jedi bom odstopil…
Kul Irena, hvala.
Nekako mi ne gre skupaj, da ti je všeč preprosta gostilnica (kot so tudi meni) na eni strani in River (ki je meni odvraten).
Hvala za idejo! In cene, o katerih govoriš, so res zeloooo zmerne.
Zlato runo je super, tudi jaz toplo priporočam gruzijske jedi, še posebej mesne!
@chef:
Vsi nismo nagnjeni k apriorističnemu odklanjanju stvari.
@chef – what Pris said
dobra recenzija hehe.
bi ti lahko naslednjič počastli pišeta
Daj, FOF.
Irena, sem zelo radoveden, kako izgleda stereotipen Gruzijec, pa koliko si jih v življenju videla? Skratka, a se zelo motim, če je vsaj malo podoben Boratu iz Kazahstana?
Siničica, kaj ni ptičje mleko dobeseden prevod madartej, kot rečejo Madžari, ki so pravzaprav tudi preko Mure doma; v Prlekiji je sicer (še) “šnenokrli”.
Pris, modruješ o apriori sodbah, hkrati se ti pa zapiše, da priporočaš gruzijsko hrano; ta je torej vnaprej dobra.
@Mitko:
“Modrujem”?
Ja, priporočam gruzijsko hrano v Zlatem runu. To ni “apriori sodba”, ampak priporočilo nekoga (mene, da ne bo pomote), ki je obedoval tam in mu je bilo všeč.
o sranje… law people debating
Oh yeah!
mmmm…vem, vem…kosim skoraj vsak teden tam, ker je pač gostilnica v moji ulici… in ja, hačapuri in šašlik in tista sladica iz grozdnega soka so res tako slastni! Pa za res malo denarja se pošteno in dobro naješ!
Pris, dobro si me ugnal v kozji rog! Prav mi je, kaj pa drezam.
i’m with fetalij
spicy stuff. yummy:) tole mam pa kr bliz… will check
ta Leva zadeva na zadnji sLiki zgLeda k mađarica.
hm, jaz bom šla tud обедать в Золотое руно. Samo enkrat, ko ne bo gužve … Škoda, da nimajo medene torte, čeprav nisem prepričana, da je medena torta tipično gruzijska. Je pa slastna …
Irena,
hvala za dobro recenzijo.
Vedno vljudno vabljeni pri nas.
Zlato Runo
iiiiii
ne samo, da pridem nazaj, še znebiti se me ne bodo mogli
Še poročili te bojo. V Gruzijo!
iii
Pozdravljeni!
Pridružujem se vsem pohvalam in obljubljam, da se v Zlato runo še vrnem.
Danes sem videl, da ima gostilna Zlato Runo tudi (novo) spletno stran, na žalost sem opazil tudi to, da so s 1. marcem za nekaj časa zaprli svoja vrata. Na njihovi strani sem našel tudi povezavo do tvoje recenzije in lahko se le strinjam z njo. Komaj čakam, da odprejo gostilno v prenovljenih prosorih.
tudi jaz. na žalost bodo novi prostori menda na Brezovci
Torej so navodila, ki si mi jih dala, spremenjena?
o ja, navodila so zdej čisto neveljavna
Približno vem, v katero smer iz Ljubljane je Brezovica. Bom prišla pa do tja. Je pa žalostno, da so se preselili. Ker po tistem, kar si mi pravila, bi jaz zelo rada hodila tja in sem res imela namen iti ob prvi pravi priložnosti.
Zaprli smo se sploh ni zaradi …………
Prislo je do sprememb… nekaj nepredvidljevega.
Zanimivo, ampak za Brezovico nic ne vemo.Odkod je ta inf?
Kmalu se vidimo
P.S. Ireni pa vseeno hvala za vse
oookej, očitno je treba tepsti tistega, ki je o Brezovici bluzil
hvala za info!
Smo spet nazaj na isti lokaciji
Lp
YAAAAYYYYY!!!!!!!!!!!
jeeeeeeeej! jutri sem takoj tam!
a je telefonska številka še ista?
2sum? 3sum?
šurde, maš cajt nekje ob 17:30? me needs hačapuri soooooo bad *slin slin*
može! prinesem kako podkupnino?
muuuuuuuuuuuviiiiizzzz!
3sum, btw, tko da lahko tud vazelin daš v žep
se bo kaj našlo
vazelin, triple dildo strapon, gagball in bič že v standbyu.
okej, to bo lih dovolj za vaju, but what about me?!
ti gledaš.
pa ploskaš.
hm. how do i clap if i have the camera in my hand? with my thighs?
yo ass, momma
gonna need a lot more food to achieve that ability
Irena,
telefonska je ista za rezervacije 031-845 863
smo je že preizkusili!
hvala!
To pa je za preizkusiti,sploh tista sirova pita hačapuri in meso na nabodalu ne zgledata slabo,pa še jajčevce z orehi imajo zanimive kombinacije.
Lastnik je res prijazen in se trudi, le ko pade not še “mal naklada”. Hrana je podpovprečna kar zadeva Gruzijsko kuhinjo. Predvsem so jedi vse po vrsti pogrete in niti ena ni pripravljena pred serviranjem. To jih glede okusa, strukture in tudi videza popolnoma dotolče. Tudi sicer so daleč od Gruzijske kuhinje, predvsem manjkajo določene začimbe (zira itd.), pa koriander, pa granatna jabolka, orehov je tudi komaj kaj. Preprosto ni ta pravega “gešmeka”. Žal! Sladice so tudi dejansko kilometre daleč od Gruzije. Dokler ne začne jedi pretežno pripravljati po naročilu in pred serviranjem odsvetujem obisk.
Kritike pac ljudem pomagajo, ceprav v tem primeru niso upravicene