Irena Sirena

Ali obstaja kaj takega kot je prevelika popolnost? Ker tale indijanček je preprosto preveč popoln. Takoj, ko sem ga zagledala stoječega med svojimi enojajčnimi bratci, mi je kar zastal dih. Ker so bili pač preveč popolni. Preveč identični. Preveč … serijski. In to pri hrani ni nikoli dobro.

You see what I mean? Indijančki iz Kresničke niso imeli nikoli treh enakomernih gub in skoraj popolnoma prelitega biskvita. Čokolada se je ponavadi ustavila nekje sredi zadnje gube in čisto noben indijanček ni bil identičen vsem ostalim na pladnju. In kar je še najhuje – mali sladkorni šok je bil dojajno dober. En od boljših kdajkoli. I’m confused.

Kakorkoli že, indijančka si nisem privoščila že kakšna dva meseca (okej no, vsaj letos zagotovo še ne, za lansko leto pa ne odgovarjam) in pravzaprav bi si ga zaslužila danes, ne včeraj. Nisem pridna. Nisem uboga. Sem pa polna silikona in pri meni sta samo prvi in morda drugi dan menstruacije tista, ko čutim kakšno neprijetno aktivnost v bolj ali manj neposredni okolici rodil. Izgovor za sladkanje se ponuja kar sam od sebe …

V okviru teženja kadilcem je zelo popularno seštevanje denarja, ki ga zapravijo za cigarete in koliko bi “prihranili”, če ne bi kadili. Ja, karkoli. No, če isto logiko uporabim pri uporabi skodelice in rečem, da sem včasih ponavadi kupovala vložke Cathrine, ki trenutno v Mercatorju stanejo 0,15 evra za en kos, v povprečju sem v petih dneh menstruacije porabila vsaj tri na dan, potem (če vštejem še občasno uporabo provizoričnih “ščitnikov perila”) vsak mesec “prihranim” vsaj 4 evre. To pomeni, da se mi je investicija v skodelico po osmih mesecih (no, bolj pravilno bi bilo reči po 8 menstruacijah) že povrnila, v tem letu pa za takšne in drugačne higienske vložke ne bom zapravila skoraj 50 evrov. Približno. Zanimivo …

Teh 50 evrov bom investirala v sladoled!