Irena Sirena

Vem, minilo ni niti 24 ur, pa smo že vsi siti razglabljanja o Michaelu Jacksonu. Vsi imajo nekaj za povedati, vsi imajo mnenje, a vsi tudi poznajo vsaj nekaj Michaelovih pesmi. To pač pride s statusom čisto pravega superzvezdnika. Žal mi je za mlajše generacije, ki njegove magije niso okusile niti za kanček, preden je postal duh s tremi otroki, prikazen iz tabloidov.

Larry King je sredi noči na CNNu med drugim komentiral, da bodo v prihodnjih tednih na Jacksona zlili ogromno gnojnice, a dejstvo ostaja samo eno - njegov talent. Temu ne more nihče oporekati. Tožbe gor ali dol, operacije levo ali desno. Michael je imel in še vedno ima največjo, najzvestejšo in najtrdnejšo skupino oboževalcev, kar jih je, a v bistvu ne rabiš biti oboževalec, da bi ti bilo jasno, da je največji zvezdnik na svetu. Največji. V bistvu je neverjetno, kako je uspel človek, ki je živel tako zelo drugače od vseh drugih ljudi, ki je bil povsem v svojem svetu, odmaknjen in docela unikaten, še vedno tako močno začarati ljudi po svetu, doseči tisti primarni stik z občinstvom. Takih ne delajo več. Kot otrok ni bil nikoli tako krhek in sramežljiv kot je bil kasneje, kot odrasel človek. Ampak oboževalci so ostajali tako kot ostaja glasba. In ples. Sean Combs (P Diddy, whatever) je na tweeterju zapisal, da je bil Michael Jackson prvi, ki je pokazal, da lahko ritem tudi vidiš. O ja, pa še kako si ga lahko videl …

Spomnim se, kako smo nekoč vadili njegov trik s klobukom, ki ga je spustil po roki, pa seveda moonwalk - ne vem, če bi lahko razumela nekoga, ki je bil otrok ob pravem času in ni bil očaran nad Michaelovim moonwalkom. Da ne omenjamo tistega nagiba in grabljenja mednožja. In tega, da bele nogavice in prekratke hlače na nikomur ne bodo več izgledale tako kul. S prijateljico, ki je iz tujine dobila videokaseto s filmom Moonwalker, sva se obesili na ekran in očarano prevrtavali najboljše dele, v posnetkih s koncertov pa sem z odprtimi usti opazovala, kako iz občinstva odnašajo ljudi, ki omedlevajo. Bila sem (in še vedno sem) očarana nad tem, da en človek premore toliko magije, da tako zelo začara tako ogromno ljudi. Pa kako sem bila obsedena z videom Black or White! Tisto spreminjanje obrazov na koncu se mi je zdelo fantastično, nadiranje Norma iz Cheersa na začetku videa sem znala na pamet in vedno znova sem čakala, ali bodo tokrat vendarle zavrteli video do konca, če bom tokrat le videla tistega panterja na koncu. Vseeno ne bi nikoli trdila, da sem bila ne vem kakšna resna oboževalka. Michaela pač nisi mogel prezreti, ni te mogel ne navdušiti. Bil je Michael. In kljub temu, da sem kasneje veliko bolj vneto poslušala veliko drugih izvajalcev, sem imela nekoč na steni tudi njegov poster. Prav spomnim se ga, šlo je za večjo verzijo slike z naslovnice albuma Bad, skrbno pripeto z bucikami v pluto (res, dragi starši, pluta na steni je najboljša zadeva, ki jo lahko naredite za otroka).

A vseeno mislim, da se v sodobnem svetu ne bi mogla oklicati za pravo oboževalko, ampak takrat je bilo drugače. Michael je pač Michael. Največji superstar. Svet je bil njegov oboževalec! Kot je pripomnil John Norris iz MTVja, je leta 2009 težko govoriti o statusu superzvezdnika, ker je to v osemdesetih predstavljalo nekaj čisto drugega. Lahko ga primerjaš samo z Elvisom, a nihče ni plesal tako kot Michael. Elvis je samo dobro migal z medenico. Tako velikih ne bo in ni več - imaš Elvisa in imaš Michaela Jacksona. V to enačbo radi dodajamo še Madonno. Naj ji bo, a to je to. Dvomim, da je dandanes pojav svetovnih zvezdnikov v takšnem pomenu in obsegu sploh še možen; ne le zato, ker so tovrstne zgodbe in talenti izjemno redki, ampak ker živimo v družbi resničnostnih šovov in tweeterjev. Magija je stvar preteklosti.

Malo po tretji uri zjutraj, ko so na CNNu še stotič razpravljali o razliki med heart attack in cardiac arrest ter se v iskanju kakršnekoli zgodbe, ki bi se razvijala, obesili na domnevno napačna zdravila, ki jih je Michael dobival, sem se odločila, da moram v posteljo. Posnetek njegovega skoka na vrh avta prvi dan, ko se je moral pojaviti na zatožni klopi, so predvajali skoraj tolikokrat kot tistega z zelo krhko izgledajočim Michaelom v modrih pižamastih hlačah. O njegovih treh otrocih so resneje začeli govoriti šele dve uri po potrjeni smrti, po tem, ko so obdelali njegovo barvo kože in vsako besedo o Jacksonovi inteligenci vedno podkrepili z njegovim nakupom pravic polovice kataloga pesmi Beatlov. Samo pameten človek bi svoj denar investiral tako dobro, kajne?

Pogovor o otrocih so seveda spremljali posnetki tistega famoznega incidenta z bingljajočim malčkom nad hotelskim oknom. Pozabila sem že. Tako kot pozabim na kožo, na zadnjo pesem, na morje in morje medijskih linčev, govoric, ljudi, ki so namesto obtožbe z veseljem sprejeli zajeten ček. (Zakaj vedno obsojamo tistega, ki ček podpiše in ne tistega, ki ga vzame?) Porota je rekla not guilty. Pozabila sem že. Vse mi zbeži iz misli, ker dejansko ni pomembno; ne v luči vsega, kar je naredil v svetu glasbe. Jaz nisem razdvojena med negativnim in pozitivnim, kot so dejali na CNNu. Prepričana sem namreč samo o enem in to eno trenutno tiči v mojem kasetarju (jep, še imam kasetnik, kaseto z albumom Bad pa tudi).

Kot rečeno, sem se po tretji uri zjutraj odločila, da moram v posteljo. Življenje gre dalje. Legende ostajajo, glasba je večna. In I Want You Back me bo vedno nasmejal.