Irena Sirena

Nič ni lepšega kot kup svežih, dišečih revij, ki komaj čakajo, da jih razdevičiš. Res ne. No, še lepše bi bilo, če bi dejansko imela čas, da jih razdevičim z vso skrbnostjo in pozornostjo, ki si jo zaslužijo, ampak ne smem biti preveč pikolovska, kajne? (Pa kaj še, se oglasi tazlobni.)

Kakorkoli že, v trenutnem paketku me poleg ostalih shiny & glossy zadevščin čaka tudi malo manj glossy novi Ekran. Saj veste, tista revija za film, za katere obstoj si občasno slišal, ampak v bistvu si jo videl redkeje kot nasmeh na obrazu Victorie Beckham (ja, Vicky lahko vkomponiram kamorkoli). Nič čudnega, saj je bila zadevščina naprodaj le na določenih točkah, povrh vsega pa jo je obkrožala gosta megla oh in sploh intelektualizma. Alergična sem na smarty farty zadeve, pa če jih razumem ali ne - gre za način, kako se določena vsebina podaja, ne za vsebino samo. Raje imam artsy fartsy. (A ne v filmskem smislu; artsy fartsy v kontekstu filma me straši skoraj tako kot so me včasih škripajoči in razpadajoči stoli v Kinoteki. Cela grozljivka.)

Stoli v kinoteki so sedaj tihi, črni in relativno novi, nov pa je kljub svojim letom tudi Ekran, ki je od danes dostopen na vseh bolje založenih prodajnih mestih, vključno s povsem anti-smarty farty trafikami. Dostopnost je namreč ena od Ekranovih novosti in čeprav se spričo novega uredništva in uredniške politike to ne zdi zelo pomemben podatek, je dostopnost vendarle nadvse pomembna. Skoraj toliko kot to, da se morajo, če hočejo dejansko osvojiti širši krog kupcev in bralcev, znebiti nehvaležnega pridiha “artističnosti”, ki je sposobna omamiti le ožje kroge poznavalcev. Prav artističnost je komponenta, za katero je novi urednik Gorazd Trušnovec dejal, da jo hoče izpustiti in se raje posvetiti trem drugim a-jem: angažiranosti, ažurnosti in atraktivnosti. Hm. Priznam, da sem revijo bolj prelistala kot prebrala, ampak atraktivnost se je iz strani v stran skrivala pred mano. Mogoče pa si drugače predstavljamo, kaj naj bi ta beseda - v konceptu revije, seveda - pomenila.

Nočem tečnariti, res ne (khm) in morda edino pravo slovensko filmsko revijo (medtem ko naj bi nepravi bili brezplačna Premiera in Kinotečnik) podpiram že a priori, zaradi ideje, ampak zadevščina niti pod razno ni … privlačna na pogled. Estetika se mi pri revijah zdi zelo pomembna, ker brez nje vsebina sploh ne bo dobila prave priložnosti. Papir in tisk Ekrana sta podobna kot nekdaj pri reviji Študent, medtem ko je tekst na straneh razporejen tako, kot da je vsebina tam zaradi papirja in ne obratno. Ne vidim celote. Težko se pripravim do branja tekstov, ki mi že vizualno niso všeč, tako kot se le stežka pripravim do konzumiranja izmučene paperback knjige z miniaturnimi črkami, pa naj si še tako želim njene vsebine. Embalaža je pomembna, žal. In ko tako s pogledom ošvrknem odprto revijo poleg računalnika se mi zdi, da vidim neko strokovno revijo za grafiko, arhitekturo ali pač katerokoli rahlo umetniško in ozko usmerjeno območje. Ekran je morda res na voljo v povsem običajnih trafikah, a s svojim nastopom deluje vse prej kot dostopen.

Enivej. Jaz bom dala reviji še drugo in tretjo priložnost (razen “22 razlogov, zakaj je Grossmannov filmski festival najbolj zabaven festival na svetu” in uvodnika tako ali tako nisem še ničesar prebrala v celoti), za uho sem si zapisala tudi spletno stran revije, ki ima ambicije postati osrednji filmski portal v Sloveniji (jaz pa pravim, da ji za kaj takega zaenkrat manjka zdrava doza “hollywoodskosti” - pač malo blišča in ščepec popkulture, pa še zalogaj interaktivnosti za povrh; saj je lušno, da je s tvojim delom zadovoljen filmofil iz vzhoda Moldavije, ampak a ne bi bilo bolj smotrno privabiti širši krog ljudi?).

In če mi kdo izda program 5. Grossmannovega festivala, ga kušnem direkt na levo lice. Zombi paraaaadaaaaaaaaa!!

Me LOVES zombies!