Kinomrznik. Tokrat z licenco.
23.11.2009Včeraj se je zaključil že 20. Liffe, jaz pa sem ljudomrzno in starokopitno ugotovila, da se ne grem več. Letos mi na sporedu ni uspelo najti niti enega filma, ki bi bil res pravi must see, posledično pa se mi seveda med devetimi s težavo izbranimi filmi ni uspelo ogledati niti enega presežka, niti enega filma, ki bi me res navdušil (čeprav je res, da sem bila prijetno presenečena nad filmom Coco Chanel & Igor Stravinski, ker je imel vse potrebno za dolgočasen film, pa je bil vseeno tako vizualno lepo posnet, da je bil zanimiv - ko se zgodi kaj takega, se mi zdi vedno zabavno, ker me filmi pač lahko hitro dolgočasijo). Dolgočasil me ni niti redkobesedni Valhalla Rising (pa ne samo zato, ker je tip, ki je sedel zraven mene, četrt filma buljil vame namesto na platno, četrt pa na mobitel) in mislim, da mi je Mads Mikkelsen dokončno prirasel k srcu. Nisem bila vedno navdušena nad njegovimi specifičnimi obraznimi potezami.
Kakorkoli že, ne grem se več. Ne z Liffom, čeprav se bo tudi pri festivalu moj nabor filmov ob podobno nenavdušujočem sporedu prihodnje leto zmanjšal. Žal sem že prebolela tisto fazo naključnega gledanja filmov, ker se ti zdi skop opis zgodbe zanimiv. Ne grem se več s kini. V bistvu ne s kini - kino imam rada. Ne maram pa kinoobiskovalcev. Saj vem, da mi manjkajo neke plašnice, zaradi katerih bi opazila pol manj stvari, kot jih, a žal so vse moje izkušnje v zunanjem svetu pač pogojene tudi z ljudmi, ki me s svojim vedenjem pogosto obremenjujejo. Nimam niti ene kosti v telesu, ki bi bila sposobna resnega ignoriranja. Lahko se pretvarjam, da nič ne opazim, a to je le igra. In v bistvu sem slaba igralka.
Na sredini moje zadnje Liffovske projekcije sem v petek s stisnjeni zobmi razmišljala o tem, kako sva se z nekdanjim dežurnim človeškim grelcem sporekla vedno, ko sva šla v kino. Logično je namreč bilo, da bom imela kakšno pripombo glede obiskovalcev, pa čeprav samo tako, da sem res vesela, da zraven mene ni nikogar in sem lahko na sedež odložila svojo torbico. In logično je bilo, da je bil on že navajen mojih pripomb in ga je vsaka, tudi najbolj nedolžna, spravila ob živce. Morda noben od naju ni znal biti tiho, čeprav človek tega ob vsem pomanjkanju medsebojne komunikacije sploh ne bi mogel verjeti.
V petek sem tako malo zagrenjena razmišljala o tem in se posledično ubadala z mislijo, da po koncu filma aktualnemu dežurnemu človeškemu grelcu ne smem omeniti ničesar razen filma, ker bo v vsem ostalem ven pronicalo moje nezadovoljstvo z ostalimi gledalci v kinu. Pa sva prilezla iz temne dvorane v topel novembrski večer, nakar me je dečko sam obvestil, da se mu ne ljubi več hoditi v kino, ker ni vredno. Ha! Zasmejala sem se tako glasno, da so me pogledali vsi ljudje na ulici, v naslednjih minutah pa sva hitro sklenila ljudomrzni pakt in zaradi ugotovitve, da nisem le jaz neumna in si ne domišljam stvari, sem bila srečna še cel večer. (Celovečerna sreča je zame veliko, prav res.)
In kaj se pravzaprav dogaja v kinodvoranah, da me tako spravlja ob živce? Veliko. Dogaja se vse, razen golega gledanja filmov. Malo sem samo ljudomrzna in posledično občutljiva na prisotnost velikega števila glasno dihajočih, smrkajočih in kašljajočih sogledalcev, veliko pa sem nesposobna ignoriranja določenega obnašanja. Pri vsakem filmu, ki sem si ga gledala na letošnjem Liffe, lahko opišem dogajanje v dvorani. Pri Coco je bila prijetna tišina (je naključje, da so bile v dvorani večinoma ženske?), le moja soseda je očitno imela sestro v porodnišnici in je vsaki dve minuti zavzeto buljila na ekran svojega mobitela (čeprav je treba priznati, da se je po prve pol ure filma interval raztegnil na pet in kasneje celo na deset minut). Pri Valhalla Rising sem zamudila uvod v zgodbo, ker so se mimo mene gnetli zamudniki. Na sploh se na Liffu prav neverjetno veliko zamuja, tudi po petnajst in dvajset minut, česar ne bom nikoli razumela. Sama se po nekajminutni sprejemljivi zamudi ne bi niti trudila najti svojega sedeža, ampak bi se vsedla tam, kjer je prosto in čim lažje dostopno (ter posledično manj moteče za ostale, ki so se potrudili priti točno), po več kot petih minutah pa je vstop v dvorano tako ali tako nesmiseln in močno podpiram prepoved vstopanja po več kot petminutni zamudi.
Pri Herzogovem Pokvarjenem poročniku sem štela trenutke, ko se je v kader spustil mikrofon in skušala ignorirati čevlje, ki so podpirali zgornji rob sosednjega stola. Če čevlji ne lezejo na naslonjalo stola, potem jih s komolcem nehote najdem na koncu naslonjala za roke, v najboljšem primeru pa se “samo” opirajo v naslonjalo mojega sedeža ali brcajo vanj, ker imajo očitno vsi še daljše noge od mene (pa sem bolj pri višjih) in se temu revčki pač ne morejo izogniti (jaz pa očitno posedujem nadnaravne spoobnosti). Poleg rednega zamujanja, zvonjenja, fleširanja z mobiteli, razkazovanja čevljev in moči v nogah, sem letos doživela še sosedo, ki je pol filma preživela ob obdelovanju svojih nohtov z zobmi. Vlačenje prstov po ustih naravnost sovražim, zvok grizljanja nohtov pa mi povzroča skomine bolj kot karkoli drugega na svetu. Ja, čudovito je bilo.
Mirno priznam, da sem občutljiv človek z nizkim pragom tolerance. Ampak vseeno mislim, da težava ni samo v meni in da se ljudje v kinu preprosto ne znajo več obnašati. Ne razumem, kaj je tako težavnega pri tem, da prideš na projekcijo pravočasno, ugasneš mobitel, ne skačeš po lastnem stolu (če nisi sposoben sedeti količkaj mirno dve uri, potem kino pač ni zate), se ne pogovarjaš s sosedom (ali s samim sabo - tudi to smo doživeli, ja) in skušaš omejiti svoje navade, ki so lahko moteče za sogledalce (glasno žvečenje čigumija, grizljanje nohtov, tapkanje ipd.). Kdaj so te stvari nehale biti samoumevne? Očitno bom v bodoče pač še bolj omejila svoje obiske kinodvoran, pa čeprav jih imam rada. Ni vredno slabe volje in napadov tesnobe.
ja!
še kadar zavijem v kino je to po 23 uri ali pozneje …seveda, iz zgoraj opisanih razlogov …
kudos. mela sem probleme z istimi zadevami in k temu dodajam še pokanje členkov čez 2-urn film. popizditis.
ja, pokanje členkov imam na drugem mestu, takoj za grizljanjem nohtov. na srečo sem letos doživela samo eno porcijo tega, pa se je dokaj hitro končala.
+1!
Kokice tudi ven! Ne razumem zakaj ne namestijo cell-phone blockerje… čeprav dvomim, da bi to rešilo zadevo. :/
cankarjev dom pa se podpira hranjenje v dvorani, ko prodajajo bombone v najbolj šumečih vrečkah
ah, kolosej je pravi zate
jaz pa dodajam še idiotsko iskanje pravega sedeža. kok fucking težko je najti svoj prekleti sedež?! vsakič znova ugotavljam, da je to za veliko ljudi prava znanost.
ampak obstaja rešitev - matineje! tistih 10 do 15 ljudi se lepo porazgubi po dvorani - čista poezija.
Napol te zastopim, druga polovica pa je vsaj zame neumnost. Zoper kihanje in smrkanje se pač ne da veliko storiti. Druga stvar pa je, da včasih ni bilo toliko bolje. Jaz se namreč spomnim, da je na vsaki drugi projekciji nekdo v dvorani kadil, kar je glede na posledično poslabšano sliko sploh dvakratna zmaga. Enkrat sem, priznam, kadil v dvorani celo sam, čeprav lahko v obrambo povem, da sva bila s prijateljem na projekciji sama.
jasem kar vesela, da sem že letos rekla ne vedno dražjem in vedno manj ne-kolosejskem festivalu. grozljivo. mene najbolj motijo mobitelarji. aso res vsi, ki sedijo zraven mene vedno tako zelo pomembni, da morajo vsake tri sekunde gledat na svoj telefon? očitno. očitno, damorajo potem v sekundi, ko se začnejo izpisovati creditsi poklicat kogarkoliže, da mu veselo sporočijo JA NA LIFFU SEM JA! ATI SI TUT NA LIFFU? HOHOHO. GREMO SE KAJ DOBIT, KO SMO VSI TOK NORI KULTURNIKI IN SMO NA LIFFU.
mrš
Jaz sme imela letos srečno roko.
Priporočam Borko (Fighter), Soul kitchen in Beograjski fantom.
lp, t
Ljudje so ena navadna drhal.
word.
@Cocco, okej, kajenja v dvoranah se ne spomnim
čeprav me to niti pod razno ne moti tako kot ostale zadeve. čisto razumem, da si človek pač ne more pomagati pri takih zadevah, ampak po drugi strani pa ne moreš trditi, da te ne moti, če ti dve uri nekdo kašlja od zadaj v glavo 
glede kašljanja in smrkanja sem pa rekla, da sem pač zelo netolerantna in tečna oseba.
@Mendij, se strinjam v celoti!
@t., Soul Kitchen sem zanalašč izpustila, ker bo prišel na redni spored (menda!), za Beograjskega fantoma so me pa prej opozorili, da je dolgočasen
@zee, lih zato pa pogrešam Komuno - notri je bilo največ 30 ljudi, običajno 15. ah, blaženost …
@alyssa, tisti Cukrček štant v CD je res prav ironičen
AMEN! Tudi sama sem koncala z obiskovanjem kino predstav ravno zaradi teh razlogov.
Se je pa tudi ze zgodilo, da sem sredi predstave napizdila dva, ki sta se poleg mene konstantno pogovarjala in komentirala. Je zaleglo
Ceprav imam tudi sama rada kino, ze nekaj casa raje gledam filme doma. Pa se zastonj je
Ah … tudi moja letošnja izbira ni prinesla presežkov, morda zato, ker so mi najboljše že razprodali, morda pa se moram sprijazniti, da je pač drugače kot 5 let nazaj. Od letošnjih mi noben ne bo ostal dolgo v spominu. Kar se folka tiče, je bilo tudi takrat prijetnejše … manj ljudi, večji ljubitelji.
So mi pa mestne kinodvorane še vedno najbolj pri srcu, intimne, temne (brez ultravijoličnih oznak), tihe in ne smrdeče po prežganih kokicah.
mads <3
V kino sem vedno hodila ob čudaških urah, 15.10. ali 15.23., ker je bilo pričakovati, da bosta v dvorani samo dva debila…jaz in še kakšen freak. Je bilo fino, ker ni bilo blejajočih ovac naokoli. Se pa še spomnim, da se je kadilo v kranjskem Storžiču. (Fuck, I’m old!
)
Letos sem videl za moje razmere malo filmov (6), še najbolj pa mi bo ostala v spominu prijetna norveška bizarka Gospod Horten. Nekih motenj ni bilo, je pa folk zamujal skoraj vedno. Na Liffe še grem, Kolosej pa sem že davno odpisal - tja grem gledat samo še slovenske filme
Sicer pa ostaja Vič, Kinodvor in Kinoteka - a tam me redko kaj pritegne.
saj, tudi jaz se gibljem samo še v območju Viča, Kinodvora in Kinoteke, a tam se znajdem v povprečju enkrat na tri mesece. bi si ogledala tudi več filmov, če bi le prišli v pravo dvorano … čeprav rabim po tem liffovskem presežku eno obdobje abstinence, da prebolim
Čestitke. Do povsem enakih ugotovitev sem prišel na Liffu pred dvema letoma in od tedaj se tudi jaz ne grem več, zato nisem več prestopil praga kina. Pred leti sem bil pa obvezno vsaj 2x tedensko v kinu.
Jah nič, škarje in platno v lastne roke. (No, projektor in platno)
Se strinjam s tabo v celoti, moji obiski liffa iz leta v leto padajo, letos nisem šla na niti eno predstavo, malce tudi zaradi prav nič posebnega izbora filmov … Tistih par zanimivih sem zloadala pa potem ugotovila, da še te niso nič posebnega … Kar se tiče samih ljudi in obnašanja pa imam podobne izkušnje z raznih razstav … Od kdaj se lahko po galerijah sprehaja s sendviči???
Moja prijateljica je bila nad nekaj filmi letos prav navdušena, res zeloooo. Jaz se čuvam pred gripo in se nisem udeleževala.
Bi delila z nami, katerimi?
a lahko dodam še eno motečo stvar? ženske, “odišavljene” s hektolitri ogabnih osladnih parfumov. to je prov tako tiho nasilje, pa še nadret je ne moreš, naj neha “opojno dehtet”!
V Dvoru je zadnjič ena bejba prišla v kino ko je bil film Mleko Bridkosti že v svoji 35 minuti - ja mogu sem pogledat na mobitel, ker da prideš na polovici filma v dvorano je pa res malo too much. Drugače pa od 12. filmov ne morem za nobenega reči da je bil slab. So bili pa presežki vsekakor Divje Trave, Ubil sem svojo mamo, Gospod Horten in Grozljivo Srečen.
@Žogca… srsly? To folk počne dandanes?
A da je že konc Liffa? Se pravi grem lahko spet z mirno vestjo v Kolosej. Kul…
@poison, tega pa še nisem doživela. očitno se lahko še česa “veselim” v prihodnosti …
@Ben Dover, od naštetih sem gledala samo Grozljivo srečen, ki je bil sicer dober, ampak ne pa ravno navdušujoč. Pa še gledala sem ga dopoldne ob 11h, kar je bila čisto napačna ura za en film s počasnim danskim tempom v kombinaciji z zelo toplo dvorano …
“In logično je bilo, da je bil on že navajen mojih pripomb in ga je vsaka, tudi najbolj nedolžna, spravila ob živce.” - jajks, tole pa dobro potrjuje utemeljenost dejstva, da je bivši
hm…vsakič, ko napišeš kaj o obisku kina, se bolj utrdi moj “strah” pred kolosejem. imam čase svojih kino izhodov v lepem spominu in se bojim, da bom šokirana in razočarana, če kdaj spet probam it
(joj, tole se sliši kot da sem že vsaj v srednjih letih, hehe)
ampak saj dotičen zapis o kinih nima nobene veze s Kolosejem
v tem primeru bi morala omenjati še vsaj mularijo pa hrano. 
sicer je pa še vedno vse odvisno od sreče. na neobzirneže naletiš povsod …
hehe, imaš prav, bi morala dati kolosej v narekovaje kot poimenovanje sindroma današnje vrste kinoobiskovalcev
glede sreče imaš verjetno prav. saj malo pa si še vedno želim kdaj ob kakšni čudni uri probat it v kino pogledat kaj zanimivega…samo potem smo že pri napornem opravilu spremljanja kino sporedov
Fajn zapis!
Ko začne še strokovnjak za romantične komedije Iztok Gartner resno obiskovat Liffe, gre vse v maloro
ni bolj neumnega človeškega obnašanja, odraslega osebka (ja no, že dovolj, da je malo več kot polnoleten, pa mu več ne oprostim), da pride v Kino z opravki: največji absurd je, da ma debatni krožek, žvečenje ali kašlanje v nedogled - ubitačno za pop**.
Jaz postanem preprosto hitro zelo živčna in nestrpna in z mirno vestjo se zaderem po dvorani na že utihnejo in gredo ven iz dvorane.
Glede LIFFE.a pa tak: ne splača se. Večino filmov dobiš že na netu ali pa jih kmalu boš in karte so predrage. Bedne cene. Tudi ure so neprimerne, in problemček vidim tud v prodaji kart: ne moremo vsi v prvih 3 dneh priletet do blaganje in si zagotovit svoj sedež…in če si ne vzameš dopusta ali če si tedaj na knap z denarjem, pa počakaš na dan ko se bo usipal…nimaš izbire po tednu dni. Fino bi bilo obvestit na netu recimo kaj je razprodano in kaj ni.
Jaz sem gledala dva. Divje trave in Brez imena. Pri Divjih travah sem pol filma prespala, Brez imena pa vsekakor priporočam.
Irena, Melvin Udall je bil proti tebi (na trenutke) čista Mati Tereza….
i knooow!
jaz tud gledala Chanel&Stravinski in sem pri Madsu Mikkelsenu samo čakala, kdaj mu bo ista kaplca krvi iz uča prilezla kot v Jamesu Bondu.
Sicer se pa strinjam s temi nadležnostmi in itak sem letos samo tri filme gledala- me tudi počasi mineva ta evforija….
Irena,
hihi…tko kot ti Soulkitchen, sem si jst pustila Abrazos rotos:) Poglej si Borko (Fighter). Dogaja se v severni Evropi, glavna protagonistka je muslimanka, ki si želi trenirati Kung-fu. Napet, hecn, luštn film
A ha ha ha…
Čemu se režim? Temu, da si v povprečju še zdaj ogledam vsaj kakšnih 5 filmov na teden - zadnji, ki sem ga gledal v kinu, pa je bil Rodriguezov Sin City. You do the math. Morebitne opazke o tem, kako pravi cinefili vedno gledajo filme le v kinodvorani, mirno zadržite zase. Sicer pa, kako se že reče: iz tvojih ust v božjo mater.
gliha skupaj štriha
in
ptiči istega perja vkup letijo
in potem so vsi ostali kao neprimerni … samomor iz zasede te reši vseh tegob
pa si lahko mirna ob vsem tem dogajanju v kinu?
tole fleširanje z mobitelom, papcanje kokic in pa glasno dihanje še nekak odmislim (čeprav me včasih pri glasnem dihanju RES mika, da bi svojo drobno dlan komu pritisninla na gobček), ne prenesem pa brcanja v stol in glasnega pogovarjanja.
pri tem me pa še najbolj razjezi moj pasivni (on si pravi nekonfliktni) soobiskovalec filma, ki je sposoben vse odignorirat in mi vzbuja slabo vest, če koga prosim, naj me neha brcat, ker mi -drugače kot vsem ostalim ljudem na svetu- to NE paše, al pa če koga prosim, naj zapre gofljico.
sem pa že tudi med filmom šla na blagajno in zahtevala, naj ali utišajo bando smrkavcev ali pa vrnejo denar… ironično - moj soobiskovalec je menil, da sem mu JAZ pokvarla kino užitek, in ne lapajoča banda smrkavcev… svašta!
mja, jst nekak ne oddajam neke avre avtoritete iz sebe in se moji poskusi zahtevanja miru ponavadi ne končajo preveč pozitivno. kvečjemu še bolj si pokvarim celotno izkušnjo, tako da sem raje nehala migat v to smer.
Hm, si zamudila In the Electric Mist,Wolke Neun, Sin Nombre in Fish Tank, zame zares odlične filme?
Prmejduš tič božji, veliko si zamudila!
Ej, ne boš verjela, ampak pri teh nekaj obiskih letos v kolosmeju, sem imel ali neverjetno srečo, ali pa so se stvari malo obrnile (termin je bil primetime btw.). Namreč, človek bi pričakoval, da se ob relativno mainstream filmu nagnete največji ološ, a klinc, ko ti pride ta ološ na zaprto projekcijo (namenjeno soustvarjalcem filma) in na filmske festivale (tud v Motovunu sem mogu parkrat posredovat protestno noto). Tko da sem že predlani obupal nad ‘intelektualno’ naravnanostjo’ obiskovalcev liffa. Fuckit. Najlepš je doma.
(S)Irena tvoj problem je nezmoznost koncentracije na film, katerga gres gledat. Rajse delaj na tem, kot pa da se ukvarjas z okolico in isces ljudi, ki imajo podobne probleme. Teh bo zmeraj toliko, da potesis svojo “zeljo po nezadovoljstvu”.
a misliš, da tega ne bi naredila, če bi bilo mogoče? če si se sam sposoben osredotočit na film, medtem ko s perifernim vidom loviš podplate 15 cm stran od svoje glave, potem ti čestitam.
Ja … mogoče se znam v kakšnem trenutku postaviti tudi na drugo stran. Priletna gospa, ki mi je po tem, ko sem fantu na uho prišepnila 1 samcat stavek (ki ni bil nespodobno povabilo, ampak nekaj v zvezi s prizorom), glasno očitala: ” A vama je dolgčas?!!” je očitno zelo napeta med gledanjem in ji priporočam, naj se malo sprosti, morda bo lažje sledila filmu.
še dobro, da ne težim za en zašepetan stavek.
Heh, ravno v nedeljo, ko sem gledal Sin Nombre, je mel nekdo noge zadaj na mojem naslonjalu za roke in sem ga enkrat malo ruknil, vendar me ni pretirano zmotilo, rekel sem si fajn, razkomotil se je, in sem gledal naprej.
Zmeri bo neki k te bo zmotil, ce ne noge, kokice, ce ne kokice, smrklji, ce ne smrklji mobiteli, uf, kaj ce obstajajo ljudje, ki hodijo v kino samo zato, da delajo brezvezne motnje in s tem upajo, da bodo koga zmotili? Point je, da prides v kino gledat film in ga gledas in pades not. To je to.
se popolnoma strinjam - point je, da pridem v kino in gledam film in ga gledam in ne morem past not, če se zraven nepričakovano znajdem še na mobitelnem light showu, sredi telovadbe ali razprave.
poanta kina je (vsaj včasih bila) v tem, da se s takimi stvarmi niti ne bi smela ubadat. če bi lahko ignorirala vsakršne zunanje motnje, potem bi gledala film sredi mestnega vrveža na prenosnem čemerkoli že.
OK, ce te tok moti, pa probi sedet cist na robu, tvoj fant pa zraven tebe, tko mas najmanj moznosti, da ti kdo z mobitelom svetlika v obraz + manj moznosti da ti kdo z nogami serje za hrbtom. Evo
torej, ker zahtevam nekaj, kar bi moralo biti samoumevno, sem prisiljena na gledanje na platno z leve ali desne pozicije?
ne se razpištolit, malo hecam
Hehe, mislm da so nasi kinematografi narejeni bolj za desno stran dvorane
ampak vseeno, zelim ti cim manj motenj, ce se bos se odlocila za kak ogled v kinu.
od kdaj se pa v kino dvorane hodi GLEDATI film ???
včasih smo se hodili mečkat
mi smo bolj napredni, pa smo se mečkali v avtu
Odkar je toliko različnih motenj sploh ne hodim več v kino. Sem potem slabe volje, da sm dala 5€ za 2 uri živciranja…
Sem pa sama doživela naslednje: dve punci sta med eno predstavo imeli piknik! Mama jima je očitno zapakirala vse kar je našla v hladilniku v najbolj šumeče vrečke na tem svetu, da bubici nista umrli od lakote v tistih slabih dveh urah.
Enkat drugič pa je gospa zraven mene med filmom štrikala!!! Klik-klik-klik—klik-klik CEL film!
Aja pa mularija je enkrat v koloseju zraven mene pljuvala na gledlce spredaj…no, dokler ni prišel en precej močnoizgledajoč gospod ki je mulca ”okrog kepe”
http://www.youtube.com/watch?v=6pVQ9Q-AfRc
se popolnoma strinjam, moji otroci vedno zavijajo z očmi, ker jim težim zaradi kokic in kokakole - pa so otroci. In presenetljivo, med predstavami, ki jih obiskujem z njimi (večinoma so to risanke), ni telefonov in pogovarjanja, le tu in tam kakšno vprašanje od kakšnega malčka, pa na WC se hodi malo več. In smeh je običajno bolj glasen. Res pa je, da je dvorana kar precej usrana od kokic na koncu.
Povsem drugo je pa pri odraslih filmih, še posebej, če je v dvorani kakšna srednješolska mladež. Predvsem telefonski light-show je grozen.
In jaz bi hrano v kinih prepovedala.