Irena Sirena

(Ne)potrebne novice tedna:

• Ta teden same nepretresljive bejbi novice. Diego Luna pričakuje drugega otroka (z ženo Camilo ima že 17-mesečnega Jeronima), James McAvoy pričakuje prvega, Will Ferrell pa je dobil tretjega tamalega (ime mu je Axel).
• Mož Brittany Murphy po novem trdi, da je za igralkino smrt kriv studio Warner Bros., ker naj bi nekaj tednov pred tem odpovedali sodelovanje z njo pri nadaljevanju filma Happy Feet. Ona je pa menda samo čakala naslednji projekt, ki bi oživil njeno kariero …
• J.D. Salinger is no more. Predvidljiva razprodaja njegove zasebnosti in potencialnih še neizdanih del mi je že vnaprej ogabna.

Glasbena podlaga tedna:

• Cassandra Wilson, Fragile. On and on the rain will fall …

Kulinarična dobrota tedna:

• Mafin, tokrat s čokolado in marcipanom. Nisem se mogla upreti in sem skušala marcipan še enkrat napiti z rumom, pa ni šlo preveč dobro. Rada imam alkoholiziran marcipan. Mafini so bili sicer kar okej; marcipana se ni ne vem kako zelo čutilo, pa se mi zdi, da ga je bilo kar veliko.

Ugotovitev tedna:

• Vedno znova ugotavljam, da poznam odločno preveč ljudi, ki berejo samo mojo tedensko diarejo in se iščejo v njej. That is kinda disturbing. After all, it’s all about me, me, me!
• Vzamem nazaj – raje imam tri dni čakajočo umazano posodo kot slabo umito.

Volja tedna:

• Razcepljena osebnost. Dvakrat podčrtano.
• I need a change. In tri kilograme poguma, prosim, hvala.
• I need to talk to somebody. To me redko prime. Temu primerno tudi ni primernega kandidata za dotični pogovor. Tuhtam lahko v nedogled, pa ne bo nič pomagalo. Tuhtam o vseh napačnih stvareh, medtem ko je pomembna samo ena. In odgovor že vem, ampak se ne morem pripraviti do reakcije nanj. Smešno je, kako se najprej z vsemi štirimi upiraš nečemu, potem pa se ne moreš več kar tako pobrati ven. No, saj ravno zato si se upiral, ker je bilo logično, da odhod ne bo lahek. Človek je tako smešna žival rutine … Bizaren občutek je, ko te je strah zapustiti določeno rutino, določene stvari, ki si jih navajen. Rada imam svojo organizacijo. In vedno me je strah sprememb, ampak vedno sem se navadila na njih. Oziroma na njihove posledice. Pa če je to dobro ali slabo. Enkrat za spremembo bi rada nehala razmišljati in začela reagirati. And I could do it. Z veseljem! Če le ne bi bili vpleteni še drugi ljudje. Nisem pripravljena na odgovornost, ki pride s tem. Sem precej neodgovoren človek. Še od sebe se znam umakniti, kot da se ne poznam.

Dilema tedna:

• Šla bi na neko zabavo, pa ne bi šla. Mislim, da je tudi bog povedal svoje (ta shitstorm zunaj ne more biti naključje). Ne vem, če hočem videti ljudi, ki jih nisem videla že deset let. Hočem videti samo enega človeka, pa še njega bi mogoče raje idealizirala in pustila v preteklosti, v nekem drugem življenju. To je huje kot highschool reunion. In res nisem pri volji za ugotavljanje, kdo je poročen, kdo je starš, razlaganje, kaj delam jaz in tako dalje. Tu ni prave poti – če slišim, da se nisem spremenila, je grozno, če slišim, da sem se čisto spremenila, mi tudi ni všeč. Ker v bistvu oboje velja, vse na svojih področjih. Ne vem, no, se mi res ljubi ukvarjati s tem? Morda so nekatere stvari v preteklosti zato, ker sodijo tja. In mene ljudje čisto preveč zmedujejo, da bi bil tale sprehod po preteklosti lahko mirno prebavljen.

Tečnost tedna:

• Tečno je, ko zelo dobro prepoznaš začetna navdušenja nad novim, pa si vseeno ne moreš pomagati, da te novost ne bi zapeljala. Negotovost in pričakovanje hkrati vznemirjata in vzbujata strah. Kaj pa vem, kaj je prav in narobe, I’m only human. And weak, very weak …
• Zadnje čase iz vseh revij in časnikov kukajo članki o krivdi in kako jo je potrebno poslati v tri krasne (v tri krasne? kako retro), ampak vsa krivda verjetno ni slaba, včasih je kompas. Kaj pa, če si nenehno v nekih ekstremih, ko je jeziček na kompasu ali popolnoma našponan ali pa sploh ne reagira, čeprav se situacija ni spremenila? Rada bi bila človek, ki vedno ve, kaj mora narediti. Ki ne dojema vsega tako teatralno. Ki ne spreminja svojega počutja iz dneva v dan in z njim tudi tisto, kar hoče in česar noče. Ki nima strahu pred negotovostjo, pred neorganizirano prihodnostjo, pred spremembami. Ki skoči. Ne morem skakati, če ostali ostanejo na tleh. Krivda? Ne vem, zakaj vedno mislim, da moram poskrbeti za vse, kot da ljudje ne bi znali skrbeti zase. Kot da se bo brez mene svet ustavil. Nikoli se ni in nikoli se ne bo. Je to res tako težko razumeti tudi v vsakdanjem delovanju?
• Menda obstajajo ljudje, ki radi prčkajo po novih mobitelih in urejajo stvari na novo. En se lahko zglasi pri meni in mi razloži, zakaj mobitel in računalnik nočeta komunicirati med sabo (razen prek bluetootha), zakaj so vse številke v imeniku podvojene (sirijusli!) in zakaj za vraga sem šla kupovati touch screen sredi zime?!
• Izbiranje nove melodije za zvonec na mobitelu je izjemno dolgotrajno in neprijetno delo. Da ne omenjam, da že dva dneva iščem eno točno določeno fotografijo Marilyn Monroe, ki sem jo imela za ozadje že prej, ampak je po dveh letih seveda ne najdem več v računalniku. Z novimi telefoni je res sam hudič.