Independence day revisited
24.07.2010Pravzaprav je logično – če se zjutraj še pred sedmo na avtobusu nastavljaš soncu in strmiš visoko nad strehe hiš, v nebo, s slušalkami v ušesih in polnasmeškom na obrazu, potem se bo dan končal drugače. Pri meni je vedno tako. Optimističen začetek nikoli ne pomeni nič dobrega. Pogosto deluje tudi v obratno smer. Smejoč začetek s smejočo glasbo je devet ur kasneje jemal svoj konec z jezno glasbo v ušesih in ohlajanju na 34 stopinjah. Da, glavo se lahko ohladi tudi na vročini.
V bistvu ne razumem. Jaz imam polno obsesij in hrepenenj. Šur, nekatera minejo zelo hitro, a vseeno – imam jih. Zasedajo moje misli in rišejo barve mojemu vsakdanu, včasih sive, včasih pisane. In ja, včasih me obremenjujejo. Zaradi drugih ljudi prilagajam svoj urnik in svojo pot. Zaradi drugih ljudi in zaradi sebe. Ker nekaj hočem. In ko nekaj hočem … se začnejo male obsesije in hrepenenja.
Ne vem, mene ljudje zanimajo. Zelo. Postavljam vprašanja in podvprašanja. Zanimiv mi je način, kako si popravijo lase, kako se smejijo, kako njihov obraz izgleda iz profila, kako kadijo, kako živčno gladijo členek mezinca in kako hodijo. Vedno znova. Zanima me, kaj se jim zdi smešno, na kakšen način mešajo kavo in kako hitro odprejo dežnik, ko začutijo kaplje. In ko mi je nekdo všeč, se vse to le še potencira in splošno zanimanje za vse postane zanimanje za vse v globino. In zato imam pogosto težave s kompleksi o lastni nezanimivosti – ker mene zanima vse pač pričakujem (pa čeprav vem, da je to povsem nerazumno), da tudi druge zanima precej stvari. Pa jih ne. Še ljudje, ki sem jim menda všeč, nimajo dejanskega interesa. Ne v razsežnosti, ki sem jih sposobna jaz. Nihče si nikoli ne zapomni ničesar. Nihče nikoli ne opazi ničesar, razen mogoče stvari, zaradi katerih mi je nerodno. Po trikrat govorim iste zadeve. Včasih se mi niti ne ljubi. Mogoče zato pišem blog, ker kompenziram pomanjkanje pozornosti. Hočem vse in še več. In resno se ne morem več ukvarjati z ljudmi, za katere obstajam samo tistih petnajst sekund dokler me gledajo v oči. Ali v joške. Ne ljubi se mi. Dobra sem v preusmerjanju pozornosti, ampak v bistvu to niti ni težka veščina, saj večina ljudi v tujih očeh tako ali tako išče oder za svoje predstave. Pustim jim, da se igrajo. Sama sem si kriva. Včasih je misel na to, da nekdo morda goji kakšno mini obsesijo do tebe tako mamljiva, da ji malce, samo malo pustiš na plano. Ampak v bistvu ne gre zate, gre za njih. Na skupnem kosilo še vedno govorijo le oni, komaj spravijo skupaj kakšno zrno iskrenega interesa ali pa se bolj slabo pretvarjajo, da te poslušajo; ne vem, kaj je huje. Verjetno slednje. Manj iluzij pusti. In neposlušanje se vedno vrača in vrača, če ne prej pa takrat, ko petič govoriš isto stvar ali pa pričakuješ, upaš, da bo nekdo opazil kaj, na kar si ga tako ali drugače opozoril. Hja. Tough luck.
Pozornost je smešna stvar, ki je ne moreš hliniti. Lahko bezaš in drezaš v človeka kolikor hočeš, a to še ni pozornost. Lahko nekoga sedemtisočkrat vprašaš, kaj je narobe ali česa si želi, pa to še ne izkazuje skrbi. Lahko objemaš človeka tako močno, da ne more dihati, pa to še ne pomeni, da ga imaš zato kaj bolj rad. Ljubezen je nekaj, kar čutiš brez dotika in pozornost je nekaj, kar te objema v drobni meri na drobne načine. Vidno nevidno.
Nekateri ljudje so seveda bolj izurjeni, po naravi bolj pozorni od drugih. Zapomnijo si marsikaj, ker je to v njihovi naravi. Ampak ne vem, če sem že kdaj čutila tisto dejansko pristno pozornost, ki je tam zgolj in samo zaradi tebe in ne na primer zaradi tega, kako se nekdo počuti ob tebi. Tisto pomembnost, ki ti jo nekdo namenja. Samo tebi, ker pač si ti. You can’t fake it. Ampak nenazadnje je vse seveda lahko le v moji glavi. Nič novega. In nič ne pomaga.
V bistvu sem hotela samo nekaj prerešetati in se dokončno odločiti. Da lahko še enkrat več izrečem svojo neodvisnost in neham s tem sranjem, z obremenjevanjem z ljudmi, ki mislijo druge stvari. Ni vredno, res ne. In moram nehati. Zato bom sedela zraven praznega sedeža, ker nič drugega ne bi prenesla. Nisem več pri volji za to igro, za obremenjevanje za prazen nič, saj znajo ljudje čisto dobro poskrbeti zase in se verjetno sploh ne sprašujejo, kaj nameravam jaz. Jaz … delim nasmehe, delim poglede. Ne delim več misli. In ne nosim več mesa na pladnju v upanju, da bi kdo hotel vzeti kakšen kos. Sedaj, takoj; ne potem, ko že začne smrdeti.
Ja. Neodvisnost. Ne iščem, ne rabim. Imam vse, kar potrebujem. Zase. Jebeš prilagajanje, jebeš nastavljanje. Adijo, gospod počasni; adijo, gospod brezbrižni; in adijo, gospod samopomembni … Iceberg mode on; nastavljam se le še soncu. Nihče razen žarkov tako ali tako noče in niti nikoli ne bo prišel naproti.
And it’s ok.
Se podpišem pod čisto vse, sploh danes, ko zopet čakam, če mu bo mogoče zneslo prit naokoli…. Hm in tudi jaz bi morala pospraviti svoj pladenj…. Hvala za vzpodbudo!!!!
♥
čakam, da pride spet desna opcija na oblast in uvede davek na samce/samice
jebeš levičarje, ki me bodo ocurili zato, ker sem naredil bodočim davkoplačevalcem prostor, kjer se bodo lahko razmnoževali
hvala, da si napisala svoje misli, z vsem se namrec popolnoma strinjam (kot bi skocila v mojo glavo in ubesedila moje misli). pospravljam pladenj.
zelo lepo napisano.
my thought exactly ..
zaradi takih zapisov te obožujem
no pa zaradi red carpeta oskarjev 
ok, berem itak vsak dan, ampak taki zapisi, v katerih se pa prav najdem mi pa polepšajo dan.
I’ll be sending good vibes your way today.
:*
Hvala, ker si me spravila v dvom, da sem na pravi poti, ki mi pravi, da so izvor vsega trpljenja prav obsesije in hrepenenja. Sem jim že davno dal slovo v slogu prirejene znane Prešernove – “Sem dolgo hrepenel in se bal, slovo sem hrepenenju, strahu dal; srce je prazno, srečno ni, nazaj si hrepenenje in strah želi.
Stoneface mode on … and goodbye …
Eyes.
‘V bistvu sem hotela samo nekaj prerešetati in se dokončno odločiti. Da lahko še enkrat več izrečem svojo neodvisnost in neham s tem sranjem, z obremenjevanjem z ljudmi, ki mislijo druge stvari. Ni vredno, res ne. In moram nehati. Zato bom sedela zraven praznega sedeža, ker nič drugega ne bi prenesla. Nisem več pri volji za to igro, za obremenjevanje za prazen nič, saj znajo ljudje čisto dobro poskrbeti zase in se verjetno sploh ne sprašujejo, kaj nameravam jaz. Jaz … delim nasmehe, delim poglede. Ne delim več misli. In ne nosim več mesa na pladnju v upanju, da bi kdo hotel vzeti kakšen kos. Sedaj, takoj; ne potem, ko že začne smrdeti.
Ja. Neodvisnost. Ne iščem, ne rabim. Imam vse, kar potrebujem. Zase. Jebeš prilagajanje, jebeš nastavljanje. Adijo, gospod počasni; adijo, gospod brezbrižni; in adijo, gospod samopomembni … Iceberg mode on; nastavljam se le še soncu. Nihče razen žarkov tako ali tako noče in niti nikoli ne bo prišel naproti.
And it’s ok.’
The New Millenium algorithm (=social virus).
http://bit.ly/4tRhgd
“In ko nekaj hočem … se začnejo male obsesije in hrepenenja.”
Kar nekaj škorpijončka mora biti v tebi. Večkrat se mi to zazdi.
To zapiranje je tako postalo popularno v današnjem času, da me zmrazi. Kam nas to pelje? Vsak za svojim kompom, sam, ‘vesel’,…
Meni res ni jasno. In pol še zgornji komentatorji vsi ploskajo Ireni…čemu? Zombijo moji…lahko imate ne vem kake gadgete, oh in sploh avtke, pa še ne vem kaj,…Živali smo…a vam to ni jasno…nismo gadgeti, aplikacije, kaki iceberg face, kaki stone face…ne moremo se izklopit…stvari bruhnejo na dan prej ali slej.
‘Nihče razen žarkov tako ali tako noče in niti nikoli ne bo prišel naproti.’
OMG
Pa dej no! Zakaj take neumnosti pišeš?
@irena:
Zanimiv kontrast obeh fotografij. Kako si (se?) posnela drugo fotko? Any photoshop?
(Smoger je že zdavnaj presegel stopnjo najedanja in dolgočasnosti Top Shop reklam. Dokazano.)
Na drugi fotki je slikala njen odsev v avtobusu.
Meni zgleda druga fotka kot da je šla z vlakom do Vladivostoka in pol jo je nekdo fotkal (proti koncu potovanja) na hodniku (vlaka). Zunaj pa se je lih pripravljala nevihta.
Meni je druga fotka všeč, ker na prvi pogled izgleda, kot da ima dvignjene roke in nato prepletene prste, pa ne v smilsu jutranjega pretegovanja, pač pa “reach to the sky”.
Igra svetlobe, kjut je, no. In ti učki.
omg, cela razprava, zdej že ne morem povedat, kje in kako je nastala, ker bom uničila vso romantiko
Oči, itak. Sam, al mam monitor umazan al sem slep…rok ne vidim…bolj dve beli fleki.
(Smoger’s najedanje and flood mode status: ON)
… word …