Irena Sirena

Če sem se prejšnji teden (ali pred dvema tednoma, karkoli) hvalila, da sem preživela Srbski film, se lahko danes pohvalim, da sem preživela 4 ure in 20 minut trajajočo opero, heh. V bistvu niti ni bilo tako naporno, kot bi si človek mislil (pa ne zaradi opere, ampak zaradi štiriurnega sedenja na ne ravno najboljših sedežih Gallusove dvorane Cankarjevega doma). S pomočjo dveh odmorov je tazadnja preživela, pomagalo pa je seveda tudi to, da zraven mene ni bilo nikogar, po drugem odmoru pa je izginil še sosed na levi. Saj bi se pohvalila, da sem imela očitno srečo s sosedi, a žal sem sedela v neposredni bližini Mance Košir, ki resnično ne zna biti tiho. No, sosed jo je parkrat grdo pogledal in neodabravajoče pocmokal, kar je dokaj zaleglo, po drugem odmoru sem morala pa pač jaz prevzeti njegovo štafeto. Brez cmokanja. Živim v iluziji, da bodo moteči ljudje svojo motečnost dojeli že s tem, da se obrnem in pogledam, od kje prihaja motnja.

Kakorkoli že, Festival Ljubljana me je prijazno povabil na opero Žena brez sence v izvedbi Mariinskega gledališča iz Sankt Peterburga, ki si je sicer zagotovo ne bi ogledala. Moj proračun za letošnji festival je namreč že presežen. Posedli so me na super sedež na prvem balkonu, ki ga sicer vidim redko, saj še vedno raje izbiram sedeže v parterju, a mislim, da se bo to kmalu spremenilo. Moji zadržki pred sedenjem na balkonu so namreč povsem neosnovani. Sploh včeraj se je res splačalo sedeti tam, saj so dele opere odpeli tudi pevci na drugem balkonu ter na hodniku prvega balkona, kar je poskrbelo za svojevrstno akustično izkušnjo. Opera sama me je – priznam – prvo tretjino precej dolgočasila. Kar oči so mi padale skupaj, kar se mi verjetno ni zgodilo že vse od poznopopoldanskega sedenja v najbolj neudobni predavalnici Filozofske fakultete, ko so mi prav tako iz povsem nerazumljivega razloga oči nehale služiti. Pa sploh nisem bila zaspana, pol ure kasneje sem bila spet sveža kot rožica! Grozno je to.

No, po prvem odmoru in poštenem odmerku svežega zraka (in še bolj poštenem odmerku nagledanih damskih obuval) sem prišla k sebi in drugi del me je veliko bolj pritegnil. Če sem prvo tretjino skoraj spala ter drugo tretjino opazovala z neprizadetim zanimanjem, me je zadnja tretjina povsem potegnila vase. Ne vem, mogoče sem pač počasna, heh, ampak še nikoli se mi ni zgodilo, da bi pri isti operi na začetku skoraj kinkala, na koncu pa skoraj jokala. Res, prav solzne oči sem dobila. Padam na bombastično glasbo (dirigiral je Valerij Gergijev, s katerim imava naslednji teden še en zmenek) in tudi pevci so bili res odlični. Smešno je, da so se mravljinci po mojem telesu prvič prehodili takrat, ko pevka sploh ni pela, ampak pravzaprav vpila (ja, je razlika, ne bodite nesramni do opernih pevcev, heh). Bolj kot scena sama je bilo sicer zanimivo igranje z lučjo in projekcije na prosojno platno, enkrat za spremembo pa me v Gallusovi dvorani tudi ni zeblo. In to skoraj do konca. Pol ure pred koncem je bil že čas za jopico, ampak sem bila preveč zaposlena s padanjem v oder.

Lepo je bilo. Prvi del se mi še vedno zdi obupno preveč razvlečen, ampak konec je pustil dovolj dober vtis, da sem prijetno zadovoljna. Okej, “dovolj dober” ne zveni dovolj dobro. V bistvu je bil finiš noro dober. Le stoječih ovacij spet nisem doživela, očitno sem strup za njih. Parter je vstal, balkon pa ne. Ironično so bili ravno na prvem balkonu vsi pomembneži z direktorjem Festivala Ljubljana Darkom Brlekom in ministrico Širco na čelu. In polno gospodarstvenikov, seveda. Sicer je bilo med občinstvom veliko Italijanov, Nemcev in tudi Rusov, nadvse pa sem bila presenečena nad količino večernih in koktajl oblek v spremljavi nekaterih res dobrih opetkanih čevljev. Starejše gospe so bile seveda v kostimih, dame v tisti nedoločljivi (zanalašč in zares) starosti nad 40 pa so v elegantnih malih črnih oblekah (jaz jim rečem Rašica obleke), kraljevale nad vsemi mlajšimi puncami. Uh, videla sem tudi dve odlični kimono obleki! Seveda je bila boljša tista na 40+ dami in že vidim, da bom sedaj neuspešno iskala kaj podobnega.

V glavnem, štiri ure zvenijo huje v teoriji kot v praksi. Danes bodo opero ponovili in sodeč po včerajšnji zasedenosti dvorane mora biti na voljo še dovolj vstopnic za sedeže levo in desno na prvem balkonu ter predvsem drugem. No, pa tudi v parterju je bilo pri tistih sedežih ob strani dovolj prostora. Navsezadnje karte za parter in prvi balkon stanejo od 79 do 89 evrov, na drugem balkonu pa se najde celo nekaj za 59 evrov. Ko človek pomisli, da je to vstopnica, za katero dobi štiriurni rezultat praktično vseživljenjskega dela in talenta množice glasbenikov (pa še ostalih, ki so postavljali zadevo na oder), se to ne zdi veliko. A ko človek pomisli na svoj proračun, se zdi zelo veliko. O tem, za kaj je komu škoda ali ne škoda denarja, sem pa že pisala, zato ne bom še enkrat. Jaz sem le vesela, da si lahko kakšno edinstveno uprizoritev ogledam tudi s pomočjo “sponzorjev”. God knows, kako se mi sicer upira prosjačenje za zastonjske karte, heh.