Irena Sirena

Pravzaprav je bilo kar smešno. Najprej relativno umirjene Bafte, potem pa še skok v nič kaj umirjeno “praznovanje glasbe”, kot povabljenci in organizatorji pravijo Grammyjem. Da bo največ pozornosti namenjeno Whitney Houston, je bilo jasno že prej, ampak čisto sem pozabila, kakšna bizarka v malem so rdeče preproge pred takšnimi podelitvami, če jih ne gledaš samo na fotkah. Mislim, da so o svojih osebnih spominih na Whitney vprašali čisto vse, tudi Kings of Leon in Paris Hilton. Manjša, kot je bila zvezda, bolj je bila povezana s Houstonovo; vprašanja o njej so se vrinila tam nekam med vzajemnim lezenjem v tazadnjo in komentiranjem obleke in če ne bi bilo Whitney, potem 90 odstotkov današnjih pop pevk očitno sploh nikoli ne bi začelo s petjem. Saj ne rečem, gospa je bila pomembna, dogodek je bil svež, ampak vse skupaj je bilo tako naravno kot manikura a la louboutin gospodične Adele. Ta je bila sicer velika zmagovalka, domov je odnesla šest gramofončkov in ne vem če je bila že kdaj videti tako dobro kot na podelitvi grammyjev; operacije glasilk očitno delajo čudeže. No, pa nova barva las in rdeča šminka, o kateri na koncu ni bilo več sledu.

Zdržala sem celo do molitve za Whitney Houston, ko je vsa dvorana dejansko sklonila glave in in se pridružila nagovarjanju boga. Včasih se kot nevernik počutim kot nekdo, ki je pozabil dobiti svoj odmerek droge in mu ni jasno, zakaj vsi mirno sodelujejo pri teh ritualih. Da je volk sit in koza cela? Ne vem, molitve sodijo v cerkev in k vsakemu posamezniku, ki se za to odloči; pri tisti na grammyjih sem se še jaz počutila kot da bi me napadli iz zasede, pa sploh nisem bila tam. Kljub očitno globoki vernosti vseh prisotnih pa nikogar ni kaj bistveno zmotil papež, ki ga je s seboj pripeljala rdeča kapica Nicki Minaj. Lani Gagino jajce, letos Nickijin papež. Krasno. Ridiculous. Fucking ridiculous.

In potem sem raje ugasnila televizor in šla spat, kar sicer ni nič pomagalo pri današnjem občutku povoženosti, a vsesplošna mešanica gagaizacije in patetike je bila preveč trapasta celo zame. Naknadno sem si ogledala še par nastopov, tudi Jennifer Hudson, ki seveda ni razočarala (I Will Always Love You mi gre pošteno na živce, a cenim njen glas in to, da ni pela karaok, ampak je zavila malo po svoje), tudi Adele še vedno zmore peti in Nicki ne štekam niti ko njena zgodba s papežem pride v kontekst. Trapasto je. Veliko bolj kot tisti sredinec od M.I.A. na Superbovli.