Irena Sirena

(Ne)potrebne novice tedna:

• Kourtney Kardashian pričakuje hčerko. To je tista, ki hodi z ameriškim psihotom (Scott Disick). Ja, priznam, Kardashiani so my guilty pleasure.
• In ko smo že ravno pri dojenčkih – zakonca Novak sta dobila Viljema, Činč pa Noela. Ja. Daša Podržaj (žena od Hrvatiča) pa verjetno sodi še v prejšnji teden, ona ima Krisa. Ker sta hotela malemu dati ime, ki bi ga razumeli tudi tujci, seveda. Prvo kot prvo, kaj ti to pomaga, če se pišeš Hrvatič in drugo kot drugo, kako globoko se še lahko priklonimo tujini?
• Sploh nisem vedela, da je bil Gerard Butler v rehabu. No, zdaj je ven.

Glasbena podlaga tedna:

• Björk & Thom Yorke, I’ve Seen it All. Tista pesem iz filma Dancer in the Dark. Te dni se mi spet posluša Björk v kombinaciji s Portishead.

Kulinarična pregreha tedna:

• Jep, spet suši. Vsakič, ko sem v Sušimami, imajo nove krožnike. In povsem nenamensko sem z ribami ujela pepelnično sredo, heh. In, če lahko še nekaj priznam, prvič sem pojedla celoten obrok s palčkami. Ja, sem en izmed tistih, ki se bolj slabo privajajo na palčke. Pri sušiju še gre, ker je tako kompakten.

Dejstvo tedna:

• Jaz sem “why can’t we all just get along” oseba. Včasih še preveč.
• V bistvu ne morem nikomur v resnici povedati, kaj točno me teži, ker levji del mojih problemov ponavadi tiči v interakciji z drugimi. Vsemi drugimi. In potem so vsi užaljeni, ker niso izjeme. Kar je normalno. Saj smo samo ljudje.
• Od vseh oblik jokanja tistega po telefonu sovražim skoraj toliko kot tistega v javnosti, pred neznanci.

Tečnost tedna:

• Uh, res imam težave s predčasnim odhodom z zabave, pa čeprav nič, kar uskladim sama s sabo, ne more biti predčasno. No, v bistvu nimam težav s tem, ampak že z dobro znanimi občutki krivde iz poglavja ugajanja ljudem. Kdaj točno prideš do točke, ko to teorijo dokončno preneseš v prakso in brez pomisleka ugajaš samo še sebi? V mejah normale, seveda, moja svoboda se vseeno konča tam, kjer se tuja začne.
• Ljudje, ki bi klepetali medtem, ko skušaš delati. Stop. Just stop. In ne, ne bom delala s slušalkami na ušesih samo zato, ker ljudje nimajo občutka za to, kdaj imaš čas sodelovati v njihovih pogovorih in kdaj ga nimaš.
• End of an era. Mene take stvari pahnejo v precej melanholično počutje in razmišljanje. In vse tisto nakladanje o tem, da je vsak konec samo začetek nečesa novega, ne pomagajo prav nič. Resno, a je to sploh že kdaj komu pomagalo? No, mogoče tistim, ki imajo pravi pogled na svet. Tega nikoli nisem mogla ujeti.
• Politika temelji na ljudeh, ki svoja načela prodajajo za lastne ambicije in iz strahu. Ravno nenačelni ljudje pa ironično sploh ne bi smeli biti na nobenem položaju.

Ugotovitev tedna:

• Žrtvovanje najšibkejšega člena za lastno preživetje zveni logično, ni pa preveč častno, kajne? Nenazadnje si vreden ravno toliko kot svoj najbolj ranljivi del. Če ga boš odstranil namesto zaščitil, očitno nisi vreden nič.
• Mislim, da imam težavo z nasveti drugih ljudi o zadevah, ki se tičejo mene. Ne vem, če obstaja način, kako mi svetovati, da jaz tega ne bi sprejela kot pokroviteljstvo. Ne vem točno, kaj naj naredim glede tega. Ne morem vedno vsega prespati. Še najbolj smešno pa je, da je na koncu moj odziv še vedno odvisen od splošnega počutja tisti trenutek in od elektrike v zraku.
• Objemanje je kul. Spreminjam se v hugging person. Groza. Samo še to moram ugotoviti, kako puncam uspe ves dan dišati kot da so ravnokar stopile izpod tuša, pa sem na konju (čeprav se je načeloma itak bolje objemati z moškimi, širokoplečnatost nudi boljšo oporo, heh).

Bedastoča tedna:

• Ljudem, ki se radi objemajo, manjka intime. Aja, in penis lahko reši vse ženske težave. Na internetu človek pobere svašta bedastoče, v resničnem življenju je lažje vzpostaviti filter. Male življenjske tragike.

Vprašanje tedna:

• A odrasli in zaposleni bullyji so moberji?