Irena Sirena

Naporno je bilo. In še bo. Ema je rahlo uničila moj režim zgodnjega lezenja v posteljo in vstajanja ob 2. uri zjutraj, pol ure pred podelitvijo Oskarjev. In smešno, izbor med šestimi skladbami so uspeli zavleči prek dveh ur in pol, čeprav je bilo vse skupaj tako zelo predvidljivo, da bolj ne bi moglo biti. Žirija je zaradi svojega favoriziranja celoten superüberfinale, ali kaj je že to bilo, spremenila v boj super simpatičnih, oh in sploh posebnih dvojčic proti dolgočasni in navadni Evi Boto. Posebno proti navadnemu. Edinstveno proti že videnemu. Pisano proti bež. Energija proti vokalu. Takoj, ko je vse skupaj postalo boj med tema dvema poloma, je bilo očitno, da bo zmagala bež. Večina ljudi je vendar bež (ali se vsaj boji tega, da bi bili bež) in glasovanje za Evo je potrdilo to, da niso bež. Ja, malo filozofiram, ampak meni je logično. In z bež ni nič narobe, mimogrede. Zaradi mene lahko dvojčici z drugouvrščeno pesmijo pošljemo naslednje leto, pa rešimo ves problem konstantnega jokanja za srebrno medaljo, ampak ja, to verjetno ni v skladu s pravili Eurosonga.

Glasovala nisem, ker nisem navijala za nobeno pesem ali izvajalko; dejansko mi je glede na to, kaj je bilo na izbiro, precej vseeno, kaj pošljemo v Baku. Osebno nisem preveč naklonjena gagaizaciji glasbe, prav tak ne maram, da se ljudem očita pomanjkanje osebnosti, ampak nič od tega me ne gane dovolj, da bi dvignila telefon.

Vseeno me je danes nasmejala izjava članice žirije Tine Marinšek, da jo “malo zbode, da avtor ni Slovenec, kot da ne znamo sami nečesa narediti”, medtem ko je sama preferirala pesem Konichiwa. Torej, tuji avtor je no-go, slovenski s tujim naslovom pa je okej? In da ne bo pomote, resnično mi je vseeno, le ta logika mi je … nelogična. Navsezadnje gre pa tako ali tako za Eurosong, kjer smo se v zadnjih letih vedno predstavljali v angleščini, tako da tega svetohlinstva res ne razumem. Itak podpiram idejo, da bi se na tekmovanju predstavljali v slovenščini. Mislim, koga briga zmaga? Kaj če bi raje predstavljali svojo državo, jezik? No, sicer pa itak podpiram, da bi se na Eurosong vrnil orkester in petje izključno v živo, ampak vem, preveč romantično gledam na zadevo, ki je postala nek glasbeni sejem v najbolj pogrošnem pomenu.

Enivej. Predvidljivost se je letos držala tudi Oskarjev, ki so se začeli štiri ure po Emi. Letos so za voditeljsko vlogo znova angažirali Billyja Crystala in bilo je, kot da nikoli ne bi odšel. Se zdijo tisti kolaži filmov, ko voditelj skače iz ene sceno v drugo, sploh še komu zabavni? No, verjetno so lahko, ampak ti res niso bili. Billy je poskrbel bolj za muzanje kot smejanje in na žalost tudi po obveznem pevskem delu o posameznih nominirancih za najboljši celovečerec retro občutek ni zapustil sobe, samo poslabšal se je. Treba je priznati, da so celotno podelitev izpeljali dokaj hitro in tekoče, trajala je tri ure in deset minut (ja, to je malo).

Najbolj me je pravzaprav zmotil Billy, ki je deloval kot da ni v najboljši formi in je nekako izzvenel, res je deloval kot da je vskočil v zadnjem trenutku, še bolj pa mi gre na živce konstantno opevanje “filmske magije” in tega, kako se nas filmi dotaknejo, nas spremenijo. Saj je kul, ampak vsakih deset minut, c’mon! Takšne zadeve zelo hitro izpadejo nadležno in arogantno. In če smo čisto iskreni, sta se mi pri celotni podelitvi – kar se tiče vodenja, ne nagrajencev – zdeli še najbolj zanimivi dve direktni omembi milijonskega posla v luči realnih razmer. Eno je izustil Billy, drugo Chris Rock (ki je primerjal dejansko težke poklice s tistim, ki se mu zdi najlažji, pa še milijon ti plačajo zanj – s posojanjem glasu za animirane filme). “Tonight, enjoy yourself, because nothing can take the sting out of the world’s economic problems like watching millionaires present each other with gold statues,” pa je Billyjeva najboljša izjava. Všeč mi je, če se ne pretvarjamo na teh zadevah.

Pa zmagovalci? Izjemno sem vesela za Jeana Dujardina, sploh zato, ker me je bilo strah, da bo zmagal George Clooney. Oprostite, pri njegovi vlogi v Descendants ne vidim nobenega resnega presežka, razen če si pod presežek predstavljamo to, da je menda najbolj seksi večno neulovljivi samec uspešno upodobil prevaranega moža, kar se Hollywoodu očitno zdi nemogoče. Dober je bil, ampak ne pretiravajmo. Najbolj zaslužen zmagovalec bi bil seveda Gary Oldman, a res mu ne bi dala Oskarja za vlogo v Tinker Tailor Soldier Spy samo zato, ker mu delajo krivico že vse od Sid and Nancy (1986) dalje. In mimogrede, oskar za Francoza in francoski film (pa čeprav je imel zraven prste tudi Harvey) se v luči tega, da francoska kinematografija cveti, zdi zelo nenaključen.

Meryl Streep tako ali tako vsi privoščijo oskarja; ženska je res najbližje igralski monarhiji, kar jo je. Njen zahvalni govor mi je verjetno tudi najljubši, iskreno šokirana je bila videti. Octavia in gospod Plummer sta bila vsak po svoje ganljiva in zelo predvidljiva zmagovalca, zakaj točno bi si rada dala Spencerjeva popraviti oprsje in ne zob, pa ne vem. Saj ne rečem, nehollywoodski zobje znajo biti skoraj osvežujoči; kar nekaj včeraj razkazanih popolnih nasmeškov bi si zaslužilo oskarja za posebne učinke. Aja, in tista kozlarija, ki jo je izvedel Sacha Baron Cohen, je dokazala, da tip res nima nič več za povedati. In ko šov ukrade debatiranje o dekolteju Jennifer Lopez in predvsem Angelinina noga, veš, da ta pač ni mogel biti preveč razburljiv. Komaj čakam naval poziranja a la Angelina! Res je bila malo komična.