Irena Sirena

Po drugem dnevu Philipsovega tedna mode me je zasledovala le ena misel – da so mladi talenti prekosili že uveljavljena imena. Končni občutek po torkovih sklopih modnih revij pač ni bil preveč dober, pa ne samo zaradi konfuzne revije Maje Ferme, ki je med predstavljanjem luksuznih oblačil, primernih za glamurozne dogodke (beri: za rich bitch na jahti) med Depeche Mode v glasbeni podlagi vtaknila nekaj izjav očitno resničnih ljudi o stanju v državi – o zakoniku in revščini. Moda in družbeni komentar sploh nista nov parček, ampak prej stara znanca, a politično noto se da v modni izraz vpeljati veliko bolje, kot pa je to naredila Fermejeva. Tiste ponesrečeno narejene prekinitve glasbe med korakanjem visokih škornjev, enkrat na svetlečih rock puncah, drugič na porednih damah s čajanke, niso bile povezane z ničemer, še posebno pa niso bile noben posrednik ali vezni člen med modo in družbeno kritičnostjo. Bilo je samo … neposrečeno. Awkward.

Karkoli že, čeprav je Fermejeva malo ukradla šov (na žalost iz vseh napačnih razlogov), so bili del njega tudi drugi. Mehka in neukročena Aleksandra Brlan, ki je na modno pisto pripeljala alstarke in balerinke ter zaradi Riders on the Storm (žal) delovala kot spremljevalka glasbi in ne obratno (s tako značilnimi pesmimi je jeba), pa Firma (Sanja Grcić) z jazzy Johnom Zornom za spodaj in kekčevimi klobuki za zgoraj (čeprav so mi punce v resnici delovale bolj šerlokholmsovsko), in m*faganel z ofis šik krili do kolen ter kosmatimi rokavi in čevlji (in enim samim mufom!). Vmes nekje je bila še Nicola de Main, ki sem jo že pozabila, v popoldanskem sklopu pa nekaj, kar je Petra Windschnurer opisala kot sklop, “bolj pisan na kožo estradnicam”. Nuff said. Temu primerno se je struktura obiskovalcev v prvi vrsti povsem zamenjala, na belo pisto so od blizu gledale Alenka Godec, Nuša Derenda, Maja Malnar, Anja Križnik Tomažin, Ivana Šundov in celo Urška Bačovnik, ki so spremljale modne revije Urše Drofenik (moda za “svečane priložnosti” se tokrat nadaljuje skozi vijolične, modre, črne in bele odtenke), Simone Lampe z recikliranimi moškimi suknjiči in končastimi kučmami, Maje Štamol s par seksi zadevicami in siceršnjo klasiko za večerne priložnosti, precej neenotno kolekcijo Ymocion Vladimire Kralj in na koncu še Mira Mišljena, ki je manekenkam v referenci na Ano Karenino potegnil kape do nosu. “Vsega je kriv Tolstoj.”

Moj top 3 včeraj predstavljenih kolekcij bi sestavljali Grcićeva, Brlanova in Faganel, v tem vrstnem redu, čeprav me nič v resnici ni navdušilo v celoti, prej posamezni kosi. Kot celotna zgodba mi je pač najbolje delovala kolekcija Firme. Punce so bile kot urbane detektivke in dvomim, da bodo ti plašči kaj dolgo čakali na kupce …

Aleksandra Brlan:

Počasi sestavljam tudi svojo lestvico najljubših manekenk, pa čeprav se obrazi kar precej ponavljajo glede na lani. Včeraj so bile težave z obutvijo in po modni pisti se je menda sprehodila tudi ena bucika, sicer pa je bil popoldne v prvi vrsti vsaj en otrok, bolje oblečen kot jaz kdajkoli, zvečer pa vsaj dva s kompleksom Anne Wintour (beri: s sončnimi očali). And a girl with hoodie. Two of them, actually. Ko je slekla eno majico s kapuco, je imela spodaj še eno. Temu se reče predanost.

Pred nami je še tretji večer in finiš. Mislim, da bi morala obuti balerinke. Zanalašč.