Irena Sirena

Smell like you mean it.

« | | »

Konnichiwa! 今日は

12.05.2015

AAAAAAAAAA! No, zdaj ko smo to spravili iz sistema … Veste, kaj je edina težava potovanja na Japonsko? Da te države potem ne gledaš več skozi ZF očala, ampak ti deluje precej normalno. Glede mnogih zadev bolj normalno od marsikatere druge dežele. Kulturni šok se mi tako zdaj niti ne zdi tako pretresljiv, ker so Japonci kljub svojim bizarkam precej logični – vsaj kar se tiče površinskih zadev z različnimi storitvami in ureditvami. Za iti globlje pod površino bi potrebovala več časa, mnogo več.

In seveda sem takoj razglasila, da je bilo to le prvič, da naslednjič se raziskovanje nadaljuje, nakar so me spet okarali, da ne moreš na isti kraj dvakrat, sicer ne boš videl ničesar novega v svet. Lejte, bulšit. Raje raziščem kraje, ki so mi res pri srcu, vsaj do določene globine, kot pa da poznam pol sveta samo po površini in se ga spomnim samo s pomočjo pravočasno poimenovanih map s fotkami na računalniku. Res ne razumem obsojanja zaradi vračanja. Ne iščemo vsi istih stvari, vsak ima svoje zemljevide v življenju.

Kakorkoli, dva tedna sta premalo, mnogo premalo. Že nekaj dni razmišljam samo o stvareh, ki bi jih morala kupiti, kaj vse bi morala privleči nazaj s seboj, ampak v resnici ni bilo časa za kakšno resno raziskovanje trgovin. Tam takoj izgubiš pol dneva, midva pa sva dneve napolnila z drugačnimi premiki. Od mesta do manjšega mesta, od templja do obale, od betona do bambusa.

Geografija je hecna reč. Kar težko dojemam te tisoče in tisoče kilometrov razlike, da si enkrat tu, da si drugič tam. Pred enim tednom v Tokiu, danes v Ljubljani. Enkrat pomežikneš, pa je mimo. In zdaj se mi zdi, da to ni res, da je do naslednjega tedna še veliko časa, ampak naslednji torek se mi bo spet zdelo, da sem samo enkrat pomežiknila, pa je šel čas mimo. Ne vem, morda sem samo posebno trda za dojemanje časa in geografije. Ampak bega me. In varljiva, vztrajna moč spomina tudi. Sicer pa to paše k času in minevanju.

Tokio je ogromen, res ogromen, vsak predel je kot mesto zase in vesela sem, da sva najprej prebivala v od središča odmaknjeni Kamati, ki jo vsi turistični vodiči prezrejo, ker je to posledično seveda pomenilo, da je bilo tudi manj turistov in z njimi nami povezanih zadev. Kamata je super, prav prirasla mi je k srcu, z Aroma parkom (dejansko je zelo aromatičen, porašečn je bil s skrbno oblikovanim grmovjem, ki je bilo videti kot hibiskus, ampak verjetno ni – v resnici nimam pojma o rožah) in stransko ulico ob železniški progi.

Stranske ulice so na Japonskem edine prave ulice. Glavne prometnice so generične, stranske pa so ožje, polne napisov, lampinjonov in električnih žic. Vsa elektrika je nad tlemi (sklepam, da zaradi pogostih potresov) in ne predstavljam si, da bi vse te omarice in plinske bombe ob hišah pri nas kar mirno preživele. Tudi gasilske aparate, dostopne z ulice, sem opazila, grafitov in kakšnega posebnega vandalizma pa ne. Tudi fehtarjenja ne; do prvega čisto pravega pijanega zaspaneta na ulici sva morala počakati do turistično bolj oblegane Asakuse (prav tako v Tokiu).

V dveh tednih na Japonskem seveda nisem uspela odkriti izvora helija, iz katerega se napajajo Japonke, sem se pa začuda z lahkoto navadila na zvoke iz vseh strani. Semaforji čivkajo (dobesedno, v Osaki je semafor čivkal kot kos, v Tokiu sva najpogosteje slišala kukavico, ampak zvoki se znajo spreminjati tudi iz ulice v ulico – vse je namenjeno lažji orientaciji slepih, tudi Braillova pisava je bila uporabljena pogosteje kot pri nas), tekoče stopnice govorijo (verjetno opozarjajo na varnost, ampak ugibam, heh), na ulici vate vpijejo reklame, hostese s pojočim piskajočim glasom vabijo v lokale, govorijo vlaki in avtobusi. Ljudje pa ne. Ljudje se lepo držijo pravila, da se na javnih prevoznih sredstvih ugasne zvonec in ne govori po prenosnem telefonu, zato pa so vsi zatopljeni v svoje branje, gledanje in igranje. Vsake toliko kdo bere čisto pravo knjigo. In vsak deseti ima na sebi masko za obraz, ki ni vedno namenjena zaščiti drugih pred virusi, ampak tudi skrivanju pred okolico.

Na splošno povsem gole kože ni bilo veliko, sploh pri starejših ženskah si res redko opazil razgaljene roke, kaj šele ramena. Obvladajo skrivanje pred soncem, bleda polt je še vedno ideal, in pridno nosijo senčnike (grizem se, ker nisem kupila enega skoraj popolnega, a ne bi šel v potovalko), zaščito za glavo, najlonke z UV zaščito (domov sem jih privlekla cel kup, čeprav so mi premajhne, saj ima njihova številka LL zgornjo mejo pri 170 centimetrih) in/ali lahke dolge rokavičke oziroma rokavčke. Vozniki medtem obvezno nosijo bele rokavice, tako tisti pri hitrih vlakih kot šoferji avtobusov, v belih rokavičkah so tudi ometuljčkani taksisti, sedeži njihovih vozil pa v belih izvezenih prtičkih. No, prevlekah.

Več kot rokavic je le nogavic – noge imajo res redko gole v čevljih. Najlonke, dokolenke, nogavičke z volančki, stopalke, ni da ni. Skupaj s tem pride še posebna hoja, sploh v Tokiu. Najprej sem se spraševala, če med japonskimi najstnici razsaja resna degeneracija kolkov, ampak ne, klecajoča hoja s koleni skupaj in stopali na x je dejansko nekaj, kar se jim zdi seksi. Do prave polomljene hoje jim očitno pomagajo še preveliki čevlji, saj so skoraj vsakemu drugemu dekletu noge skakale iz pet, pa tudi če je šlo za res visoke petke. Še zdaj mi ni jasno, kako točno se lahko na tak način sploh premikaš. Ampak njim kar uspeva, res so predane. Skoraj toliko kot ličenju oči, da so videti čim večje, čim bolj odprte. Včasih pri tem učinku pomagajo tudi leče, ki znajo izgledati rahlo strašljivo. Škoda, no. Tako neskončno srčkane so (in tega ne mislim z niti trohico pokroviteljstva v sebi), pa še vedno bi raje bile nekaj drugega. Neskončna tragika človeštva.

Japonci so prijazni, tako noro prijazni. Tudi vrelca te prijaznosti nisem uspela odkriti, ampak upam, da nikoli ne presahne, pa čeprav znajo biti včasih že malo smešni. Včasih kar ne priznajo, da nimajo pojma, kje je Slovenija, ker bi bilo nevljudno. Navdušena sem nad pozdravljanjem s priklonom in še bolj nad tem, da se načeloma ne dotikajo ljudi, pa so vseeno mojstri utesnjenih krajev; na eni klopi v vlaku je razvrščenih toliko zadnjic, da moji evropski riti ni jasno, kako se izkopati ven, njim pa z neko prirojeno eleganco in obzirnostjo mimogrede uspeva igrati tetris v gneči.

In ne glede na to, kolikokrat boš ponovil, da “you don’t need help, you just need time”, ti bodo takrat, ko boš razgrnil zemljevid, vseeno hoteli pomagati. Ne toliko v Tokiu kot izven njega, a vseeno. Ne vem, če sem se kot turist že kdaj počutila tako dobrodošlo kot na Japonskem. Prav nobene turistične krivde nisem občutila (pa jo vedno, res, takšna pač sem). Saj včasih ti je malo hudo, ker jih gnjaviš z angleščino, ki gre enim bolje, drugim manj dobro od rok ust, a vseeno. Pomagali bodo, pa tudi če jim hodi res narobe. Pa tudi, če bodo morali izprašati ves vagon potnikov, preden najdejo enega, ki potuje v isti kraj kot ti – in čeprav sploh ne potrebuješ vodiča. Ampak to je že druga zgodba …

Toliko zaenkrat, da ne bom predolga, se razpišem še malo pri drugih fotografijah. Tako ali tako jih imam neskončno veliko, ker sva fotografirala oba, vsaj en od naju pa je mislil, da mora pofotkati prav vsako rastlino v vsakem drugem vrtu (in to nisem jaz). “To je tako, kot če bi ti šopek nabral,” je rekel. Ah, ta moderna ljubezen …

  • Share/Bookmark
 

Avtor irena, zapisano 12.05.2015 ob 23:04 pod foreign ekspedišn. Tako komentiranje, kot tudi pinganje sta trenutno onemogočena.

17 odgovorov na “Konnichiwa! 今日は”
  1. lily - 12.05.2015 ob 23:40

    Super, da si končno šla. Vesela zate, fulj. :)

  2. mojca - 13.05.2015 ob 07:24

    Čudovit zapis, komaj čakam nadaljevanje… številna nadaljevanja!

  3. Papir - 13.05.2015 ob 09:19

    O, uaaau, lepo je prebrat tak potopis. Tudi jaz bi rada šla. Nekoč :)

  4. Mari - 13.05.2015 ob 09:25

    Sem vesela, da si si končno uresničila to željo? Ampak, a nisi še pred kratkim nekaj izjavaljala, da nikoli ne boš prišla do Japonske? Takrat si najbrž že celo karte imela?!?

  5. irena - 13.05.2015 ob 09:45
    irena

    ne, nisem jih imela.

  6. Met(k)a - 13.05.2015 ob 10:49

    Všeč mi je ta moderen šopek. Zelo.

  7. maja - 13.05.2015 ob 11:25

    Kaj naj rečem? Iiiiiiiiii…jaz bi tud!

  8. STELA - 13.05.2015 ob 11:32

    Kako se človek znajde nekje, kjer je pisava daleč drugačna od naše?…ali imajo povsod “prevode”?:)

    Najbolj posrečena se mi zdi klopca z ločenimi seži…človek res rabi osebni prostor…

  9. Katrina - 13.05.2015 ob 12:53

    Ooooooo, fouš, zelo fouš in privoščim istočasno tak izlet.
    Tistega opisa hoje mladenk pa si ne znam predstavljati :) A to je množično početje?

  10. Tamara - 13.05.2015 ob 14:00

    Japonska pokrajina mi je zelo všeč, mesta pa so res grda, ta natrpanost, ne vem, mene bi verjetno zagrabila neka klavstrofobija med njimi. To je ena izmed držav, ki je pravzaprav nimam želje videti, to pa že od takrat, ko sem gledala film “The Ramen girl”. In glede na tvoj zapis me tudi ne zanima kaj bolj.
    Da pa se navežem na tvoj prispevek: krasno, da si bila na Japonskem. Da si si izpolnila svojo željo. Verjetno bo držalo, da smo ljudje bolj razgledani, če ne ždimo na svojem kavču :) .

  11. irena - 13.05.2015 ob 18:05
    irena

    @STELA, v bistvu je vse logično – kar se tiče vlakov in tega. pri ključnih zadevah je vse napisano tudi v latinici, napisi na tablah se menjajo in pride na vrsto tudi kaj, kar znamo prebrati še mi, heh. vlaki so pa res logični; deluje zapleteno, ampak malo opazovanja in dan prakse, pa je.

    @Katrina, lih berem o tej hoji …
    “I’m pigeontoed myself, although I’m not bowlegged like most Japanese women, so it maybe isn’t as obvious. It’s not awkward, unbalanced, or forced at all to walk like that, although I’ve heard that recently, some young girls are purposely trying to exaggerate it.
    For some of us, it’s just natural to walk like that, ever stop to think that walking with your feet pointed straight might look funny to someone else?
    In Japan it is considered a nice way for women to walk, not becauseit looks “weak” but because that’s traditionally the proper way to walk in a kimono. It’s much easier and nicer looking to walk in a kimono/yukata in a pigeontoed manner rather than straight.”

    ne vem pa, kaj je potem razlaga za številko prevelike čevlje. :)

    @Tamara, tole Ramen Girl so na TV3 ponavljali do onemoglosti, pa še vedno je nisem videla (niti nimam pretirane želje) :mrgreen: Map of the Sounds of Tokyo, to je bolj zame. pa Lost in Translation, valda :oops:

    glede razgledanosti pa težko rečem. poznam ljudi, ki so bili že marsikje, pa so tako noro zagovedani, da čutiš kar “second hand embarrassment” ob njih. ljudje, ki kljub vsej kilometrini ne vidijo dlje od svojega nosu. in poznam ljudi, ki še niso prepotovali kakšnih omembe vrednih razdalj, pa so precej razgledani in modri.
    geografija ni pogoj za razgledanost. na potovanja pa gledam bolj kot na osebno pustolovščino. in pustolovščine moraš imeti v življenju – kakšne, pa je stvar vsakega posameznika. za nekoga je pustolovščina ultramaraton po Vipavi, za drugega šestmesečno sezonsko delo v Novi Zelandiji, za tretjega študij umetnostne zgodovine, za četrtega pa slikanje v svoji sobi, čeprav slik morda nikoli ne bo nihče videl.
    če mene vprašaš, je smisel v tem, da si se vse življenje pripravljen učiti. ne za diplome in priznanja in štemplje, ampak za svoje možganske gube in dušo in srce.

  12. laney - 14.05.2015 ob 08:12

    Lepo napisano, glede razgledanosti in predvsem pustolovščin. Se popolnoma strinjam! :)

  13. Urška - 14.05.2015 ob 08:17

    Jooj, ko sem začela brat in – oo, Irena je šla na Japonsko, kako super, vesela sem zate. :D

    Mene je tudi pri njih najbolj očarala prijaznost. Tako nenarejena je, da si prav presenečen. Pa narava, odbita hrana, lomljenje angleščine – pa vseeno se lahko vse zmeniš … :)
    Se veselim novih zapisov.

  14. Barbara - 14.05.2015 ob 08:49

    kako pa to da ljudje hodijo kar po glavni cesti (druga fotografija)?

  15. Tamara - 14.05.2015 ob 08:51

    Irena, sej se strinjam s tabo glede razgledanosti. Poznam tudi jaz take in drugačne. Sama ne hodim po svetu, pa se imam vseeno za razgledano :) .

  16. Tamara - 14.05.2015 ob 08:51

    Irena, sej se strinjam s tabo glede razgledanosti. Poznam tudi jaz take in drugačne. Sama ne hodim po svetu, pa se imam vseeno za razgledano :) .

  17. irena - 14.05.2015 ob 10:03
    irena

    @Barbara, pojma nimam, kaj je bilo; hodila sva po Akihabari (“electric town”) in kar naenkrat prišla na zaprto ulico. pa se sploh ni nič takega dogajalo (da bi bil kakšen sejem ali koncert), samo zaprta je bila pač in ljudje povsod. :D
    ob 18h pa so na hitro spokali vse ljudi dol in odprli spet za promet.

Komentarji so onemogočeni.