Irena Sirena

Smell like you mean it.

« | | »

Kyoto in bambus in sanjanje z odprtimi očmi

28.05.2015

A veste tisto, ko ste potrti in utrujeni, pa se mimo vas pripelje oglas za dvosmerno letalsko karto za Tokio? Spomnil me je na dve stvari, da sploh še nisem opravila s fotkami z Japonske in da tudi enosmerna karta sploh ne bi bila tako slaba ideja. Zato se danes spet malo vračam k Japoncem, predvsem v Kyoto.

Kyoto ima poleg malega morja templjev (ki se čisto vsi zaprejo ob 17. uri, čeprav sonce zahaja uro in pol kasneje) tudi čisto noro železniško postajo, ogromna je.

Na eni strani ulice, kjer so lokali en nad drugim, oglasi pa tudi, na drugi strani pa nekje vmes najdeš en mali vhod v tempelj in poleg njega pokopališče. In klopco. Vedno je kraj, kjer se lahko spočiješ. In vedno so avtomati za pijačo, vedno. Rada jih imam. Avtomate in pokopališča in templje in Japonce.

Na obisk Japonske gledam kot na prvega (od mnogih) tudi zato, ker sem zdaj ravno opravila z najbolj obleganimi točkami, s Kyotom in Tokiom. (Mimogrede, ste opazili: To-kyo – Kyo-to?) Naslednjič hočem v kakšen od boga pozabljen kotiček na Japonskem. Sicer ne bo lahko, ampak stavim, da ga lahko najdem, pa tudi če moram na najbolj oddaljen otok otočja Okinawa.

Na zgornji fotki je znameniti Zlati paviljon, ena od mnogih japonskih zgodovinskih, kulturnih ali naravnih čudes na seznamu Unescovih spomenikov svetovne kulturne dediščine. Vrt je krasen, razgled je čudovit, ampak če bi se obrnili, bi videli trume ljudi. Zlati paviljon je ena od redkih zadev, ki sva jih obiskala res zgodaj, pred odprtjem sva bila že tam – pa ostalih tristo ljudi tudi, heh.

Eden od trenutkov, ki se jih najraje spominjam, pa je Arashiyama. To je okrožje na obrobju Kyota, kjer je tudi bambusov gozd Sagano. Ljudi je bilo seveda veliko (čeprav še vedno manj kot pri Zlatem paviljonu), ampak ker se vsi japonski templji za turiste zaprejo ob 17. uri, so bile ulice praktično prazne. Samo jaz in on in tisti redki domačini, s katerimi smo si govorili “konichiwa” in se klanjali en drugemu. Grozilo je, da bo deževalo, pa ni, dve kaplji ne veljata. V dveh tednih je bilo to edino popoldne, ko ni bilo sonca, je bila pa zato tista krasna svetloba, ki se lahko zgodi samo pred dežjem. In veter. In prazne ulice, ohranjene v tradicionalnem slogu. In jaz v krilcu in japonkah, heh. Lahko bi hodila še ure in ure in opazovala perfektne vrtove, mini templje pred hišami, kamnite kipce, hecne pse. Vse običajne stvari. Pa bambus zadaj v gozdu. In veter, veter v drevju … Tisti večer kamorkoli.

Ni dovolj časa. Nikoli ni dovolj časa.

  • Share/Bookmark
 

Avtor irena, zapisano 28.05.2015 ob 22:25 pod foreign ekspedišn. Tako komentiranje, kot tudi pinganje sta trenutno onemogočena.

4 odgovorov na “Kyoto in bambus in sanjanje z odprtimi očmi”
  1. janja - 31.05.2015 ob 10:25

    noro lepe fotke, sploh narava je krasna…

  2. cia - 1.06.2015 ob 12:54

    Ah, Kyoto… A Fushimi Inari si pa pustila za drugič? Jaz sem zaradi pomanjkanja časa na naslednjič žal prestavila Arashiyamo. Sicer pa krasne fotke, hočemo še!

  3. cia - 1.06.2015 ob 12:56

    In upam, da si uspela obiskat Naro. Priklanjajoči jelenčki bi te zagotovo očarali.

  4. irena - 1.06.2015 ob 14:40
    irena

    jep, sem bila v Nari. ravno zaradi Nare in Zlatega paviljona sem pustila Fushimi Inari za drugič, dovolj je bilo masovk za par dni v Kyotu :D

Komentarji so onemogočeni.