Irena Sirena

Smell like you mean it.

« | | »

Most do nebes

4.06.2015

Še malo se vračam k Japonski, sploh še nisem opravila s fotkami (z vsem vtisi pa tako ali tako ne). Eden od prijetnejših izletov je bil tisti iz Kyota v Amanohashidate v zalivu Miyazu. Kljub praznikom je bilo ljudi precej malo, tako da sva se na malem lokalnem vlaku znašla kot edina turista. Ampak na žalost ni šlo brez ljudi, ki so nama hoteli pomagati, čeprav nisva potrebovala pomoči, heh.

Prijazni gospod, ki je zelo slabo govoril angleško, se je vso pot trudil z nama, potem pa je obredel ves vlak in nama iskal potnika, ki gre v isti kraj kot midva. Na koncu je le našel eno gospo, ki se ji je tako mudilo, da je bil tek za njo z vlaka do turističnega centra kar stresen, in komaj sva jo prepričala, da imava zdaj vse, kar potrebujeva in se v tistem miniaturnem mestecu RES ne bova izgubila. Za njo sva tako ali tako šibala samo iz vljudnosti, ona pa nama je pomagala samo iz vljudnosti, tako da je krog nepotrebne pomoči zaključen, hihi. Res so hecni včasih. Ampak je bilo vse skupaj vseeno simpatično, sploh ko sva taisto gospo srečala zvečer na postaji v Kyotu in še malo pokramljala z njo, tokrat v miru. Tudi Japonska zna biti majhna.

Amanohashidate sodi med “tri japonske razglede” – gre za najbolj občudovane razglede na Japonskem, kot so jih določili že pred več stoletji. Poleg Amanohashidate so na seznamu še z borovci poraščeni otoki Matsushima (več kot 260 majhnih otočkov je) in lebdeči tori (ne vem, kako v resnici prevajamo ime vrat svetišča Itsukushima v Hirošimi, ki s plimo in oseko izgubljajo in dobivajo trdna tla pod seboj). Kakorkoli, Amanohashidate ali “most do nebes” se ponaša z naravno peščeno ožino, dolgo 3,6 km, ki je poraščena z več kot 7 tisoč borovci.

Na razgledni točki, na katero se žal ne moreš povzpeti peš (to so fizično preprečili z mini zabaviščnim parkom zgoraj – seveda jim je v interesu, da dobijo od razgleda tudi kaj denarja), so se vsi obiskovalci zvirali in se fotografirali sklonjeno, z glavo med nogami. Stvari, ki ti jih Lonely Planet ne razloži. Kot sem kasneje prebrala na internetu, naj bi bil naravni most, če ga pogledaš med nogami od zgoraj navzdol, videti kot da gre v neskončnost, v nebesa. Pa srečo naj bi prinašalo, če ga pogledaš tako.

Ko sem že ravno omenila Lonely Planet – na Japonskem se mi vodič niti ni zdel tako koristen, saj lahko na vsaki postaji dobiš tako zemljevid kot vse potrebne informacije, tudi zaposleni so tam znali zadovoljivo angleško. V bistvu sva vodič največ uporabljala za zbiranje štempiljk po templjih in železniških postajah, heh. Včasih so jih imeli nastavljene in midva sva bila otroka, tko je.

Nisva pa kupovala priprošenj v templjih in svetiščih, ki so prišle v vseh oblikah; v Amanohashidate so imeli na primer male pahljačice, ki so jih ljudje obešali na borovce. Večinoma so imeli papirnate trakce, ki so jih zavezovali na vrvice. Namesto tega sva raje malo ponavljala za ostalimi in opravila obred z dimom. V resnici je bila zelo lepa izkušnja.

Sončni zahod je bil fotografiran z vlaka nazaj v Kyoto, zato se mi je električna napeljava nastavila vmes, heh. So pa tudi nekateri prizori, ki jih ne moreš ali nočeš fotografirati, nekatere prizore si lahko samo vtisneš v spomin. Čaplje na riževem polju ob sončnem zahodu. Odseve hiš v poljih. Travo, ki kuka ven med mivko na plaži. Pa tisto čapljo, ki je nepremično stala v ribniku sredi noči v Kyotu. Pet metrov stran sva stala in se pregovarjala, ali je umetna ali ne – dokler se ni premaknila. Čaplje so kar malo čarobne, tako pri nas kot na drugem koncu sveta.

O ja, drugič bo na sporedu vukojebina. Japonska je izven metropol zanimiva na čisto drugačen način. Ne bolj, ne manj, ampak na drugačen način.

  • Share/Bookmark
 

Avtor irena, zapisano 4.06.2015 ob 11:16 pod foreign ekspedišn. Tako komentiranje, kot tudi pinganje sta trenutno onemogočena.

2 odgovorov na “Most do nebes”
  1. Evelina - 5.06.2015 ob 02:00

    Jaz se nikakor ne branim Japonske. Še bi jo… Tako rada berem te objave, da si me čisto navdušila. (:

  2. Papir - 7.06.2015 ob 06:54

    Mah, dvakrat sem napisala komentar in niti enkrat ga ni sprejelo. Skratka, sipine spominjajo na Woman in the Dunes. Težek eksistencializem. In fuuul bi šla pogledat naravni most.

Komentarji so onemogočeni.