Irena Sirena

Smell like you mean it.

« | | »

Balaton. Kampiranje. To.

11.08.2015

Plavati v Blatnem jezeru je nekako tako, kot bi plaval v beli kavi – ne vidiš več kot deset centimetrov v globino. No, v malce bolj zelenkasti beli kavi. In če imaš težave z razmišljanjem o tem, kaj se skriva v vodi, potem ta šport verjetno ni zate. Jaz sem bila kar pogumna, čeprav tudi v morju vedno gledam, kaj se dogaja spodaj, če vidim kakšne sumljive zadeve. V resnici sem bila pogumna do točke, ko je tik pred mano površino vode opljuskala riba (vsaj sklepam, da je bila riba), potem sem začela vaditi hitrostno plavanje proti obali. Ampak okej, Blatno jezero je vseeno kar dobra destinacija za osvežitev, voda presenetljivo sploh ni bila tako topla, kot bi pričakoval od te plitvine (povprečna globina jezera je 3,2 metra), ampak sem kakšno minuto cincala pred dokončnim potopom. Pa nisem takšna reva, ko je treba zlesti v vodo, res ne.

Težava z Blatnim jezerom se v resnici pokaže šele zvečer, ko je jezero sicer noro fotogenično, ampak žal tudi popoln dom za komarje. In mene imajo zelo radi. Zelo zelo. Človek bi mislil, da znajo v področjih, kjer je več komarjev, prodajati kakšne posebno sofisticirane pripomočke za boj proti pikom, ampak ne, v supermarketu me je pričakal običajen nabor zadev za v vtičnico, spiral in sprejev. No, saj ne vem, kaj sem pričakovala, ampak za pred šotor bi bila pravšnja vsaj kakšna sveča. Ja, šotorila sem. Ne vem, zakaj se zdi to ljudem večinoma zelo zanimivo. Očitno ne dajem vtisa, kot da bi bila pripravljena šotoriti, ampak šotor je fina zadeva (sploh če kdaj kupiva tiste stole in mizico, pa Enko). Le kampov ne maram. Zagonetno.

Šotorjenje, poletje in bližina vode, v kateri lahko plavaš, se mi je vedno zdelo odličen izgovor, da sem lahko 24 ur na dan videti kot zabuhel olupek izpod škornja. Okoli se sprehajam v ogromni, razvlečeni majici in v ogledalo se raje ne gledam, ker me ironično ne rit ne žabje oči ne motijo tako, kot me moti kaos v laseh. Nekaterim ljudem lasni kaos pristoji in paše (mislim, da so to isti ljudje, ki so začeli tisto zasanjano bluzenje o poletnih laseh in lahko z eno roko naredijo popolno hipstersko figico vrh glave), ampak jaz sem s svojo srednjo dolžino in gostimi lasmi podobna le jamskemu človeku, to je to. Ampak vseeno v kamp še nikoli nisem prišla z ličili, fenom, kaj šele z balzamom za lase; saj pravim, šotorjenje je moje dovoljenje, da sem lahko 24 ur na dan videti kot zabuhel olupek izpod škornja, malo skuhan na vročini.

Opravljam čisto osnovne higienske postopke in če si kopalnico delim s komarji, sem še posebno hitra. V kopalnico sicer pridem s kupom higienskih pripomočkov v bombažni vreči (takšni, kot jo hip bejbike in tipčki zdaj nosijo namesto torbice, le da je moja dejansko polna), ampak to bolj zato, ker nočem ničesar pozabiti. Vedno kaj pozabim in tri romanja do stranišč res niso zabavna. Ostali ljudje me ne motijo, čeprav se ne družim, ampak se bolj vzajemno ignoriramo. Vem, v kampih se načeloma druži. No, jaz se pač ne družim. Sem lahko upornica? Vse se da predstaviti na več načinov, pretvarjajmo se, da plavam proti toku ali nekaj. Ustrezite mi.

No, v resnici me ostali ljudje tudi motijo, predvsem zvečer in zjutraj. Še posebno tisti, ki hodijo pozno spat in tisti, ki zgodaj vstajajo. In imajo slučajno psa, ki cvili ob pogledu na njihovo zajtrkovanje, pa včasih še malo zalaja. Čudakov, kot sem jih srečala v zadnjem kampu, ne vidim mnogo – namreč takšnih, ki pošljejo otroka, da polula vogal lastnega šotora (saj ne, da bi bilo lulanje po tujem šotoru kaj bolj logično, ampak res ne razumem, v čem je štos; razen v tem, da so ljudje male ogabe).

Kakorkoli, ugotavljam, da tale konsenz o približevanju jamskim ljudem tudi po izgledu, ne le po življenju, v kampih sploh ne velja več. Zvečer ženske v tistih kopalnicah ven privlečejo spreje, balzame in fene, štirinajstletne Nizozemke, ki imajo tako ali tako kožo kot dojenčki in bi jih najraje ščipal v lica, če so sploh resnična, se na veliko pudrajo in edine, ki se še trudijo z divjino, so mame malih otrok, ki se večino časa ukvarjajo s tamalimi, ne s sabo. Resno, ljudje, kdaj je nehal veljati ta konsenz glede kampov? Bom morala naslednjič paziti, da moja majica ni strgana? Imam res celo življenje napačne predstave o kampih in poletju ob plaži nasploh? Se tja ne hodi zato, da si lahko vsaj med dopustom videti kot shitty self? Pff.

  • Share/Bookmark
 

Avtor irena, zapisano 11.08.2015 ob 17:22 pod foreign ekspedišn. Tako komentiranje, kot tudi pinganje sta trenutno onemogočena.

8 odgovorov na “Balaton. Kampiranje. To.”
  1. aleksandra - 11.08.2015 ob 19:44

    Ja, in prideš ves prašen s kolesom,komaj čakaš,da se vržeš v morje….potem pa tam sedi mlada dama s škatlo polno maske za telo in obraz in izvaja svoj ritual (hmmm,tudi njen gospod ji pomaga pri tem),da ti gre na kozlanje (oprosti izrazu),se po četrt ure odpravi svinjarijo sprat s telesa in potem visita na telefonu ter na polno vpijeta in iščeta signal,ker ga itak tam v glavnem ni.Potem pa spet cela torba kozmetike.Jaz pa ves čas v enih in istih natikačih, čim širši majici,da mi ja ni prevroče :) . In potem greš naprej iskat malo samote.

  2. maja - 12.08.2015 ob 11:30

    Mene gre v kampih in pri kampiranju vse na živce. I am soo over it.

  3. irena - 12.08.2015 ob 11:33
    irena

    jaz sem pomoje res preveč redko kampirala, da bi mi lahko šlo vse na živce :mrgreen: v povprečju enkrat na pet let. :)

    sem pa na Korziki našla res super sproščen, miren kamp, v katerega si se lahko naselil, če si bil gazdarici pač všeč. najboljša kamp izkušnja do zdaj. :D

  4. ayu - 12.08.2015 ob 12:03

    Ne vem, kdaj sem bila nazadnje v večjem kampu, tako da se na srečo ne spomnim nobenih javnih kozmetičnosalonskih tretmajev pred vsemi umivalniki, kadar bi si človek rad umil zobe in roke :)
    Sicer pa mi je kampiranje všeč. Z izjemo kondenza v šotoru. Ampak jaz tudi po mestu hodim kot strašilo, tako da v kampu zame ni kaj dosti noveg.

  5. irena - 12.08.2015 ob 12:08
    irena

    saj tale kamp pri Balatonu je bil kar majhen. pa ni pomagalo :D

  6. mina - 12.08.2015 ob 14:17

    Kok ste zoprne :D

    Kaki konsenz v kampih, od kje vam to?? Jaz sem s familijo kampirala od dojenčka dalje in je bila ženska populacija vedno raznolika, od takih ki se lišpajo do strašil in vse vmes. Edina razlika prej in danes je v tem, da se včasih 14 letne beje niso lišpale, danes pa se. In mene prav boli kakšna sem v kampu, oz. kadarkoli na kateremkoli dopustu. Če se zvečer odpravim v “lajf”, potem se nališpam, pa če sem v kampu ali pa hotelu, če pa kampiram pred šotorom ali ležim v hotelski sobi potem pač ostanem strašilo :D

    Nehite jamrat :D :D

  7. irena - 12.08.2015 ob 14:36
    irena

    nehaj brat moj zapis kot jamranje, pa bo. :P

  8. Eva - 13.08.2015 ob 09:16

    Nudistični kampi – vsaj ta v Rovinju ponuja vse to:) Ena bombažna majčka, kjo nosiš za kiklco cel mesec, lasje pa že sami stojijo v hipster čopku:) Ampak camp pa najboljši v Evropi. Zanimivo;)

Komentarji so onemogočeni.