Irena Sirena

Smell like you mean it.

« | | »

Na romanju z brezbarvnim Tsukurujem Tazakijem

2.08.2016

Te dni okoli leti toliko predlogov za “poletno” branje, da se počutim kot en mali vesoljček, ki ne bere samo poleti in čigar izbira čtiva se med letnimi časi nič ne spreminja, za nameček pa še ne zna pisati predlogov za branje. Lahko samo povem, kaj je bilo meni res všeč, pa še za kaj takšnega moram ponavadi pogledati v svojo bralno beležko, v katero si zapisujem naslove knjig pa tudi kakšen citat, ki se mi je zdel še posebno posrečen. Nikoli nisem bila tiste vrste oseba, ki bi streljala odgovore na ukaz. Pri nenapovedanih kvizih kar zmrznem. Resnično; enkrat nisem vedela odgovora na to, koliko sklonov ima slovenščina (seveda sem vedela in seveda vem). Tako obsežna je ledenica, ki zajame moje možgane, ko se mi zazdi, da moram izstreliti kakšen odgovor. V glavnem, res sem slaba pri streljanju odgovorov. Lažje napišem esej kot hitro odgovorim na vprašanje.

Kakorkoli, v resnici sem hotela napisati par besed o najnovejšem romanu Harukija Murakamija, ki je tudi najnovejši njegov prevod v slovenščino – Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja. Čakala sem ga že lani, ko sem na Emki opazila, da je napovedan za izid. Po velikem zamiku je vendarle izšel, brez kakršnegakoli naprezanja pa sem ga prebrala minuli konec tedna, ki je bil zaradi vročine kot nalašč za branje – prižgan računalnik, kuhalnik ali televizor samo dodatno ogrejejo prostor. Tako je. In, če smem omeniti tudi manj pomembno zadevo, knjiga je tudi oblikovno idealna; vse knjige bi morale imeti tako velike črke na tako velikih straneh (čeprav mi je jasno, da potem ne bi bile vse tudi te idealne debeline, heh). Pa še lepo je videti. Še posebno potem, ko jo prebereš in razumeš kroge barv na naslovnici.

S Tsukurujem sva skupaj preživela en lep poletni vikend, v dveh dneh zatem ga je prebral tudi gospod širokoplečati, ki je pogrešal pridih fantazije, ki ga imata Kafka na obali in Kronika ptiča navijalca. Meni ni manjkalo ničesar, roman mi je šel v slast takšen, kot je. Zgodba o potovanju Tsukuruja Tazakija v svojo preteklost in v svojo notranjost, v tisto najglobljo rano zavrnitve, odpira odlične teme o odraščanju, odtujenosti, brezpotju, o občutku praznine. O tihem dialogu src, ki jih ne veže samo ujemanje, ampak vzajemna bolečina. O spravi s preteklostjo.

Murakami piše s prav posebno tankočutnostjo do protagonistovega notranjega sveta, vse besede tečejo kot mirna reka med jasnostjo in dvoumnostjo, vsi opisi – spet je tu plavanje, skrivnostni, skoraj androgin moški prijatelj, urejena starejša ženska, pa seveda glasba, glasba, glasba – so podrobni, a niti najmanj suhoparni. Ima nek poseben posluh, ki ga razumem in ki zna odpreti odličen dialog z mojim notranjim bralcem. Čeprav se izogibam filmov, ki jih opisujejo kot meditativne (to na Liffu ponavadi pomeni veliko dolgih posnetkov narave in nič glasbene podlage), je pisanje Harukija Murakamija zame nekako meditativno. Seveda ne morem vedeti, kako zgodba teče v izvirniku, a prevod Aleksandra Mermala se mi zdi odličen in znova me veseli, da je prevajalec podpisan na naslovnici.

  • Share/Bookmark
 

Avtor irena, zapisano 2.08.2016 ob 15:15 pod deep shit. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

7 odgovorov na “Na romanju z brezbarvnim Tsukurujem Tazakijem”
  1. coldhardbitch - 2.08.2016 ob 18:00

    You know you have found someone really special, ko lahko skupi bereta Murakamija. And then, they leave :D

  2. Katrina - 2.08.2016 ob 19:55

    Oprost, saj vem, da sem pritva, ampak jaz sem se zagledala v tvoja (?) očala, Murakami gor ali dol.

  3. irena - 2.08.2016 ob 23:45
    irena

    moja, moja. :D

  4. Alen - 4.08.2016 ob 06:50
    Alen

    men je bil pa 1Q84 kul romančič, ostalo od njega mi je pa mal otročje … upam, da bo tole za kej, heh

  5. irena - 4.08.2016 ob 09:31
    irena

    kaj vse pa sodi pod to “ostalo”?

  6. mgerencer2 - 5.08.2016 ob 14:17

    Jaz sem od njega bral tri knjige in vse so mi bile všeč. Je neko vzdušje, takšno počasno – meditativno,kot si rekla – v njegovih knjigah, ki pritegne.

    Norveški gozd sem nato pogledal še v filmski različici in se mi ni zdela posrečena. Počasen tempo ni bil dovolj, da bi ujel magijo knjige. Tudi 1Q84 mi je bil všeč, čeprav tale je bila reees počasna. Tukaj pa si res vzame čas (1000+ strani)in vse na dolgo in široko. Zanimiva zgodba, vse skupaj zelo ambiciozno zastavljeno, 200 do 300 strani balasta, malce ne ravno zanimivega filozofiranja, a vseeno bralni dogodek. Ljubi moj sputnik je v tej druščini pustil še najmanjši vtis, a je bil tudi v redu.

  7. Metk(k)a - 6.08.2016 ob 09:33

    Zelo zelo lepo ubesedeno. Vse.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !