Irena Sirena

Smell like you mean it.

« | | »

Ljubljanska ginko turneja

10.11.2016

Zadnjič me je sodelavec obvestil, da imam na svojem Instagram računu že 19 zaporednih fotografij dreves. To v resnici ni čisto res, ampak vseeno. Res jih je veliko in zadnje jih je tudi veliko za nazaj. Kako naj človek drugače preganja te zgodnje večere in deževne dneve kot pa s fotografijami rumenih ginkov v soncu? Za prvi november sem se namesto po grobovih (na tem mestu se še enkrat zahvaljujem svoji hecni družini, ki nima več navade celodružinskega tacanja po pokopališčih na točno določen dan v letu) potikala po mali zasebni turneji po okoliških drevesih. V resnici je bila mini ginko turneja. Začela se je pri Borisu Kidriču v Parku Sveta Evrope, obkroženem z rumenimi listi bližnjega ginka, ki zdaj na žalost kaže že povsem gole veje. Ginki listje izgubijo v dveh tednih.

Turneja se je nadaljevala v parku ob parlamentu (no, v resnici je tisto Trg narodnih herojev) in s popolnoma zen trenutkom bralca na klopi pod krošnjo.

Razvila sem pravi radar za ginke in ugotovila, da je mlajših dreves pravzaprav ogromno, večjih pa malo manj. Zato sem potem zavrgla malo morje fotografij mladih ginkov ob Večni poti, pa ob Biotehniški fakulteti, eden raste tudi ob Hradeckega cesti (zaradi njega sem sredi hriba opustila sprehod na grad in se preusmerila na Golovec, heh), v Prulah je celo ulica z drevoredom mladih ginkov (Janežičeva), prav tako na Kodeljevem (ulica Goce Delčeva). En večji ginko se lepo vidi z mostu z Barjanske ceste na Gradaški ulici, sicer pa velikan raste tudi pri Rimskem zidu (na fotki spodaj) in v parku za Filofaksom. In žal mi je, da letos nisva uspela iti na izlet do Verda, kjer je krasen park z res ogromnim ginkom, okoli katerega je postavljena klop. Strašno lepo. Tamkajšnji ginko je bil posajen leta 1883 in sodi med najstarejše v Evropi.

Jesenska vožnja z mano je videti kot da bi imel poleg sebe psa, ki zalaja vsakič, ko vidi določeno zadevo. Jaz usmerim prst in rečem ginko. Seveda. Tudi v Botaničnem vrtu sem ga videla od daleč. Jeseni se res ne morejo skriti.

Seveda sem tudi pri sprehodu skozi Tivoli takoj našla enega mladiča …

… pa čeprav je bil največji nastavljač v Tivoliju v resnici tale korenjak (ki seveda ni ginko):

Za konec ginko turneje pa sem se ob najlepšem, najbolj zlatem in najbolj mimobežnem jesenskem sončnem zahodu sprehodila mimo Navja, kar je bilo tudi najbližje, kar sem ob začetku novembra prišla kakšnemu grobovju. Tudi tam rasteta dva impresivna ginka, ki sta tudi mala smrdljivca. Drevesa ginko so ženskega in moškega spola, ženski imajo razkošnejšo krošnjo in praktično ne povzročajo alergij, povezanih s cvetim prahom, imajo pa zato potem, ko padejo na tla, precej smrdljive plodove (vonj opisujejo kot mešanico bruhanja in smrdljivega sira). Sredi toksičnega rumenkastega mesa, ki lahko povzroča alergične reakcije, se skriva bel orešek (peška?), ki ga Kitajci olupijo in skuhajo (surov vsebuje preveč toksina) in uporabljajo pri pripravi različnih jedi. Ja, vem, zakaj bi se človek tako zelo trudil s pripravo semena, ki menda sploh nima posebnega okusa? Pravijo, da so podobni kostanju, le bolj “voskasti”. Kakorkoli, spol drevesa se razkrije šele po prvih plodovih, kar traja vsaj 25 let, pa tudi potem morata biti moški in ženski ginko dovolj blizu za oploditev, da plodovi postanejo smrdljivčki.

Ginko je sicer najstarejša še živeča drevesna vrsta na svetu, zasledili so ga tudi v 270 milijonov let starih fosilih in preživeli so dinozavre. Sicer izhaja iz Kitajske, kjer ga že dolgo uporabljajo v tradicionalni medicini, imenujejo ga drevo spomina, je pa uradno drevo Tokia in tudi v Evropo je prišel z Japonske. Je prav tako edino drevo, ki je preživelo atomsko bombo v Hirošimi. Spomladi je bil ginko prvi, ki je vzklil iz ostanka poškodovanega debla. Zelo dobro prenaša mestni zrak in omejen prostor, redko ga napadajo žuželke, za nameček ga je menda tudi z lahkoto vzgojiti iz semena. Ampak kljub temu je ginko na seznamu ogroženih rastlinskih vrst, ker ga lahko v divjini najdemo samo v odmaknjenih koncih Kitajske. Vsi ostali so bili posajeni ročno.

  • Share/Bookmark
 

Avtor irena, zapisano 10.11.2016 ob 15:22 pod krneki. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

3 odgovorov na “Ljubljanska ginko turneja”
  1. Urška - 10.11.2016 ob 17:01

    Joj, čutim tvojo ljubezen do ginka. Jaz sem namreč enaka! :)
    En manjši ginko je še na križišču Ceste 27. aprila 31 in Škrabčeve, pa en kup majhnih ginkov je pri Veterinarski fakulteti. :)

    Jaz sem dejansko vsakič, ko vidim ginkov list, srečna. :)

  2. irena - 10.11.2016 ob 17:24
    irena

    jaz te čisto razumem, mene tudi razveseli. :D

  3. star_sway - 11.11.2016 ob 11:03

    Urška, točno tako!
    Irena, super slike! Barve so čudovite :)

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !