Irena Sirena

Smell like you mean it.

« | | »

Prigode iz mavčarne

19.01.2017

Malo sem se preveč navduševala nad zimo, pa sem morala spoznati še njen najmanj prijeten del. Avč. A še vedno sem lahko vesela, da je v mavcu pristala “nepišoča” roko in da gre “le” za zapestje. Škoda, ker mi niso hoteli dati roza gipsa, a nič ne de, imam šest tednov časa za kreativnost. Pohvaliti moram tudi izkušnjo z urgenco, vsi po vrsti so bili prijazni (zlata vredna gospoda v mavčarni in nasmejana gospodična na rentgenu pa še posebno!), gneče tako zgodaj sploh ni bilo (še nikoli nisem prišla skozi vrata in nazaj ven v uri in pol, prav res, da ne), na wifi se telefon priklopi že avtomatično, na ekranih pa so vrteli Krtka in A je to. Enemu malemu kupčku nesreče z zajtrkom v torbici, ki bi moral biti v resnici na poti na delo, je to pomenilo kar veliko.

Težko je biti pozitiven brez kančka zloveščega občutka; lažje je biti obupan in pesimističen, ker se potem ne počutiš krivega, ne “izzivaš”. Morda pa se počutim samo malo karmično kaznovano, ker sem preveč lahkomiselno hodila po svetu. Ker se res trudim osredotočati na dobre stvari, se veseliti, se ne obremenjevati z malenkostmi. Res se trudim, new age crap gor ali dol, ker na koncu je dejansko tako strašljivo veliko odvisno od tvojega odnosa in čeprav Amy v filmu Her morda ni mislila prav tako, ampak vseeno, I want to allow myself joy.

Zato se mi zdi, da sem jo z mavcem na zapestju kar dobro odnesla. Seveda sem se tudi malo zjokala, saj sem vendarle cmera (pravzaprav sem se kar dobro držala skupaj, če izvzamem lahko glavo, ki me je med potjo do urgence na busu prisilila, da se usedem, jaz in moja neuporabna levica, ki ni mogla niti povleči rokavice na desno kolegico; vsa zbranost pa vedno popusti na celi črti, ko pokličem gospo mamo, da ji povem, kaj se dogaja, takrat se mi vedno kar ulije; ne morem pomagati, že pri izpitih na faksu je bilo tako, vedno je tako; mogoče gre za trenutek, ko popusti maska, čeprav nimam občutka, da bi bilo tudi bruhuhu jokanje sredi ulice kaj drugega kot maska, v resnici se mi zdi vse to govoričenje o maskah pretirano; zdi se mi povsem logično, da po svetu hodimo v različnih vlogah, smo sosedje, smo učenci, smo ljubimci, prodajalci, vozniki, smo bratje in sestre in za dve osebi smo vedno tudi otroci.) Ja, vem, spet preveč razglabljanja za en par oklepajev, očitno se najbolj spustim z verige, ko imam omejitve.

Kakorkoli, vse je v redu. Tudi na letalo grem lahko z gipsom (resno, ali sploh kdo razen Mojce Mavec samodejno in spontano gipsu reče mavec?), vse skupaj bo samo malo večji izziv. Tako kot tipkanje z eno roko. Za nekoga, ki je navajen desetprstnega slepega tipkanja, je to kar malce živce parajoče. Pa zimskih oblek z dovolj širokimi rokavi tudi nimam. Ali čevljev, ki bi jih lahko obvladovala z eno roko. Kako bom umila obraz? Nazadnje, ko sem imela gips, se s tem nisem ubadala, bila sem otrok in bilo je leto osamosvojitve. Enega od treh gipsov, ki sem jih imela na eni ali drugi roki v istem letu, a ne hkrati, smo tako dol dajali z vrtnimi škarjami, ker so bile zdravstvene ustanove v pripravljenosti zaradi vojne. Nikoli ne bom pozabila. It’s an adventure. Še ena leča, skozi katero hočem gledati svet. Pustolovščina. Včasih mi uspeva bolje, včasih slabše. Trudim se. Zase.

Mislim, da moj gips potrebuje kristalčke.

  • Share/Bookmark
 

Avtor irena, zapisano 19.01.2017 ob 19:09 pod deep shit. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

7 odgovorov na “Prigode iz mavčarne”
  1. Katrina - 20.01.2017 ob 07:00

    Sočustvujem in držim palce, da bo gips res samo adventure, ne pa gnjavaža.

  2. Anonimka - 20.01.2017 ob 08:47

    Hitro okrevanje ti želim. Morda je to tudi priložnost za bralno značko 2017?

  3. Harlock - 20.01.2017 ob 10:15

    Uh…6 tednov…tole je pa kar resno bilo. Po gipsu sledi fizioterapija? Obstaja možnost, da tožiš tistega, ki ni očistil površine?

    ‘Še ena leča, skozi katero hočem gledati svet. Pustolovščina.’

    10/10

    Držim pesti, da bo vse v redu.

  4. maja - 20.01.2017 ob 10:18

    Oo, boga, čim prejšnje okrevanje ti želim! in lepo si napisala spet!
    Moram potrditi zelo dobre izkušnje vedno na urgenci, sem velikokrat z bolnim očetom tam… Od reševalcev, vedno pozitivni in dobre volje, do vseh ljudi od sprejema do zdravnikov, res, saj čakaš kot kreten in bedni prostori so, ampak ko prides v obravnavo, pa vidiš, da si v strokovnih rokah. Glede na nemogoče razmere, ki jih imajo tam. In najbolj sem jezna, ker se kaže, da jim očitno tudi nova urgenca sploh ne bo dosti izboljšala pogojev dela! Mislim, pa kdo sprejema take investicije!

  5. Tina - 20.01.2017 ob 11:19

    Jaz sem si tudi rekla, da sem jo dobro odnesla, pa sem imela odprt zlom kolena in komolca. Ampak, če bi se komot zgodil močan udarec v glavo je to res malenkost. Čim prej okrevaj pa več blogaj, če ti bo dolgčas :D Mi bomo veseli :)

  6. irena - 20.01.2017 ob 16:16
    irena

    jajks, odprt zlom. :shock:

    @maja, res so kulski; kar malo bi se še pogovarjala z zdravstvenim osebjem, mogoče je tudi to znak staranja :mrgreen:

    @harlock, o nobeni fizioterapiji (še) ni bilo govora. sicer pa ne vem, kdo je odgovoren za cesto. pred blokom je ščiščeno, ampak da prideš od bloka do pločnika, moraš pa še ene par metrov po cesti, ki ima zdajle bolj spoliran led kot hala tivoli. letos nam res niso čisto nič plužili ali solili.

    @Anonimka, saj bralna značka je itak neuradna in že v teku, ravno zaključujem ta novega Houellebecqa (nisem tako navdušena kot nad nekaterimi drugimi njegovimi deli).

    @katarina, hvala! :)

    p.s. do nadaljnjega ne uporabljam več velikih črk sploh, ker je prevelika gnjavaža z eno roko :mrgreen:

  7. Janja - 20.01.2017 ob 18:34

    “Mislim, da moj gips potrebuje kristalčke”.
    ;) ;) ;)

    Čimprejšnje okrevanje želim.

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !