Irena Sirena

Smell like you mean it.

« | | »

Tedenska diareja

23.12.2017

(Ne)potrebne novice tedna:

  • Ana Kurnikova in Enrique Iglesias sta postala starša dvojčkov, Mindy Kaling je rodila hčerko (in jo poimenovala Katherine), Eva Longoria pa pričakuje prvega otroka. A se je poleg plodnosti še kaj takšnega dogajalo ta teden? Sploh ne vem, čas me prehiteva.

Glasbena podlaga tedna:

  • The Yeah Yeah Yeahs, All I Want for Christmas. Moja najljubša božična pesem zadnjih let je bila tudi te dni v polnem obtoku.
YouTube slika preogleda

Kulinarična dobrota tedna:

  • Kdo bi si mislil, da so gamberi, pinjole in brstični ohrovt tako dober trojček! Vem, vem, fotka je grozna, ampak saj to smo že navajeni. Je bil pa zato obrok presenetljivo dober. Vsekakor še ponovim.

Tečnost tedna:

  • Zakaj se ljudje drenjajo, da bi lahko prišli v preglasne in predrage lokale z natakarji s selektivnim vidom? Sploh mi ni jasno. Izbira mesta za srečanje me kar obremenjuje, okolica mi hitro pokvari veselje in hrup je pravi stres. Postavi me v katerikoli prostor z veliko glasno govorečimi ljudi in glej, kako mi minuto za minuto odteka volja do življenja. Res, kar na jok mi gre od vsega stresa, ki ga doživljam med takšnim druženjem. Then I’m silent and passive, and lose every friend.

Dejstvo tedna:

  • Obstaja cel spekter pesmi, ki jih narobe citiram. Se zavedam tega in se sploh ne obremenjujem s tem. Obstaja tudi cel speker besed in imen, ki jih nalašč izgovarjam narobe, ker mi tako paše in potem sem se še navadila. Sprašujem se, kako trapasto mora izgledati, če me človek ne pozna. Da govorim Oprah s slišnim h-jem, pa šuši namesto suši in ne pozabimo na internete, darile in možgan. Pri vseh teh besedah se v resnici pačim. In še zdaleč niso edine.
  • Štirje dnevi brez ličil, juhu! (Človek bi mislil, da živim v New Yorku, kjer je verjetnost, da srečam ljudi iz določenih krogov, veliko manjša kot v naši četrtmilijonski Ljubljani.) Aja, zakaj se veselim tega, zakaj potem preprosto ne neham nositi ličil? Ker za določene zadeve v življenje vklopim avatar. Če ste lahko vi vi v vseh življenjskih okoliščinah, se vam lahko  le globoko klanjam. Ampak jaz doma, v postelji, med zajtrkom z gospodom širokoplečatim, med branjem knjige, med brundanjem božičnih pesmi ob pomivanju posode, med skakanjem po sobi na Michaela Jacksona, pač nisem ista Irena, ki jo pozdravite zunaj. Tako je. Vsi ne dobijo vsega. Ne verjamem ljudem, ki pravijo, da ne igrajo vlog. Vsi imamo vloge. Smo starši, smo otroci, smo sestre in bratje, smo ljubimci in ljubimke, sodelavci, sošolci, znanci, sosedje, neznanci na ulici. In naslednje štiri dni bom samo off duty jaz. V tem sploh ne vidim nobene drame. Tako kot ne vidim nobene drame v bež barvi. Bež je super. Dolgočasno je super. In nespontani ljudje so samo žrtve newagerskega pritiska.
  • Celo eno dobro, staro, že skoraj retro na roke napisano novoletno čestitko sem poslala letos. Kar malo sem zadovoljna.

.

  • Share/Bookmark
 

Avtor irena, zapisano 23.12.2017 ob 09:30 pod tedenska diareja. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Tedenska diareja”
Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !