Irena Sirena

Smell like you mean it.

« | | »

Oskarji 2018 ali Representation matters

5.03.2018

Najprej opravimo s tehnikalijami: presenečenj ni bilo, oskarja za glavni vlogi sta odnesla Frances McDormand (Trije plakati pred mestom) in Gary Oldman (Darkest Hour), za stranski vlogi Allison Janney (I, Tonya) in Sam Rockwell (Trije plakati pred mestom), priznanje za režijo in najboljši film pa je odnesel Guillermo Del Toro za fantazijo The Shape of Water. Kar je v resnici super, ker sem vesela vsakič, ko najvišja priznanja dobi žanrski film, ta pa združuje vse od vohunskega trilerja in romance do fantastike in muzikala. Nekateri mu sicer pripisujejo tudi grozljivko, ampak te nianse res ne vidim. Ampak: prvič1 je zmagala fantastika in to je vredno praznovanja!

Edina resna konkuranca za film The Shape of Water, ki je imel največ nominacij (13, dobil je štiri kipce) so bili Trije plakati pred mestom,2 ki so imeli sedem nominacij, dobili pa dva igralska oskarja. Sama sem sicer navijala za Call Me By Your Name (ki je dobil oskarja za prirejeni scenarij) in Dunkirk (ki je dobil tri “tehnične oskarje”, za montažo in zvok), še posebno bi nagrado za režijo privoščila Christopherju Nolanu.

Letos sem prvič, odkar imamo razširjen seznam nominirancev v kategoriji najboljšega filma, pogledala prav vseh devet filmov in moram priznati, da bi izbor z lahkoto zaokrožila na 5. Ne zato, ker bi bil kateri od nominiranih filmov slab, v resnici so vsi dobri, ampak če iščemo presežek, potem je to to. Tudi The Shape of Water je v resnici čudovit film, nikakor pa ne Guillermov najboljši. In dodatno sem vesela, da glavno vlogo igra mala Britanka, ki je ne vidimo na plakatih kozmetičnih hiš. Saj ne, da je s tem kaj narobe, ampak vseeno pošlje sporočilo, da so glavne vloge v romanci tudi za sive miške, kakršno igra Sally Hawkins. In pri tem sploh ne govori.

The Shape of Water je tudi eden od dveh nominiranih filmov, ki so zaslužili več kot 100 milijonov dolarjev (kar se mi sicer zdi ogromna številka), kot je izpostavil voditelj Jimmy Kimmel, kmalu za tem pa izrazil hvaležnost gledalcem in popeljal skupinico zvezdnikov čez cesto do kina, da bi presenetili gledalce v dvorani. Priljubljenost in kakovost ne gresta vedno vštric, ampak poudarjanje pomembnosti gledalcev je malo smešno, če si pred tem izpostavil dejstvo, da si nominiranih filmov ni ogledalo prav veliko gledalcev. Ne vem, če je formula za trepljanje zvezdnikov in trepljanje dobrih filmov ista, vsekakor pa sem vesela, da si bo zaradi nominacij in nagrad morda še kakšen človek več ogledal film, ki si ga sicer ne bi. Nagrade za priljubljenost pa v Hollywoodu tako ali tako delijo za vsakim vogalom.

Kakorkoli, oskarja ima po novem doma tudi Kobe Bryant, Stanley Kubrick pa ne, a to so pač te male oskarjevske bizarke, ki jih pogrevamo vsako leto, medtem ko zgodovina itak pove svoje. In zgodovina se na letošnjih oskarjih ni pisala samo z zmago fantastike, ampak tudi z Jordanom Peelom, ki je dobil oskarja za izvirni scenarij za film Get Out!, pa ne le zato, ker gre za grozljivko (spet žanrski film, jej!), ampak ker je Jordan prvi temnopolti nagrajenec v tej kategoriji. Prvič se je tudi zgodilo, da je bila oseba v istem letu nominirana tako za igro kot za pesem (Mary J. Blige), da je bila za fotografijo prvič nominirana ženska (Rachel Morrison), pa že vemo. Imeli smo tudi najmlajšega nominiranca v kategoriji najboljšega igralca (Timothee Chalamet) v zadnjih 80 letih in poleg njega najstarejšega (Christopher Plummer) nominiranca kdajkoli, ampak to je bilo Oldmanovo leto od začetka do konca.

Morda najbolj simpatičen prejemnik oskarja je bil Roger Deakins, za katerega je bila štirinajsta nominacija za fotografijo vendarle uspešna (za Blade Runner 2049) in vedno lahko računaš na Frances McDormand, da bo preskočila prazne floskule in nam predstavila realnost, tokrat nam je vrgla frazo “inclusion rider” (gre za klavzulo v pogodbi, s katero lahko pogajalci zahtevajo vsaj 50-odstotno raznolikost ne le pri igralcih, ampak tudi pri ekipi za kamero). Kot je v enem od segmentov povedal Kumail Nanjiani, ki ga je širše občinstvo spoznalo s filmom The Big Sick, so nekatere njemu najljubših filmov posneli strejt belski moški o strejt belskih moških. Zdaj pa si lahko ti strejt belski tipi pogledajo njegove zgodbe in se povežejo z njimi. “It’s not that hard. I’ve done it my whole life.”

YouTube slika preogleda

Kumail je s to pripombo izrekel enega od treh meni najljubših citatov večera, ali recimo raje poant; v taistem segmentu se je zgodila še ena, ko je Sarah Silverman dejala, da se nekateri resnično počutijo ogrožene. A res se nimamo česa bati. “It’s just equality.” Ba dum tss.

Za tretji najboljši citat pa je poskrbel kar suvereni Jimmy Kimmel v uvodnem govoru, v katerem je enakopravno vlogo ob komediji igrala odkritost do družbene odgovornosti: “I remember a time when the major studios didn’t believe a woman or a minority could open a superhero movie. And I remember that time because it was March of last year.” Bobu bob. In morda je to tudi največji poudarek letošnje podelitve, ki verjetno ni podirala rekordov v gledanosti, pa tudi v dolžini ne (prenos je trajal 3 ure in 50 minut), je pa pomagala utrditi prepričanje, da se morajo stvari spremeniti, priložnosti odpreti in stereotipi razbiti. Da je to nova realnost. Naivno? Morda. A verjamem, da ni vseeno, kakšne zgodbe pripovedujemo. In verjamem, da je moč v odprtosti, ne zaprtosti.

YouTube slika preogleda
  1. po The Lord of the Rings: Return of the King []
  2. Če se sprašujete, zakaj nekatera imena pišem v slovenščini, nekatera v angleščini, potem lahko odgovorim, da zato, ker grem po principu tistega, kar mi je lažje in mi najprej pride od misli do prstov. Če tole ne bi bilo ljubiteljsko pisanje, bi bila bolj dosledna pri takšnih tehnikalijah, brez skrbi. []
  • Share/Bookmark
 

Avtor irena, zapisano 5.03.2018 ob 09:07 pod dogaja se. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

9 odgovorov na “Oskarji 2018 ali Representation matters”
  1. star_sway - 5.03.2018 ob 22:45

    A Gospodar Prstanov pa ni bil fantastika?

  2. irena - 5.03.2018 ob 22:49
    irena

    saj res. :/ v resnici so pisali, da je prvič zmagala znanstvena fantastika, ampak sem izpustila ta znanstveni del, ker se mi ne zdi ZF, ampak kar lepo fantastika.

    in imaš prav, Lord of the Rings se prav lepo umešča sem notri. res ne vidim bistvene žanrske razlike, razen to, da je Lord of the Rings pustolovščina, The Shape of Water pa romanca. ampak oboje je fantastika.
    (mimogrede, na imdb imata povsem enak opis žanra.)

  3. chaser - 6.03.2018 ob 00:20

    Kubrick ga je dobil za Odisejo. Special effects, a vseeno.

  4. irena - 6.03.2018 ob 12:12
    irena

    res je. ampak za film in/ali režijo – pri nekomu njegovega kova …

  5. glaris - 6.03.2018 ob 19:36

    Tudi jaz sem prvič pregledala vse filme, ki so bili nominirani in moram reči, da nekega čara pri filmu The Shape of Water ne vidim ravno, pravzaprav mi je prej zoprn (pa ne vem, ali je kriv stil filma ali kaj drugega), med tem ko mi je bil Trije plakati pred mestom všeč – vendar spet samo zgolj všeč; super film, odlična zasedba, dobra zgodba, ampak brez nekega posebnega wow efekta, kar je bilo zame popolno presenečenje, sem od njega pričakovala največ možno. Pri filmu The Darkes Hour sem bila resnično prijetno presenečena, prav tako tudi pri Lady Bird in vseh ostalih – dobri filmi, vredni ogleda. In potem pridem do mojega najljubšega, Call Me By Your Name, ki me je naravnost sezul, pusti brez besed, objokano in nasmejano hkrati. Mogoče je krivo to, da sem ga šla gledat brez popolne vednosti, o čem se sploh gre: plakatu posebne pozornosti nisem namenila in prvih 15 minut filma sem mislila, da gre za ljubezensko zgodbo med Marzio in Eliom,… boy I was wrong. Zagotovo film, ki v tebi nekaj premakne, narejen z odlično igralsko zasedbo, super glasbo, nekim melanholičnim pridihom, čudovito naravo in pa ljubeznijo do detajlov, ki je po mojem mnenju naredila tisto piko na i.

    Če povzamem, Oskarja za najboljši film, bi, vsaj po mojem mnenju, moral pobrati Call Me By Your Name, si ga je več kot zaslužil. Kar pa se tiče Oskarja za najboljšega igralca… no Timothee si ga je s svojo igro (a se spomnite tistega jokanja na koncu?) definitivno zaslužil, ampak mi je bilo ob konkurenci jasno, da ga ne bo dobil. In roko na srce, je šel v prave roke, Oldman je pač neverjeten.

  6. Pupa - 9.03.2018 ob 15:34

    jaz še nisem uspela vseh filmov pogledat, ampak Darkest Hour mi je bil zelo dober, nisem veliko pričakovala, tako da me je pozitivno presenetil, gledala sem naslednji dan Dunkirk, pa priznam, da sem ga bolj gledala zaradi Tom Hardy-ja ( zakaj Irena nisi tega omenila :) ) in ker je nekako obširnejša razlaga kaj se dogajalo med operacijo Dynamo (v Darkest Hour) . Mimogrede ne vem, če si gledala Miss Sloane, ampak priporočam.

  7. irena - 9.03.2018 ob 16:29
    irena

    daj nehaj, Hardy mi je zlomil srce v Dunkirku *solze v potokih*
    itak je imel pa večinoma pol glave zakrite, tako kot v Batmanu, pravzaprav :mrgreen:

  8. Pupa - 9.03.2018 ob 17:12

    pri njemu ni važno al ima pol glave zakrite, al je pobrit al ni, al igra nekega napol čudnega psihopata/detektiva v Child 44 on je HARDY :) jaz sem jokica 100/uro ko gre za živali ( pse – pr Hachi-ju jokam polovico filma, za čast ( npr. Men of honor )tle pa sem čisto malo jokala in si mislila, da morda so ga pa zamenjali kot ujetnika in je preživel :)

  9. irena - 9.03.2018 ob 21:52
    irena

    word! :D

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !