Irena Sirena

Smell like you mean it.

« | | »

Modena.

30.05.2018

Tudi en hiter potep za podaljšani vikend je dovolj, da se počutiš, kot da si malo zamenjal okolje in skupaj z njim tudi svoj običajni vsakdan in skupaj z njim tudi nekaj svojih misli in skrbi, skupaj z njimi pa pride tudi malce drugačen pogled, nekaj novih izkušenj in več zraka v kakšnem delčku pljuč, ki včasih pozabi zares dihati.

Rada imam dolge stavke in kratke izlete, na katere se lahko odpraviš z eno torbo in brez pričakovanj.

V Modeno sva se odpravila predvsem na zmenek z Mikom Pattonom in to kar dvojni, saj sta bila koncerta dva zapored in z različnim programom. Odločitev, da poleg sobotnih vstopnic na licu mesta kupiva še petkove, je bila tako zelo lahka in dvojna izkušnja več kot prijetna, sploh če prvič pokukaš v ložo v četrtem nadstropju opere Luciana Pavarottija. V šlapah. V šlapah sem bila v operi, ampak Mike je pa pljuval po tleh, tako da sva si kar zaslužila drug drugega.

Sicer bi dala mezinček za Mondo Cane koncert, ampak to obdobje je verjetno minilo, Mike pa ustvarja naprej. Tokrat je koncentriral v tandemu s pianistom Urijem Cainom, skupaj sta priredila različne skladbe, ki niti niso tako pozabljene (naslov dvojnega koncerta je bil namreč Forgotten Songs), ampak so bile predvsem raznolike, vse od Eltona Johna in Stevieja Wonderja do Slayer in The Stooges. Mike zmore vse. Tudi italijanščino.

Zagotovo ima enega meni najljubših vokalov, pa čeprav sem bolj softič za Faith No More in Mondo Cane fazo kot pa za Fantomas ali Mr. Bungle. Ostalih projektov raje sploh ne bom omenjala, malo morje jih je; za enciklopedično znanje in posluh pa za rokav pocukam gospoda širokoplečatega. Jaz sem bolj za uživanje brez posluha ali občutka za ritem, jebiga. Pa čeprav je to, ali imamo občutek za ritem (in posluh) vsi, najina večna debata. Jaz trdim, da ne. On trdi, da ja. Ker če slišim, da sem vse zapela narobe, potem imam očitno posluh. Ha ha. Tehnično gledano pa jaz govorim o naravnem talentu in občutku, on pa o vseh stvareh, ki se jih da priučiti. Ampak ali je res tisto čisto pravo, če ni prišlo iz naravnega občutka?

Kakorkoli, bil je krasen in precej spontan vikend pobeg. Kaj bi sicer človek v Modeni počel več kot dva dneva, ne vem, ampak proizvodnja balzamičnega kisa in muzej Enza Ferrarija me ne zanimata dovolj, staro mestno jedro pa lahko v enem dnevu prehodiš po dolgem in počez, z vsemi cerkvami skupaj. Tudi s stolnico, stolpom Ghirlandina in Piazzo Grande, ki so na seznamu Unescove svetovne dediščine. Takoj, ko se premakneš izven centra, se zdi, da pločnikov nihče ne uporablja, saj iz vsake špranjice raste visoka trava. Ampak zakaj bi sploh hodil okoli, če lahko ješ?

Italijani me vedno malo živcirajo s svojim deljenim delovnim časom (sem pač človek, ki bi rad jedel nekje ob 16. ali 17. uri), sicer pa sem vedno znova navdušena nad njihovo mešanico brezbrižnosti, ki ne seže do nesramnosti, in občutkom za človeka, ki ne seže nujno do prijaznosti. Pač odzivni so, čeprav svoje odzivnosti ne pospremijo z nasmehom. Ne pretvarjajo se, da ne vidijo. Zdi se mi, da se Slovenci radi pretvarjamo, da ne vidimo. Ne pretvarjajo se niti, da se jim ljubi govoriti angleško, a se lahko čisto vse zmenimo tudi z nekaj osnovnimi besedami in malo mahanja po zraku. Če poznaš kontekst, potem še kar gre.

Sporazumeti se ne moremo le pri jedilnikih. Hrana je vsa odlična, ampak kaj, ko niti pod razno ne morem jesti tako primi piatti kot secondi piatti, to  je fizično nemogoče, da bi se končalo z užitkom, ne z slabostjo, tudi če atipasti niti pogledam ne. Pa ne jem malo, prisežem. Ampak kdo lahko po tortelonih naroči še glavno jed? Zato sem raje polno hrane privlekla domov, kolikor se je glede na vročino pač dalo. Mimogrede, zakaj so sendviči na vsaki italijanski pumpi videti bolje in so bolj okusni od večine sendvičev v slovenskih trgovinah. Kar nesramno. Pa tako blizu smo …

  • Share/Bookmark
 

Avtor irena, zapisano 30.05.2018 ob 07:28 pod foreign ekspedišn. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

3 odgovorov na “Modena.”
  1. ayu - 30.05.2018 ob 15:06

    Meni pa italijanska hrana ni nevemkaj. Porcije se mi zdijo majhne (glede na ceno) in jaz sem mnenja, da testenine obstajajo zaradi omak in ne obratno, kot mislijo oni. Aprila sem večkrat v različnih mestih jedla njihove testenine, kjer je bilo tako malo omake oz. “okusa”, da je zgledalo samo kot umazanija na krožniku :| Gelato pa imajo odličen!

  2. irena - 30.05.2018 ob 16:56
    irena

    jaz pa nisem taka ljubiteljica omak, tako da je zame ravno prav :) sem pa čisto nora na paradižnike in mocarelo, no, pa na parmezan, parmezan gre z vsem. <3

    kepica sladoleda – ki je bila res dobra, pistacija, primerljiva s Ta Strletovim sladoledom, ki ga imajo v Baziliki – je bila 2.40 eur :oops:

  3. maja - 31.05.2018 ob 10:35

    Vikend brejki nekje ne predaleč so men boljši kot vsake dolge počitnice nekje na drugem koncu sveta. Kjer se moraš itak na koncu čez vsa tista ogabna letališča in neskončna čakanja čist crknjen nazaj domov privlečt…

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !