Louboutin in Dior.

Na premieri v Parizu je Charlize nosila Diorja (levo), v Moskvi rdečo obleko Giambattista Valli, v Kaliforniji pa se je odločila, da lahko na rdečem tepihu nosi nizke pete. Okej. V bistvu bi lahko bili polaskani, saj se dečva očitno zaveda, da se splača truditi samo za Evropo.

Oujea!

Ker ljubim ta rdečo obleko iz Moskve, jo moram pokazati še enkrat, saj se mi zdi, da na zgornji fotki ne pride dobro do izraza. Desna fotka je sicer iz promocijskega televizijskega pogovora za NBC.

Za oddajo Davida Lettermana je dala lübitza nase obleko (Narciso Rodriguez), ki res zaživi šele od zadaj, spet v črnem pa je s soigralcema obiskala tudi oddajo TRL na MTVju.

Gladiatorke na visokih petkah me sploh ne motijo tako zelo kot nizkopetne. Zanimivo …

Še malo čeveljcev … Charlize v Parizu (obleka Dior), na pogovoru z mediji (obleka Gucci) in desno na tiskovki v Moskvi.

Givenchy, Gucci, Alexander McQueen.

Enivej, včeraj sva z mamo uspeli nekako razstaviti gromozansko mizo/korito/whatever, ki mi že nekaj časa onemogoča kakšrnokoli efektivnejše čiščenje še ene zanemarjene sobe v neposredni bližini moje oaze. Še vedno ne verjamem, da je korito v drugo nadstropje prišlo v enem kosu, saj ga je zapustilo v petih, od katerih sta bila dva resnično težavna. Iz drugega nadstropja sem tovorila že marsikaj, ampak kakšna dva metra dolg, 72 centimetrov širok in še kakšen decimeter višji železni okvir je bil najhujša preizkušnja doslej. Še vedno ne morem verjeti, da sva ga z mamo dejansko uspeli spraviti ven. Zunaj je zdržal eno uro, nato ga je pobral prvi zbiralec starega železja, ki je mimo pripeljal z dovolj velikim kombijem. Ah ja. Ker sem iz razumljivih razlogov alergična na kopičenje, je sentimentalnost do večine predmetov pri meni prepovedana. Sploh do ta velikih predmetov. Ampak vseeno … To je bilo po meri narejeno korito, ki ga je moj ata uporabljal za razvijanje slik. Res je, da ga nikoli nisem videla v uporabi, a sem pač sentimentalno dete, kaj čem, saj me prime pa me mine. In konec koncev sem vseeno vesela, da pošasti ni več.

In potem se je ulil dež in me zmočil od nog do glave. Ni me motilo. Ne moti me niti to, da v bližini ni nobenih močnih fantov. Z izvijačem sva že stara prijatelja in če sem z mamino pomočjo lahko do ceste spravila korito, ki ga sama sploh nisem mogla premakniti, lahko naredim karkoli. Močni fantje naj se raje javijo za masažo … Aja, pa nekdo mi lahko pride vrata natakniti nazaj na tečaje. Obvladam samo snemanje.

Mimogrede - a res samo jaz pogledam skozi okno in preverim vremensko napoved, preden se zjutraj oblečem in odpeketam iz hiše? Zunaj je 16 stopinj, nebo opravlja malo potrebo, naokoli pa stopicljajo deklice v japonkah in fantki v kratkih hlačah. Temu se reče oblačenje po datumu.

To ni stanje moje kartice, da ne bo pomote, jaz pri takšnih stvareh, kot je zavarovanje, upravičujem sloves mojega deviškega astrološkega znaka. No, v bistvu rabiš samo zdravo pamet, jebeš astrologijo.

Danes sem sicer končno uradno zamenjala zdravnika (prejšnji je prekinil najino čudovito razmerje, ker sem bila prestara zanj, prasec) in sem precej vesela, ker je tudi novi zdravnik super. Sestra je rekla, da je delo z njim čista poezija. Iiiiii. Zakaj so najbolj prijazne sestre vedno tiste, ki so nekje samo začasno?

Pa še kri so mi vzeli. Očarana sem bila nad kvazi pomirjujočimi slikami živali, ki so jih nalepili na bližnjo steno, kamor gleda stol za spuščanje krvi. Okej, odvzem krvi. Ko smo bili majhni, so nam kri jemali tako, da so nas posedli na mizo za pregled in to je bilo to, sedaj pa se vsedeš v prav strašljiv stol z nastavkom, kamor daš roko. Jep, že dolgo nisem dajala krvi. Nazadnje so mi jo spuščali pred leti, ko so preverjali, ali se mi kaj počasneje ustavlja. Se. Malo. Nič posebnega.

Čeprav mi še vedno ni čisto jasno, kakšno povezavo ima kri s kašljanjem, ampak okej. Saj mi je zdravnik razložil, ampak jaz si v takšnih situacijah čisto nič ne zapomnim. No, odvisno kaj. Nekatere stvari lahko tudi citiram. “Ali kadite”, je vprašal zdravnik, jaz pa veselo: “Ne!” “Škoda.” Škoda, je rekel! Hja, moje zdravstvene težave pač nimajo lahke rešitve, je pa res, da se ponavadi tudi odpravijo same od sebe in večno ostanejo zavite v tančico skrivnosti. Ah, kako poetično … To je tako, če te pretipa zdravnik, s katerim je delo čista poezija.

Enivej, predstava Čudoviti um Sam Sebastiana je bila veliko bolj zabavna. Sicer je dečko porabil preveč časa za uvod v predstavo, a vseeno. Ko je njegovo plišasto opico Rudija, s pomočjo katere je izbiral prostovoljce za sodelovanje v trikih, ujela Rudolfa, je bil led dokončno prebit. Vedno me preseneti, kako krasno se obnesejo nekateri naključno izbrani ljudje iz občinstva; že pri Von Trolley Quartetu v četrtek na Metelkovi se je neko dekle že skoraj “preveč” luštno vključilo v nastop.

Ker sem se v gneči prav bedasto pozicionirala blizu luči, sem se drugo polovico šova ukvarjala bolj s strahom pred letečo golaznijo kot pa s tem, da je gospod čarovnik, ki ne čara zajcev ampak se ukvarja z mejami človeškega uma, hodil po črepinjah in se tudi ulegel vanje. In preživel brez praske, seveda.

Od Šuštarskega mostu smo nato pohiteli do Prešernovega trga, kjer so še enkrat uprizorili predstavo Kontejner Alhambra, ki je mednarodna koprodukcija, svetovno premiero pa je doživela prav na letošnji Ani Desetnici. Med drugim v predstavi s petjem sodeluje naša Eva Hren. Čeprav so mi vsi, ki so eno uro dolgo zadevo spremljali poprej, rekli, da niso zdržali do konca, se je nasprotno meni predstava zdela precej zanimiva. A če ne bi že prej vedela, da se tema performansa navezuje na begunstvo, tega ne bi nikoli sama ugotovila. Predstava je sicer res rahlo mračnjaška in na trenutke preveč razvlečena (predvsem zaključno dejanje se kar ni in ni hotelo odviti do konca), a mene je vseeno relativno očarala. Večina ljudi se ni strinjala z mano in je zadevo odčrtala kot dolgočasno ter se odpravila naprej.

Mimogrede, kaj za vraga je s tistim one man bandom na Pločniku?! To je kao kulturna ponudba? MOL je namreč od lokala, ki mu je oddal tisti prostor, zahteval tudi kulturno ponudbo. Tipček s sintesajzerjem in hrvaškimi šlagerji noč za nočjo zame ni kulturna ponudba. Ena od prednosti poletja v mestu naj bi bila tudi to, da mi ni potrebno poslušati tovrstnih vanmenbendov. Glasba za rezanje žil.