Irena sirena

Natasha Bedingfield. Mi je postala všeč že s tisto hudo prevečkrat predvajano pesmijo These Words.

Ne morem verjeti, da v bolnišnici ne strežejo želeja. Saj vem, da je to zagotovo stereotip iz ameriških filmov, ampak vseeno. Hočem žele! Mali, zeleni, tresoči se žele. Bolnišnice in žele preprosto pašejo skupaj, why keep them apart?!

Ugotovila sem, da razen pomanjkanja želeja in zdravnikov nimam nobenih težav z bolnišnicami. Vsi jih sovražijo zaradi vsega, kar predstavljajo, ampak v bistvu je Klinični center precej zanimiv. Ne samo stavba sama, ki je prav komičen roadkill socialistične ceste, ampak to celo mesto v malem.

Ne morem se odločiti, kateri čevlji osebja so grši - crocsi ali neke čudne cokle, ki imajo na peti fedrček. Oboji izgledajo debilno. Zadnje dneve videvam same prijazne sestre in ugotavljam, ali se njihovi obrazi skladajo z njihovim imenom. Metka je res izgledala kot Metka. Vedno se mi je zdelo čudno, da morajo nekateri ljudje svoja imena nositi na majici. To mi je od nekdaj delovalo kot nekakšen vdor v zasebnost.

Razmere so sicer odurne in človeku, ki se zdravi v Kliničnem centru, ne vlivajo nič kaj dosti upanja. Še edini televizor na oddelku premore le dve barvi (vijolično in zeleno). Za wireless še niso slišali. Vsi se sprehajajo kamorkoli jih pač zanese korak, bolniki v zaporniških pajamah, gosti z glasnimi čevlji, sestre, ki iz navade govorijo veliko preveč glasno. Zdravnikov ni nikjer. Danes sem ga/jo že tretji dan zaman iskala. Na žalost se meni že na obrazu vidi, da nočem tečnariti, zato me je precej z lahkoto odpraviti. Za takšne stvari je primerna moja sestra, jaz sem primerna za branje misli, izpolnjevanje neizrečenih želja in bivakiranje na bolniški postelji v sobi, narejeni za dva, v kateri pa so trije. No, danes so me vrgli dol s postelje, ker ni sterilna in bom menda domov prinesla ne vem kakšne bacile. Ljubica, ta rit se je svaljkala na vsaj sedmih različnih avtobusih, jaz svinjam po postelji, ne ona po meni.

Zelo me veseli tudi razmetavanje s tabletami. Lahko bi si ustvarila pravo malo skladovnico helexa. Mogoče bi potem lažje ugotovila, kaj je zame dopust. Utrujena sem.

Včeraj sem videla rdečelasca, pa se nisem mogla spomniti, od kje mi je znan. Vedno sem imela soft spot za določen tip rdečelascev. (Zanimivo - nikoli nisem imela rdečelasega fanta.) Včasih imaš na očeh najtemnejša sončna očala naokoli, pa lahko vseeno ujameš pogled od nekoga na način, da oba vesta, da je bil pogled ujet. Danes sem ga spet videla. Upam, da ga ne bom nikoli spoznala.

I always had a thing for redheads. Na žalost trenutno nimam a thing for men. Or girls. Not even small furry animals, i guess. Lahko bi imela tri različne moške na popolnoma isti razdalji, ki bi izpolnjevali vsak svojo funkcijo dneva. Ali nobenega. Ker smo ljudje še vedno zelo nagnjeni k definiranju medsebojnih odnosov in kompliciranju raje vztrajam pri ničli kot trojki. V bistvu sem sita svoje servilnosti in če bi se vklopila te dni, ali v tem obdobju, bi se mi zmešalo. Zato sem kar ponosna sama nase, ko se obnašam volji primerno in neham z mehko obrambo (puhlice in nasmeški) in povem naravnost, da iz te moke ne bo kruha. Pri meni ni nikoli kruha. Sestavine menda so, pek je na neskončnem dopustu. Žal.

Ko zagledam preširoke in zavihane kavbojke, najprej pomislim na Come On Eileen, pa čeprav so imeli v tistem videu na sebi pajace. Ne vem, zakaj se Kejti zdijo moževe kavbojke dobra izbira za hecanje paparacev, ampak če bi ostalo le pri tem, še ne bi bilo težav. Zadeva se dejansko širi! Mogoče gre pa za sociološki eksperiment … (Včasih vsaka tolažba pride prav.)

Kavbojke spodaj levo niti niso napačne, ampak zavihanih pa nikakor ne morem preživeti. Ni možnosti na tem svetu, da bi kdorkoli lahko izgledal dobro v širokih zavihanih kavbojkah in razen hoje po močvirju ali blatu (ali za kidanje le-tega) tudi ni izgovora na tem svetu, ki bi upravičil ta “stil”.

Kejti želi sicer očitno preizkusiti vse kroje kavbojk naokoli. Tudi prekratke. In tudi tiste z visokim pasom, za katere jaz sicer še vedno mislim, da moraš imeti vsaj malo bokov, da jim dajo obliko. Malo. Humor me.

Za vse skupaj je menda spet kriva Vicky, kajpak, ki so jo prvo fotkali v ne-skinny kavbojkah. Njene hlače so sicer verjetno dovolj velike za mojo postavo pri enajstih letih, a vseeno - zanjo so skoraj baggy. Trend z zavihanimi kavbojkami pa gre dalje … Na sredini je Rachel Bilson, desno pa Amanda Peet (na rdeči preprogi!). Zavihane kavbojke in gladiatorke obenem? Metek bi skrajšal moje bolečine.

Martin Henderson. Novozelandski igralec, med drugim viden v The Ring in v videu Toxic gospodične Spears.

Demi Moore, za revijo V. Ja, to je Demi. Somebody slept with the computer geek … Sej ne rečem, da babnica sedajle izgleda veliko bolje kot kdajkoli v življenju (sploh, če ti je bila - tako kot meni - od nekdaj precej nadležno in nevšečno ženšče), ampak te fotke so že skoraj povsem computer generated.

Včeraj sem končno doživela Silence. Doslej sem bila žive porcije njune glasbe deležna samo v okviru predstav (Pograjčeva Ljubezen na smrt, septembra ju slišim v Pandurjevem Baroku) ali gostovanj (Laibach), zato pri najavljenem koncertu na Kamfestu nisem preveč pomišljala. Preden začnem hvaliti koga drugega, moram najprej čestitati sebi, ker pri plezanju na Mali grad (in predvsem z njega) dejansko nisem niti enkrat cepnila. Če pomislim na tiste zlizane kamne in moje japonke, še vedno mislim, da gre za manjši čudež. Čestitam tudi mojim gumi gležnjem, ki so mirno preživeli grčast prostor pred odrom. Ambient je sicer neverjetno simpatičen, tako kot je Kamnik prav luštno mestece. Ponavadi sem ga videla bolj v mimohodu (oz. mimovožnji), tako da sem se včeraj verjetno prvič malo bolj resno sprehodila skozenj. Se bo potrebno vrniti še za kakšen dnevni sprehod in kosilo …

Kakorkoli že, gospoda, ki sestavljata duo Silence (Benko & Hladnik), nista razočarala. Enkrat je razočarala elektrika, ampak okej, jaz še vedno mislim, da je šlo za božje maščevanje, ker sta zvenela neprimerno bolje kot cerkveni zvonovi, ki so ob 21. uri začeli tekmovati z glasbo na Malem gradu. Benkov glas res impresionira. Manj me je impresioniralo občinstvo, ki se je prišlo pred oder pogovarjati in še vedno ne razumem, kako se lahko trudiš celo pesem preglasiti dogajanje na odru, nato pa po koncu skladbe vseeno navdušeno ploskaš. Ne razumem. Koncert je bil zastonj in slabih deset metrov stran bi se lahko zgovorneži veliko bolje slišali, tako da mi res ni jasno, v čem je čar obširnega pogovarjanja sredi glasbenega dogajanja. Sploh, ko je to dogajanjo tako umirjene, intimne narave …

In še vedno ne morem verjeti, da sem preživela tiste zlizane kamne na poti navzdol, heh. Kakšna luč (in ograja za najbolj nesposobne) ne bi škodili, sicer pa prizorišče res očara.

Okej, sedaj pa konec zajebancije, naj nekdo prižge sonce, ker danes potrebujem sončna očala. Not feeling olympic today.¹ Spala sem sicer sedem ur, kar je več kot prejšnja dva dneva skupaj, ampak vseeno. Tudi današnji Trnfest, ki ga imam podčrtanega na koledarčku, zame odpade. Ne morem. Pa čeprav bom zagotovo zamudila čudovito predstavo (doh). Moram … biti v horizontali z žlico v sladoledu in mobitelom na tiho. Na aparate za podpiranje življenjskih (in družabnih) funkcij se priklopim konec tedna. Tega ne bom napisala na koledarček, le za uho.

1. Kdaj plava Mankoč? on bi me takoj spravil v olimpijsko voljo. [↩]

Wei Tang. Kitajska igralka, ki ji edini film (Poželenje, nevarnost), ki ga je do sedaj posnela, v domovini ni naredil prevelike usluge.

Ne vem, kako je uspelo reviji Stop sicer čisto simpatično Saro Isakovič spremeniti v sina Elde Viler. She-male v obleki za čajanko. Moji mami v bistvu sploh ni bilo jasno, kdo je na naslovnici, dokler je nisem razsvetlila (pa ne zato, ker ona ne bi vedela, kako izgleda Isakovičeva, da ne bo pomote). Ew ew ew.

Saj vem, da je razglabljanje o Seksu obupno stereotipno in stereotipi mi ponavadi že a priori zbujajo odpor, pa čeprav se mi ne ljubi niti pretvarjati, da sem na kakršenkoli način nad njimi, ker pač nisem. Bilo bi izjemno pretenciozno misliti tako. At the very least. Včeraj sem tako ali tako pogledala izjemno debilno romantično komedijo, pri kateri sem se prav luštno zabavala, tako da je brskanje po Seksu v mestu danes v bistvu stopnička gor, hihi.

Enivej, let’s get to it. Zadnjič sem po dolgem času spet videla zadnji del serije in ugotovila, da je bil film resnično popolnoma nepotreben. Skoraj zamerim, da so ga sploh posneli. Zamera je največja pri liku Samanthe, ki so ga povsem pokvarili, medtem ko je bilo vse ostalo le popolnoma nepotrebno. Samantha in Smith sta mi bila pač res všeč, skozi sezono so fabolous Sam krotili na zelo subtilen in lušten način, tako da njen lik tudi pri stereotipno srečnem koncu vseeno ni zvodenel (kot je v filmu). 

Ujela sem tudi posebno oddajo o seriji, ki mi ni povedala čisto nič novega in tudi bolj malo zanimivega. Lepo, da je Blahnik vesel zaradi nepričakovane reklame, ampak kje so našli ravno njega, zakaj se je Fieldova zapičila prav v manolke? Čeprav v bistvu lažem, izvedela sem nekaj novega - da je Kristin Davis v seriji očitno pokazala le eno joškico in še to le enkrat (mornarju). Zanimivo je v bistvu to, da smo dva parčka boobiesov videvali kar pogosto, drugih dveh pa nikoli. Sarah Jessica Parker je bila verjetno tako ali tako bolje plačana, ampak upam, da sta Cynthia Nixon in Kim Cattrall dobili vsaj kakšen bonus za goloto, heh.

Kakorkoli že, malo sem brskala po fotkah, kako so se liki spreminjali od prve (1998) do zadnje (2004) sezone. Carrie je bila v pilotu serije npr. povsem drugačna kot kasneje (pa še celo naravnost v kamero je komentirala dogajanje prvih nekaj delov, weird). Fotke so sicer nanizane po sezonah, dečva pa mi je bila najbolj simpatična s “kratkimi” lasmi, a kaj, ko so ta videz ponavadi pospremili s precej močnimi barvami ličil, kar mi na njenem obrazu nikoli ni delovalo dobro.

Charlotte v 2., 4. in 6. sezoni. Ona in Samantha sta se fizično v bistvu še najmanj spreminjali, Charlotte je bila pač vedno mala princeska na Manhattnu, včasih Bambi, včasih Mary Poppins.

Samantha v 1., 2. in 6. sezoni. Mjav.

Miranda je imela na začetku včasih prav grozne pričeske in obleke, ki so jih kasneje omilili skupaj z njenim karakterjem. Čeprav se dobro spomnim njenega outfita iz prve sezone, ko je bila v obleki s kravato ter popolnoma polizanimi lasmi in mi je bila blazno všeč.

Babnice na promo posnetku za prvo sezono:

Tale fotka iz 2. sezone je vbistvu bolj zgovorna, pa čeprav na njej manjka Samantha. Izgledajo kot ostanek iz 80. let:

Zadnji posnetek vseh štirih deklet na koncu zadnjega dela zadnje epizode:

Jebeš film.

Jeremy Dufour. Francoski maneken.